"Lažje bi preživeli brez medonosne čebele kot brez divjih opraševalcev"

dr. Danilo Bevk (Foto: Uroš Kokol/N1)

Medonosne čebele niso niti najbolj pridne niti najučinkovitejše opraševalke, deležne pa so levjega deleža vse pozornosti in skrbi za njihovo dobrobit. Dr. Danilo Bevk, raziskovalec na oddelku za raziskave organizmov in ekosistemov na Nacionalnem inštitutu za biologijo, si to prizadeva spremeniti. Divjim opraševalcem, kot so čmrlji in čebele samotarke, želi dvigniti ugled in prepoznavnost. Postaviti jih želi na mesto, ki jim glede na njihovo nenadomestljivo vlogo v naravi pripada. Hkrati pa jih tudi zaščititi, saj njihovo število nevarno upada.

“Mnogi zmotno mislijo, da bodo z gojenjem čebel pomagali čebelam,” je pred nekaj dnevi dr. Bevk zapisal na družbenih omrežjih. “Ob tako veliki gostoti medonosnih čebel, kot jo imamo, vsaka dodatna čebelja družina pomeni manj hrane tako za medonosno čebelo kot divje opraševalce.”

Kaj ste želeli sporočiti s svojim zapisom? Da smo šli v navdušenju nad čebelarstvom predaleč?

V javnosti je razširjen občutek, da je medonosna čebela zelo ogrožena, čeprav dejansko število čebeljih družin narašča. Ne narašča sicer zato, ker bi bile razmere vedno boljše – v resnici so razmere vse slabše.

Število čebeljih družin narašča zaradi povečevanja števila čebelarjev. Čebelarjenje je na neki način postalo moderno. Mnogi začnejo čebelariti iz prepričanja, da bodo s tem pomagali pri ohranjanju čebel, dejansko pa v trenutnih razmerah zgolj povzročijo, da je v okolju manj hrane za druge čebele in divje opraševalce. Zaradi goste naseljenosti čebel se tudi bolezni hitreje širijo med panji, preskakujejo pa tudi na divje opraševalce.

Bi lahko rekli, da je problem v tem, da se preslabo zavedamo razlike med medonosnimi čebelami in preostalimi opraševalci? Da zaščito medonosne čebele zmotno enačimo z zaščito opraševalcev nasploh?

Za številne ljudi je medonosna čebela celo edini opraševalec, ki ga poznajo in na katerega pomislijo. Zavest o pomenu divjih opraševalcev se sicer povečuje, a se stvari v javnosti še vedno pogosto preveč poenostavljajo. Čebelarska zveza denimo navaja, da čebelarstvo z opraševanjem slovenskemu kmetijstvu omogoči 110 milijonov evrov letnih prihodkov, a v resnici je to prispevek vseh žuželk v Sloveniji. Medonosne čebele pa dejansko k opraševanju prispevajo manj kot polovico tega.

Večino dela opravijo divji opraševalci. Kljub temu je večina pozornosti in tudi sredstev namenjena za ohranjanje medonosne čebele.

Ne razumite me narobe – prav je, da podpiramo čebelarstvo. A če želimo dolgoročno zagotoviti zanesljivo opraševanje rastlin, je trenutni pristop napačen. Bistveno več pozornosti bi morali posvečati ohranjanju divjih opraševalcev.

Oprašujejo tudi muhe trepetavke, metulji, nekateri hrošči, včasih ose

Kdo so divji opraševalci?

V prvi vrsti divje čebele, med katere spadajo čmrlji in čebele samotarke. V Sloveniji smo zaznali vsaj 35 različnih vrst čmrljev in več kot 500 vrst čebel samotark. Oprašujejo pa tudi muhe trepetavke, metulji, nekateri hrošči, včasih tudi ose.

muha trepetavka — Muha trepetavka (Foto: Danilo Bevk)

Kateri so najpomembnejši?

Za kmetijstvo so to zagotovo čmrlji in čebele samotarke, nekoliko manj tudi muhe trepetavke. V naravnem okolju pa so zelo pomembni tudi metulji, tako dnevni kot nočni.

Medonosne čebele ne morejo nadomestiti divjih opraševalcev. Res je, da jih je zelo veliko. A tudi če bi jih bilo še enkrat več, bi za zanesljivo opraševanje še vedno potrebovali divje opraševalce, ker medonosna čebela določenih rastlin ne more oprašiti ali pa jih opraši slabo.

Črmlji so dejavni tudi v slabem vremenu, ko čebele mirujejo

Kako se to kaže?

Črmlji so denimo dejavni tudi v slabem vremenu, v dežju in mrazu, ko čebele mirujejo. Če ne bi bilo čmrljev, bi sadno drevje spomladi ob neugodnih vremenskih razmerah lahko ostalo neoprašeno.

Prav tako so čmrlji dejavni od jutra do večera ter zelo hitri. V enakem času obiščejo med dvakrat in štirikrat toliko cvetov kot medonosne čebele. In čeprav so hitrejši, na cvetu pustijo več cvetnega prahu kot čebele. Cvetove tudi stresajo, kar je za opraševanje nekaterih rastlin, denimo paradižnika in ameriške borovnice, ključno. Imajo daljše jezičke, kar je pomembno pri opraševanju rastlin, ki imajo medovnike globoko v cvetu in so za medonosno čebelo nedosegljivi, zato jih ne oprašuje.

svetli zemeljski čmrlj — Svetli zemeljski čmrlj (Foto: Danilo Bevk)

Tudi čebele samotarke so izjemno učinkovite pri opraševanju. Ena čebela samotarka lahko opravi delo kar stotih medonosnih čebel.

Divji opraševalci opravijo veliko več dela, kot bi lahko sklepali samo na podlagi njihove številčnosti. Poleg tega jih zlahka spregledamo. Najmanjše čebele samotarke so velike samo tri milimetre.

Pravite, da medonosne čebele ne morejo nadomestiti divjih opraševalcev. Bi lahko divji opraševalci nadomestili medonosne čebele?

Lahko rečemo, da bi lažje preživeli brez medonosne čebele kot brez divjih opraševalcev. Je pa vsekakor dobro imeti oboje. Medonosna čebela je v Sloveniji in Evropi avtohtona vrsta, nekatere rastline so prilagojene nanjo. Je pa čebel toliko, da ni treba skrbeti, da jih ne bi bilo dovolj.

čebela samotarka — Čebela samotarka (Foto: Blaž Koderman)

Kakšno je stanje divjih opraševalcev v Sloveniji? Kakšni so trendi?

Dolgotrajnega monitoringa, na podlagi katerega bi lahko iz podatkov sklepali o trendih, nimamo. Je pa očitno, da njihovo število upada. Starejši kolegi pravijo, da so včasih opazili bistveno več čmrljev kot danes. Veliko ljudi mi pripoveduje, kako so včasih na travnikih naleteli na čmrlja gnezda. Danes večina ljudi ne ve več, kako so čmrlja gnezda videti.

Z gotovostjo lahko rečemo, da populacije divjih opraševalcev upadajo in da se bo, če ne bomo ukrepali, to prej ali slej začelo poznati tudi na kmetijski pridelavi.

Vse manj cvetočih travnikov, ki so najpomembnejši vir hrane

Kaj so ključni dejavniki pri upadanju števila divjih opraševalcev?

Težav je več in se med seboj seštevajo. Najpomembnejša je po mojem mnenju pomanjkanje hrane, ki je predvsem posledica sprememb v okolju. Manj je cvetočih travnikov, ki so najpomembnejši vir hrane.

travnik čebele — Foto: Urška Živulović/BOBO

Pomembno vlogo igrajo podnebne spremembe, ki se kažejo v obliki milih zim in zgodnjih pomladi, tem nato pogosto sledijo pozebe. Problematične so tudi vse pogostejše dolgotrajne poletne suše.

K pomanjkanju hrane prispeva tudi velika gostota medonosnih čebel, še posebej v obdobjih splošnega pomanjkanja. Takrat čebelarji medonosne čebele hranijo, zato lažje preživijo, divji opraševalci pa so prepuščeni sami sebi.

Zelo pomemben dejavnik je tudi pomanjkanje primernih mest za gnezdenje, ponekod tudi uporaba pesticidov.

Tudi če nimate vrta, lahko prispevate. Če imate vrt: “neurejen” vrt je boljši

Kaj bi torej svetovali ljudem, ki želijo pomagati pri ohranjanju opraševalcev?

Najpomembnejše je zagotavljanje zadostnih prehranskih virov. Kmetje lahko razmislijo o tem, da ohranjajo vsaj del travnikov cvetočih. Če imate pred hišo vrt, je dobro pustiti, da se rastline lahko razrastejo in zacvetijo. Lepo urejena “angleška” trata je z vidika skrbi za opraševalce najslabša možnost. Vsi, tudi tisti brez vrtov, lahko prispevajo s sajenjem medovitih rastlin na svojih okenskih policah in balkonih.

Pomagate lahko tudi s tem, da divjim opraševalcem omogočite prostor za gnezdenje. Lahko postavimo gnezdilnico za čebele samotarke, v kateri pa lahko gnezdi le del vrst, zato to ni dovolj. Pomembno je ohranjati pestrost okolja. Čmrlji tako potrebujejo manj košene travnike in mejice, kjer lahko varno gnezdijo. Vrtovi naj bodo manj sterilni. Bolj je vrt “neurejen”, bolj prijazen je opraševalcem.

Če ste čebelar, pa lahko k zaščiti divjih opraševalcev prispevate tudi tako, da zmanjšate število čebeljih družin ali celo prenehate čebelariti.

To ste sami že storili?

Res je. Čebelaril sem 12 let, pred dvema letoma pa sem prenehal. Kot prvo mi je zmanjkovalo časa, kot drugo pa sem ugotovil, da je čebelarjev tudi brez mene dovolj, tako da odločitev ni bila zelo težka, čeprav sem užival v čebelarjenju.

Dr. Danilo Bevk je osrednje gonilo prizadevanj za večjo ozaveščenost o pomenu divjih opraševalcev v Sloveniji. Je tudi ustanovitelj in predsednik društva Čmrljica, katerega osrednji namen je prav širjenje zavedanja in znanja o tem nenadomestljivem delu narave.

Veliki črno-rdeči čmrlj (Foto: Blaž Koderman)

V okviru društva letos poteka tudi akcija t. i. občanske znanosti PruČmru. “Namen akcije, ki poteka do konca aprila, je dvojen,” pojasnjuje Bevk. “Kot prvo želimo s pozivom, naj nam ljudje sporočajo opažanja čmrljih matic (vsi čmrlji, ki jih vidimo zgodaj spomladi, so matice), zbrati čim več podatkov, kje in kdaj se pojavljajo, na katerih rastlinah se hranijo, katerih je več, katerih manj. Drugi namen pa je ljudi spodbuditi, da postanejo pozornejši na čmrlje in njihov dejanski pomen.”