Kralj ulice, ki je v Ljubljani rešil dečka in bil odlikovan: "Vedel sem, da ga moram rešiti"

V petek, 6. marca, je v dvorani Policijske akademije v Tacnu potekala slavnostna prireditev, na kateri sta minister za notranje zadeve Branko Zlobko in generalni direktor policije Damjan Petrič podelila 77 medalj za hrabrost ter požrtvovalnost. Velika večina prejemnikov je bila policistov, nekaj pa je bilo tudi povsem običajnih ljudi, ki so v ključnem trenutku premogli zbranost in pogum in pomagali sočloveku v težavah. Med njimi je bil tudi Bahrudin Bečić, član Kraljev ulice, ki je pred dobrim letom pomagal otroku, ki mu je pirotehnika raztrgala roko. Vsi ga kličejo z vzdevkom, Đigi.

Ves čas je ostal ob otroku ...

Ministrstvo za notranje zadeve je v obrazložitvi zapisalo: "Občan Bahrudin Bečić je izkazal izjemno mero poguma in človečnosti, ko je 30. decembra 2024 oskrbel otroka s hudo poškodbo roke, ki je bila v zapestju skoraj povsem raztrgana. Zavedal se je, da je otrok življenjsko ogrožen zaradi močne krvavitve, zato je brez odlašanja stekel do svojega vozila, iz katerega je vzel komplet prve pomoči, in takoj začel nuditi prvo pomoč.

Rano je skrbno oskrbel s sterilno gazo, izdelal kompresijsko obvezo ter uporabil esmarchovo prevezo, s katero je učinkovito zaustavil krvavitev. S tem je preprečil nadaljnje zaplete in bistveno zmanjšal tveganje za hujše posledice. Ves čas je ostal ob otroku, ga miril, bodril in z njim govoril, da bi zmanjšal šok in strah ob izjemno travmatičnem dogodku. Na kraju je vztrajal do prihoda reševalcev in policistov ter s svojim prisebnim ravnanjem pomembno prispeval k temu, da je otrok pravočasno prejel nadaljnjo zdravstveno oskrbo.

Njegovo hitro ukrepanje in pripravljenost pomagati odražata visoko stopnjo solidarnosti in nesebičnosti. S svojim dejanjem je Bahrudin Bečić pokazal, kako pomembna sta pogum in pripravljenost pomagati sočloveku v kritičnih trenutkih."

Na vprašanje, kako je sam doživel omenjeno slavnostno podelitev, nam je Đigi, s katerim smo se v sredo srečali v njegovem najljubšem lokalu na Fužinah, odgovoril: "400 policajev je bilo tam in jaz. Prav nerodno mi je bilo."

Đigi, ki že več kot leto dni živi na ulici, prizna, da policije nima najraje. Še vedno je zelo prizadet zaradi njihovega nedavnega posredovanja na Fužinah, v katerem je umrl mlad moški. Potem ko je grozil z noži, je policist streljal vanj in ga ubil. "Direktorju policije sem rekel, pa zakaj ste ubili tega tamalega; ali nimate kakšnega elektrošokerja, da bi ga samo onesposobili?"

"Se lahko malo naslonim nate?"

Đigi se sicer nesreče s pirotehniko, v kateri se je poškodoval takrat 12-letni fant, dobro spominja. S kolegi so bili v parku ob Ljubljanici. "Eni so igrali šah, eni remi, eni table. S kolegi smo si tam narezali malo špeha. Otroci so ’palili’ ognjemete," je opisal.

In potem je počilo. "Ko je ’ruknilo’, je bilo slišati, kot da je eksplodirala raketa. Videl sem, kako je malega odneslo v zrak. Razneslo mu je roko, povsod je bila kri. Ljudje so se razbežali. Jaz sem samo vedel, da ga moram rešiti."

Najprej je pomislil, da mu roko lahko preveže z vrvico iz kapuce puloverja, a je ni mogel izvleči, potem se je spomnil na vezalko. "Izvlekel sem vezalko, rekel kolegu, da mi prinese prvo pomoč (vozilo ni bilo Đigijevo, saj ga nima, op. a.), saniral sem roko, potem sem mu še obraz saniral. In sem ga vprašal, vidiš? Je rekel, vidim. Slišiš? Je rekel, slišim. Imam zobe, me je vprašal? Imaš, sem rekel. Bil je v totalnem šoku, niti ene solze ni spustil. Potem mi je rekel, a se lahko malo naslonim nate."

Fant si je - kot pravi Đigi, ne kriv ne dolžen - poškodoval desno roko, zato se je moral naučiti pisati z levo. Z Đigijem se še vedno videvata. "Odličen fuzbaler je, kapetan ekipe. Tudi v šoli mu gre zelo dobro. On je ena taka duša," pove s posebnim ponosom v glasu.

Na vprašanje, kako je bil sposoben reagirati tako prisebno in strokovno, skomigne, češ, to je bilo pač treba storiti. Z zdravstveno oskrbo poškodovanih nima izkušenj - razen tega, da je videl veliko poškodovanih in mrtvih v vojni v Bosni. A o tem ne želi in hitro zamenja temo.

"Jaz se ne vdam - ne še"

V lokalu, kjer se pogovarjamo, Đigija očitno vsi poznajo. "Tu se počutim najbolj varno," reče med srkanjem piva, medtem ko klepeta zdaj z enim, zdaj z drugim natakarjem. Z njim je mlajši kolega, ki mu pomaga z vsem, kar Đigi potrebuje. Đigi se heca, da je on njegov tjelohranitelj, telesni stražar. Med pogovorom ga pošlje v trafiko po stekleničko.

Pred dnevi je padel z mize v parku, na kateri spi, in si zdrobil gleženj. Bolečine so neznosne, protibolečinske tablete, ki jih je dobil na urgenci, pa komaj kaj pomagajo. Nogo ima močno otečeno in povito, niso pa mu je dali v mavec, ker oteka. Verjetno bo moral na operacijo. To še zdaleč ni edina zdravstvena tegoba, ki ga muči. A Đigi je odločen: "Jaz se ne vdam – ne še."

6.330 stopinj okoli igrišča, da ne zmrzne

Kljub temu da težko hodi, vztraja, da gremo v park – ki je njegova dnevna soba in spalnica, in kjer se je tudi zgodila nesreča s pirotehniko. Ko prispemo, je tam že nekaj moških, ki se pomenkujejo, nekaj jih igra karte. Đigi pokaže igrišče, kjer mulci ob popoldnevih igrajo nogomet. Veseli se, da bo aprila tam turnir, ki pritegne številne ekipe in gledalce. Želi se dogovoriti, da pridemo poročat o tem.

Ob igrišču je lesen nadstrešek z mizami in klopmi. "To je moja spalnica," pravi Đigi in pokaže na kup odej, zloženih v kotu. O tem, kako je pristal na ulici, ne želi govoriti. A še pred 14 meseci je imel stanovanje in toplo posteljo, pravi, čemur pritrdi tudi eden od njegovih kolegov iz parka.

"Ponoči je tako mrzlo," pravi o prenočevanju na prostem, "katastrofa. Vidite to igrišče? 6.330 stopinj narediš okoli njega ali pa še kakšno več. Ponoči včasih hodim, da ne zmrznem."

Večino hrane, ki jo dobi, razda

Pred dnevi je s kolegom na ulici srečal dekle, staro kakih 19 let, pravi. Rekla jima je, da jo je oče vrgel iz stanovanja, kar se jima je zdelo povsem nezaslišano. Ker ni imela kam, ji je ponudil svoje skromno prenočišče. "Vso noč sem jo pokrival, jaz pa sem se tresel od mraza," pove.

Đigi je, kot rečeno, član Kraljev ulice. Njegov rajon sta bencinski postajališči ob Zaloški. Tam pozna vse zaposlene, tudi šefici, s katerima je v dobrih odnosih, pravi. "Moja revija je tudi zdaj tam in se prodaja, čeprav mene ni. Vi ne morete kar priti tja in začeti prodajati, saj se ve, kdo je kje," pojasni. Na vprašanje, ali na ta način zasluži dovolj, da si kupi hrano in druge potrebščine, odgovori, da mu hrano ob večerih dajo na ’pumpi’: rogljičke, sendviče, kar jim pač ostane. Večino razda, pove.

Več humanosti in solidarnosti

Ko ga vprašamo, kaj si želi v življenju, pravi, da bi mu – poleg tople postelje – prišle prav rokavice. Predvsem pa si želi, da bi bili kot družba bolj humani in bolj solidarni. In da bi otroke zaščitili pred nasiljem, doda.

Medtem ko se mimo njegovega parka sprehodi skupina vrtčevskih otrok, jih Đigi gleda in reče: "Ti so naše bogastvo."