Menu ItemNa Viču v Ljubljani stoji hiša Slovenske filantropije. Ob njej je dvorišče s klopcami in otroškimi igrali, ki so zdaj sicer zasnežena, ko vstopimo, pa notri ni toplo le zaradi ogrevanja. V pisanih prostorih je ves čas zelo živahno, povsod se kaj dogaja, tako da smo ob prihodu komaj našli prosto sobo za intervju. Otrokom, ki so prišli iz tujine, pomagajo pri učenju jezika in drugih težavah v šoli. V kuhinji so razporejeni zabojčki s hrano, po katere prihajajo tisti, ki jo potrebujejo. Zelo so aktivni tudi pri tem, čemur rečemo 'medgeneracijsko sodelovanje', pomeni pa druženje, pomoč, pogovor, učenje. Vsak ponudi tisto, kar zna: ena upokojenka vodi tečaj kvačkanja, druga uči kuhanja tradicionalnih slovenskih jedi, mlajši prostovoljec starejšim pomaga pri delu z računalnikom. Med njimi si je na enem od stolov prostor našel potepuški maček, ki se je pred snegom zatekel v prijazno hišo.
5. decembra praznujemo mednarodni dan prostovoljstva, o vlogi in pomenu njihovega dela smo se pogovarjali s Tjašo Arko, ki vodi program prostovoljstva pri Slovenski filantropiji. Ta je nastala leta 1992, ko so se združili prostovoljci, ki so se aktivirali pri pomoči beguncem balkanskih vojn. Danes Slovenska filantropija koordinira mrežo 1800 slovenskih prostovoljskih organizacij. Okrog 600 prostovoljcev dela samo pri njih.
Veliko ljudi, v predprazničnem času pa še več, želi pomagati. Kaj potrebujemo, da bi lahko postali prostovoljci? Veliko otrokom pomagate pri učenju, za to delo morajo biti prostovoljci najbrž usposobljeni?
Moje mnenje je, da je vsak lahko prostovoljec, ne more pa biti vsak prostovoljec na vsakem področju. Če hočeš nuditi učno pomoč, je pomembno, da poznaš snov. Sama sem bila lani v dnevnem centru, ko je prišel deček, ki ni znal deljenja velikih števil. Jaz znam deliti, ne znam pa naučiti, kako deliti. Ni treba biti pedagog, je pa dobro, da imaš občutek za to, kako motivirati, spodbujati.
Za vsako delo potrebuješ kompetence. Če greš na primer za družabnika starejšim, moraš biti ti tisti, ki posluša, ni dobro, da ljudi obremenjuješ s svojimi zgodbami. Če razdeljuješ viške hrane, pa moraš biti fizično dovolj močan, da lahko prenašaš pakete. Za vsako delo moramo biti do določene mere usposobljeni, da ga opravimo dobro in da nehote ne povzročamo škode.
Eden od vaših projektov je “Hrana ljudem, ne smetem”. Prostovoljci se vsako jutro odpeljejo po trgovinah in gostilnah, kjer poberejo viške hrane in jih razdelijo ljudem, ki jih potrebujejo. Se je njihovo število v času epidemije povečalo?
Ja, število ljudi, ki potrebujejo pomoč v viških hrane, se je zelo povečalo. Nismo edina organizacija, ki pomaga na tak način, in povsod opažajo enako. Najhuje je bilo v času, ko so bile zaprte šole, sploh v družinah, kjer so starši ostali na čakanju. Otroci so kar nenadoma ostali doma in družine so potrebovale več hrane. K nam pridejo posamezniki, ki povedo, da so v socialni stiski in to dokažejo s papirji, mi jim pomagamo po naših zmožnostih. Včasih, v zadnjem času spet, se zgodi, da so potrebe večje od količin, ki jih lahko zagotovimo z našimi prostovoljci oziroma kolikor dobimo hrane.
Kako je epidemija vplivala na organizacijo prostovoljnega dela?
Takoj na začetku, marca 2020 je bil velik odziv ljudi, ki so želeli pomagati. Številni sploh niso šli na teren, ampak so bili v pripravljenosti. Nihče ni vedel, kako bo. Poizvedovali smo po občinah in civilnih zaščitah, kako bi lahko ljudje čim bolj pomagali v lokalnem okolju.
Po drugi strani se pri nas veliko dogaja v skupinah in vse te skupinske aktivnosti so bile, sploh na začetku, v prvem valu, prekinjene zaradi varnosti. Veliko prostovoljcev je starejših in ti so se morali umakniti, saj so nenadoma sami postali ranljiva skupina, zato so se bolj aktivirali mlajši. Pomagali so v domovih starejših, na mejah, kjer je Rdeči križ meril temperaturo, aktivirali so se študenti medicine, zdravstvene nege … Ko javni promet ni deloval, so prostovoljci prevažali zdravstvene delavce v službo. Nenadoma so se pojavile nove potrebe, ki jih prej ni bilo, in mi smo se odzvali. Društvo Duh časa in drugi so zagotovili ogromno računalnikov in opreme za otroke, ko se je začelo šolanje na daljavo.
Prvi val epidemije je na splošno zaznamovala velika solidarnost, medsosedska pomoč, prijaznost, a to je trajalo nekaj mesecev. Kaj se je zgodilo v naslednjih valovih epidemije?
Aktivacija prostovoljcev je vedno največja na začetku krize in takrat je tudi najbolj potrebna. Kasneje pa se pričakuje od države, da prevzame svojo vlogo. Zdaj v bolnišnicah ne potrebujejo več toliko prostovoljcev kot na začetku. Dijaki in študenti, ki delajo tam, so zdaj plačani prek študentskega servisa.
So se pa v letu 2021 pokazale druge potrebe, sploh pri mladih. Ta teden smo na virtualnem slovenskem kongresu prostovoljstva poslušali predstavitev Zveze prijateljev mladine, pod okriljem katere deluje Telefon za otroke in mladostnike TOM. Povedali so, koliko več je bilo med epidemijo otrok, ki so klicali in govorili o svojih duševnih stiskah, strahovih, iskanju smisla, težavah v družini. Letos se je ogromno prostovoljcev aktiviralo pri učni pomoči, saj veliko otrok pouku na daljavo ni sledilo tako, da bi bili enako uspešni kot prej.
Med epidemijo se je izkazalo, da se ljudje, ko je treba, aktivirajo in so pripravljeni pomagati. Pred dvema tednoma sta prostovoljce potrebovala ljubljanski in mariborski klinični center in v dveh dneh so dobili dovolj ljudi, tako da so poziv prekinili.
Po uradnih podatkih, posredovanih na Ajpes, je v Sloveniji med 170.000 in 300.000 prostovoljcev, toda vse organizacije številk ne poročajo. Po oceni Tjaše Arko je prostovoljcev od 300.000 do pol milijona. “Nekateri sodelujejo v organizacijah, včasih pa se ljudje sploh nimajo za prostovoljce, ampak se sami aktivirajo, pomagajo v lokalnem okolju. Skoraj vsak od nas je kdaj prostovoljec, ki naredi kaj dobrega za koga drugega,” pravi.
Po drugi strani pa je covid razkril koliko je starizma in nestrpnosti do starejših v družbi. Sama sem se zgrozila ob komentarjih ’zakaj moramo ostati doma, saj so ogroženi samo stari’. Mislim, da nas v naslednjih letih čaka veliko dela z medgeneracijskim povezovanjem. Osamljenost in tudi šibak socialni položaj starejših sta med epidemijo še bolj prišla do izraza. Številni programi obiskovanja starejših so se prekinili, a smo tudi tu našli pot prek virtualne komunikacije in telefonov.
Že od mladosti ste prostovoljka. Zakaj se ljudje odločijo pomagati, storijo to predvsem zaradi drugih ali zaradi sebe, da se bolje počutijo?
Vsako solidarnost je treba spodbujati. Je pa pomembno, da ko želimo pomagati, poizvemo, kaj ta oseba zares potrebuje in da ji damo to, kar potrebuje, ne pa tega, kar mi mislimo, da je najboljše. Grozno se počutim, ko slišim, da ljudje donirajo umazana ali raztrgana oblačila. Tisti, ki nima veliko, ima gotovo sam dovolj raztrganih oblačil in potrebujejo nova.
Spomnim se tudi razprave o tem, zakaj bi kupili kakovostne barvice za otroke v stiski, če pa lahko za isto ceno kupimo več paketov slabih barvic. Za otroke v stiski kupite take barvice, kot bi jih kupili za svoje otroke. Take, s katerimi se lahko pohvalijo. Le tako dar doseže svoj namen.
Če želite postati prostovoljec, obiščite spletno stran www.prostovoljstvo.org, kjer je naveden seznam prostovoljskih del.
Kako pristopiti do ljudi, ki jim želimo pomagati? Tudi sprejemanje pomoči je lahko težko.
Če se nam zdi, da bi nekdo potreboval pomoč, je prav, da to ponudimo, ampak smo zelo pripravljeni slišati tudi besedo ne. Pomoč poskušajmo ponuditi na čim manj vsiljiv način. Tako kot je prostovoljsko delo svobodna odločitev, mora biti tudi prejem pomoči svobodna odločitev.
Morda bo kdo rekel, da v tem trenutku ne potrebuje pomoči, pa bo poklical čez čas, ko jo bo. Biti prostovoljec je privilegij. Biti tisti, ki potrebuje pomoč, pa je lahko tudi velika stigma, zato si kdo tudi ne upa prositi za pomoč.
Slovenska filantropija
Slovenska filantropija
Slovenska filantropija
Slovenska filantropija
Slovenska filantropija
Slovenska filantropija
Slovenska filantropija
Slovenska filantropijaProjekt “Hrana ljudem – ne smetem”
Prostovoljci se vsako jutro odpeljejo po trgovinah in gostilnah, kjer poberejo viške hrane. Kakovostna živila in tople obroke, ki ostajajo v gostinskih obratih in v trgovinah, razdelijo ljudem, ki jih potrebujejo. V prvi polovici letošnjega leta so 1795 ljudem v osmih slovenskih krajih razdelili 60 ton hrane, ki bi sicer končala v smeteh.
V epidemiji je solidarnost še bolj na udaru kot prej. Kako lahko prostovoljstvo pomaga, da družba postane bolj vključujoča za vse?
Prostovoljstvo je pomembno spodbujati že med otroki. Iz prakse v osnovnih šolah vidimo, da tam, kjer jim omogočimo neke take aktivnosti, otroci kar zaživijo. Prostovoljstvo pomaga tudi k osebnostni rasti in razvoju. Izkazalo se je, da je na šolah z dobrimi prostovoljskimi programi manj nasilja, več povezanosti.
Prav tako so se po nenadnem zaprtju države hitreje in enostavneje organizirali v okoljih, kjer je bilo prostovoljstvo že prej močno. Med drugim so se dijaki samoiniciativno organizirali in nudili učno pomoč mlajšim šolarjem.
Solidarnost je treba spodbujati že pri mladih. Pogosto slišim, da se mladi ne aktivirajo. Naše izkušnje so, da če jih povabimo, podpremo, pripravimo primerne programe, delajo fantastične stvari. Mladi želijo spreminjati svet. Mladim je mar, samo možnost jim moramo dati, da se vključijo.
Slovenski prostovoljci letno opravijo več kot 7,3 milijona ur prostovoljnega dela, ocenjena vrednost tega dela v družbeni blaginji pa presega 74 milijonov evrov, je v nagovoru udeležencev slovenskega kongresa prostovoljstva povedal minister za javno upravo Boštjan Koritnik. Vrednost so ocenili tako, da so število ur pomnožili s ceno dela, ki bi jo plačali, če prostovoljci ne bi delali brezplačno. Toda dobiček, ki ga prostovoljsko delo prinese državi, je še veliko veliko večji. Kolikšna je vrednost tega, da otrok, ki mu prostovoljci pomagajo z inštrukcijami, uspešno zaključi šolanje in se izobrazi za svoj poklic? Da odvisnež od alkohola ali drog prek programa, ki ga vodijo prostovoljci, stopi na pravo pot in, namesto da bi bil odvisen od socialne pomoči, dela in koristi družbi? Če bi računali v evrih, bi bile vrednosti milijonske, a bistvo prostovoljstva je prav v tem, da svojega dela ne (za)računa.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!