Konec novembra bo minilo deset let od tragične smrti mariborskega ravnatelja, ki si je pod težo krvoločnega medijskega vdiranja v zasebnost po (posnetem) zunajzakonskem odnosu v šolskem kabinetu ter po neskončno spletnih komentarjih, obsodbah, zasmehovanjih ... vzel življenje. Njegova hči Ana Kamenik je bila ob tragediji stara vsega 16 let. Na predstavitvi knjige, ki jo je zdaj izdala, je dejala: "Knjiga je opomin za vse tiste, ki se vedno znova čutijo poklicane soditi, je moč za vse tiste, ki bodo izgubili vero v ljudi. Zahvala tistim, ki so novembra 2014 v prvi vrsti ostali ljudje. In je spomin na nekoga, ki ga je ubila zloba ljudi." Ali in kaj smo se iz tragedije naučili?
18. novembra 2014 je neznanec na družbenih omrežjih objavil videoposnetek spolnega akta med ravnateljem in profesorico ene od srednjih šol, ki so ga v šolskih prostorih domnevno posneli dijaki s telefonom. Še isti dan so številni slovenski mediji — predvsem tabloidni in manjši komercialni — posnetek, ki je močno posegal v zasebnost obeh vpletenih, pograbili kot krvoločni volkovi. V senzacionalističnih člankih in prispevkih so razkrili imeni posnetih, njuni delovni mesti, nekateri so se iz njiju posmehovali, posnetek tudi večkrat poobjavili.
Ni trajalo dolgo, ko je posnetek postal tudi glavna zgodba slovenskih televizij z nacionalnim dosegom. Sledil je medijski pogrom, neusmiljenim komentarjem na družbenih omrežjih in portalih ni bilo videti konca.
Ravnatelj in profesorica sta zoper neznanega avtorja posnetka vložila kazensko ovadbo, novinarji pa so vrtali dalje. Vsak dan so v zgodbo vključevali vedno več ljudi, ki so posnetek in dejanje ravnatelja ter profesorice komentirali, obsojali. In to kljub temu, da je nekdanja informacijska pooblaščenkaNataša Pirc Musar kmalu po tem, ko se je posnetek znašel na spletu, opozorila na (nepremišljeno) poročanje medijev.
Foto: Žiga Živulović jr./BOBO
“Njihovo početje ni samo svinjarija”
“Noben medij ni obsodil početja dijakov – skritega snemanja z mobilnim telefonom in objave posnetka na spletu,” je novembra 2014 v blogu zapisala Nataša Pirc Musar in pojasnila, da je neupravičeno slikovno snemanje, ki bistveno poseže v zasebnost posnetega, v slovenskem kazenskem zakoniku opredeljeno kot kaznivo dejanje.
“Početje dijakov torej ni le nemoralno, ampak potencialno tudi protipravno. Njihovo početje ni samo ‘svinjarija’. S skrivnim snemanjem so nedopustno posegli v zasebnost posnetih, ki sta jo več kot očitno pričakovala (pa čeprav v kabinetu). Da pa so posnetek kasneje še objavili na spletu, kaže na njihovo trdno in premišljeno namero škodovati posnetima,” je poudarila Pirc Musar.
Deset dni kasneje je ravnatelj storil samomor.
Ravnateljeva hči: “Knjiga je opomin za vse tiste, ki se vedno znova čutijo poklicane soditi”
Zgodba ni bila le kost za glodanje slovenske javnosti. Predvsem je silovito zarezala v družino, prijatelje in svojce posnetih. Njihovo življenje se je sesulo.
Kako je medijsko poročanje in zlobne komentarje ljudi doživljala tedaj še kot 16-letna deklica, je zdaj v knjigi Ravnateljeva hči osvetlila danes 26-letna ravnateljeva hči Ana Kamenik, ki je o tem spregovorila dvakrat do zdaj: za Tednik in na javni predstavitvi svoje knjige.
Dogodke izpred desetih let je predelala do te mere, da lahko po njenih besedah danes tragedijo spremeni v nekaj lepega, je poročal Večer. “V nekaj, kar upam, da bo pustilo sled in se dotaknilo ljudi,” je pripovedovala na predstavitvi svoje knjige, kamor je povabila vse, ki so ji ob najhujših trenutkih — ko so se ljudje iz nje in njene družine posmehovali in jih žalili — stali ob strani.
“Knjiga je opomin za vse tiste, ki se vedno znova čutijo poklicane soditi, je moč za vse tiste, ki bodo izgubili vero v ljudi. Zahvala tistim, ki so novembra 2014 v prvi vrsti ostali ljudje. In je spomin na nekoga, ki ga je ubila zloba ljudi,” je po poročanju Večera na dogodku povedala Ana Kamenik.
“Odgovorno uredniško presojanje je povsem odpovedalo”
Po samomoru ravnatelja je Društvo novinarjev Slovenije poudarilo, da je “pomemben del slovenskih medijev kršil osnovne profesionalne in etične standarde ter obenem posegel v pravico do zasebnosti dveh dotlej anonimnih posameznikov in njunih družin. Odgovorno uredniško presojanje, kaj je kdaj v javnem interesu in kakšne tragične posledice lahko ima nevarni medijski senzacionalizem, je povsem odpovedalo oziroma je bilo reducirano na cinično argumentacijo, da ‘ljudi to zanima’. ”
Fotografija je simbolična. (Foto: PROFIMEDIA)
V društvu so zapisali, da so nekateri mediji poteptali meje človeškega dostojanstva, “celo več, poročanje so spremenili v resničnostni šov in mariborsko zgodbo zlorabili za klike, poslušanost, gledanost, branost. /…/ V uredništvih, ki so v tem primeru prestopila vse meje poklicno dopustnega in tudi sicer dostojnega, bi uredniki morali prevzeti odgovornost za napake, kar vedno znova terjamo od drugih, mediji pa se opravičiti.”
Kljub temu, da je Novinarsko častno razsodišče ugotovilo, da je novinarski kodeks kršilo 48 novinarjev, voditeljev in urednikov, odgovornosti ni sprejel nihče.
Mediji so v svojih zagovorih trdili, da so se za poročanje odločili, ker je bil posnetek že prej objavljen na družbenih omrežjih in v drugih medijih. O posnetku niso poročali zgolj trije časniki; Večer, Dnevnik in Delo.
Mariborski ravnatelj in princesa Diana: “To nam veliko pove tudi o občinstvu”
Medijski strokovnjak in profesor na ljubljanski Fakulteti za družbene vede dr. Marko Milosavljević krivca za neetično poročanje vidi v tržnem razlogu; torej v želji večine slovenskih medijev po čim večji obiskanosti, klikanosti, branosti in tržni uspešnosti.
“In pri iskanju tržnega uspeha so mnogi pozabili na vse standarde etičnega in odgovornega poročanja. V zadnjih desetih oziroma petnajstih letih je ekonomija pozornosti in tiranija klikov pripeljala mnoge medije po svetu, da so močno znižali svoje standarde,” je za N1 povedal Milosavljević.
Pojasnil je, da pred tremi desetletji mediji niso imeli informacij, kako bran je določen članek, zdaj imajo natančne podatke na voljo ves čas. “V tej tekmi na lestvici klikanosti in gledanosti mnogi mediji več ne izbirajo sredstev; treba je doseči boljše mesto in klike.”
Foto: Žiga Živulovič jr./BOBO
Prav to je po njegovem mnenju slovenske medije verjetno vodilo pred desetimi leti pri poročanju o spolnem aktu med ravnateljem in profesorico. “To nam seveda veliko pove tudi o občinstvu. To je podobno kot v primeru princese Diane. Za njeno smrt so številni krivili britanske tabloide, ti pa so obrnili puščico in rekli: ‘Ko je bila na naslovnici princesa Diana, je bila naklada dvakrat ali trikrat večja v primerjavi z naslovnico, na kateri je bil kdo drug’.”
Milosavljević ob tem ne ovinkari: “Občinstvo, ki se je zgražalo nad tabloidi, je te iste tabloide financiralo. In podobno se je zgodilo pri nas. Marsikdo je klikal, da bi našel še bolj sočen posnetek, ti podatki pa so verjetno urednike vodili v to, da so o tej zgodbi pisali še bolj intenzivno, še bolj široko in na dolgo.”
Severina, intimni posnetek in RTV Slovenija
Primerov, ko bi slovenski mediji tako množično kršili etični kodeks in prestopili vse meje primernega poročanja, ni veliko. Dr. Marko Milosavljević se spominja intimnega posnetka Hrvaške pevke Severine, ki je pred 20 leti pricurljal v javnost. Po besedah Milosavljevića javnega interesa, ki je lansirna rampa za poročanje, tudi tedaj ni bilo. “Takrat so mnogi mediji ta posnetek objavili, o njem pa je v Odmevih poročala tudi Televizija Slovenija. Posnetek, ki je bil slabo zamegljen, je bil zelo nazoren. Severina je takrat proti Televiziji Slovenija najavila tožbo.”
Foto: Žiga Živulović jr./BOBO
Tudi odzivi slovenske javnosti so bili po njegovih besedah zelo negativni, zato je Televizija Slovenija iz oddaje, ki je bila objavljena na spletni strani, prispevek o Severini v celoti izbrisala. “Naknadno so torej cenzurirali lastno oddajo, kot da prispevka sploh nikoli niso objavili,” se spominja.
“S splošnega vidika je Televizija Slovenija prestopila meje primernega in ustreznega za raven poročanja javne televizije. Absolutno ni nobenega interesa ali povoda, da javna televizija v svoji osrednji večerni oddaji, namesto da bi poročala o relevantnih dogodkih za slovensko javnost in državljane, poroča o tabloidno-seksualno-zvezdniški zgodbi brez kakršnih koli javnih implikacij.”
Mediji kot sopovzročitelji tragedije, ki je postala žalosten mejnik
Smo se iz dogodkov, ki so pripeljali do tragičnega konca novembra 2014, kaj naučili? “Žalostno je, da smo se, čeprav se nam ne bi bilo treba — da zgodba ni bila v javnem interesu, je bilo namreč očitno že na prvi pogled,” poudarja Milosavljević. Po njegovih besedah je namreč šlo zgolj za “voajerizem, naslajanje, uživanje in hihitanje ob zasebnem početju dveh pretežno zasebnih ljudi”.
Milosavljević pojasnjuje, da so bili dogodki izpred desetih let dober indikator tega, kar se pogosto dogaja na družbenih omrežjih, kjer se je bil posnetek sprva tudi objavljen. Gre za jasen opomnik, da mora biti sfera družbenih omrežij regulirana, saj zgolj regulacija medijev ni dovolj.
“V tem primeru pa se je zlonamernost mnogih ljudi iz družbenih omrežij prelila v splošne medije. Vsi uredniki niso bili žrtve želje po klikih ali pa pritiskov lastnikov. Med njimi so bili gotovo tudi taki, ki so zlonamerni, in so ob objavi posnetka uživali in se naslajali. Spomnim se televizijske postaje, ki je posnetek objavila štirikrat. To storiš, ker si tako škodoželjen, privoščljiv in pokvarjen, da se ob tem sam naslajaš, ker bo to povečalo tvojo gledanost in uspeh.”
Kako vam je všeč N1? Kaj bi izboljšali?
Dragi bralci in bralke, pomagajte nam izboljšati N1. Kaj pogrešate, kaj vam je všeč, česa ne marate? Pripravili smo kratko anketo o zadovoljstvu bralcev, reševanje traja približno pet minut, anketa pa je anonimna. Povezava do ankete: https://n1slovenija.1ka.si/raziskava-branosti
Menu Item
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje