Pri založbi Inštituta za kriminologijo je izšla nova monografija Koga reševati v času epidemije? - Etični, medicinski in kazenskopravni vidiki triaže. V delu, ki ga je uredila Renata Salecl, avtorji med drugim osvetljujejo problem izključevanja ranljivih skupin, predvsem starejših, pri zdravstvenih storitvah med epidemijo covida-19 v Sloveniji.
Monografija je nastala v sodelovanju s Slovensko akademijo znanosti in umetnosti (SAZU), med avtoricami in avtorji poglavij pa so številne raziskovalke in raziskovalci iz Inštituta za kriminologijo in drugih raziskovalnih institucij. Med drugim Matjaž Ambrož, Dušan Keber, Tatjana Lejko Zupanc, Luka Mišič, Blaž Rozman in Darja Zaviršek.
Kot je na današnji predstavitvi monografije povedala urednica Renata Salecl, je namen zbornika, da predstavi različne poglede na problematiko triažnega odločanja v času pandemije covida-19 s pravnega, etičnega in medicinskega vidika.
Monografija je razdeljena na dva dela. V prvem se več znanstvenih prispevkov ukvarja s problematiko triaže med epidemijo covida-19 obenem pa tudi s širšimi problemi celotnega odnosa med zdravstvom in človeškim življenjem. V drugem pa avtorji v krajših prispevkih problematizirajo triažo, nekateri iz zdravniške perspektive, ki osvetljuje “kruto” realnost stanja zdravstvenih domov in kaže na napačno postopanje vodilnih med epidemijo, nekateri pa iz družbenokritičnega položaja, so o knjigi napisali na spletni strani ZRC SAZU.
Kot so navedli, se določen sklop prispevkov osredotoča predvsem na starost bolnikov kot kriterija za izvajanje triaže, in sicer z analizo stanja v domovih za starejše v Sloveniji, ki jih je epidemija covida-19 najbolj prizadela.
Sociologinja Darja Zaviršek je v svojem prispevku izhajala iz predpostavke, da medicinske smernice po vsem svetu pri oskrbovanju bolnikov v izrednih razmerah velikokrat deprivilegirajo določene skupine ljudi, v te skupine pa najpogosteje spadajo starejši in ljudje z ovirami. “Pri tej problematiki se pojavlja etično vprašanje vpliva predsodkov na zdravstveno pravičnost,” je izpostavila.
Po njenih besedah je Slovenija ena najbolj institucionaliziranih držav v Evropski uniji. “10 ljudi na 1000 prebivalcev živi v eni od oblik socialno varstvenih institucij, kar že kaže na problem, ki ga imamo, in to je pretirano umiranje oz. prizadetost ljudi zaradi koronavirusa, ki so živeli ali živijo v različnih institucijah,” je dejala.
Kot je ob tem izpostavil zdravnik Dušan Keber, je bilo pretirano umiranje v teh ustanovah tudi posledica odločitve Komisije RS za medicinsko etiko in ministrstva za zdravje v prvem valu epidemije, da se zaradi prenatrpanosti v bolnišnicah starejši bolniki, ki so tudi oskrbovanci v domovih starejših, zdravijo kar tam, razen, če bolnišnico res nujno potrebujejo.
“Rezultat je bil, da je med starejšimi umrlimi v prvem valu epidemije bila velika večina tistih, ki so umrli v domu starejših. “V enem samem domu je v enem trenutku ležalo več bolnih s covidom-19, kakor v vseh bolnišnicah v Sloveniji, v domu, kjer so se s takrat še neznano boleznijo borili s slabo opremo,” je problem orisal Keber.
Monografija se tako zaokroži s priporočili, oblikovanimi na posvetu, ki so jih sodelujoči posredovali odločevalcem v Sloveniji z namenom, da se problem triaže v času pandemije reši na sistemski ravni ob upoštevanju strokovnih analiz in spoštovanju ustavnih načel.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!