Lov na bolniške: Zadnji v nizu kaznovalnih pristopov, ki utrjuje blaginjski šovinizem

Bolezen je povezana tako s kulturo kot z bolezenskim stanjem, in naše predstave in pričakovanja o telesu vplivajo na to, kako zbolevamo in kako okrevamo. Slednje postaja vedno manj odvisno od nas in vedno bolj od zdravstvenih sistemov, v katerih se znajdemo. V aktualni slovenski javni razpravi o izrabi bolniških dopustov vidim dva elementa, ki pojasnita strateško uporabo argumenta in jezika goljufanja, zlorab in s tem povezanega kolektivnega kaznovanja: (1) s prelaganjem odgovornosti na posameznike in ustvarjanjem nezaupanja v ljudi - vsi smo po naravi goljufi - preusmeriti našo pozornost z nedelujočih sistemov, v tem primeru zdravstva; in (2) dodatno skrčiti socialno državo in socialne ter delavske pravice, za katere so se svojčas borili sindikati in bi morali rohneti tudi tokrat. Zakaj?

Slovenija se pri dveh milijonih ljudi v javni razpravi osredotoči na en primer ekstremno dolge bolniške. O tem primeru ne vemo prav nič razen trajanja, a lahko sklepamo, da se zdravljenje še ni zaključilo, saj je oseba še vedno zdravstveno odsotna z dela in ne invalidsko upokojena. O tem primeru, kot v vseh ostalih dolgotrajnih bolniških, presoja uradno imenovana, potrjena in edina za to primerna strokovna komisija, ne sodišče neinformiranega javnega mnenja. Prenos krivde za dolgo odsotnost z dela na bolnika simptomatično razkrije moč zgodbe oziroma anekdote kot orodja, s katerim politične in ekonomske elite dramatizirajo politična in ekonomska stališča.

Anekdote prevladajo nad dokazi

Anekdota je nevarno in neodgovorno vseprisotna oblika političnega diskurza v procesu oblikovanja politik, tudi teh na presečišču zdravstva in delovnih razmerij. Osebne zgodbe so, kljub moralnim in informacijskim tveganjem, stabilna politična valuta; resnične ali ne, anekdote s strašljivo lahkoto prevladajo nad dokazi. Pri oblikovanju javnih politik anekdota sicer lahko pripomore pri razumevanju potrebe po spremembi ukrepa ali pravice, a lahko vodi tudi k slabim odločitvam. Namreč, ko v ključnem trenutku izniči vpliv resnih dokazov in skrbnih analiz učinkov predlaganega ukrepa, lahko nastane nepovratna kolektivna škoda za vse.

V Sloveniji v aktualni razpravi in razpravi o dopustih nasploh prepoznavam znano dinamiko in mehanizme, ki jih sicer razvija vedenjska znanost. Že desetletja se ustvarja videz "preradodarne socialne države", v Veliki Britaniji z izrazi kot je "kraljica socialne pomoči", "lenuh na socialni pomoči" in podobni. V polju slovenske socialne politike na to opozarja na primer sociologinja Vesna Leskošek, ki nas je nedavno spomnila, kako je vlada leta 2010 radikalno oklestila socialno državo (dostop do socialne pomoči in denarnih pravic) in da je bila tudi takrat podlaga retorika zlorab in goljufanja. Z intervencijo iz občinstva smo se spomnili, da je bilo to v času Pahorjeve vlade - še enega levosredinskega projekta torej.

Sklicevanje na zlorabe je znana taktika preusmerjanja in dolgoročnega preoblikovanja stališč. Kot opisujem v svojih Povečavah, postajajo mehanizmi vodenja javne razprave ob obstoječih razmerjih moči bolj sofisticirani. Zapeljevanje z jezikom - uporaba utrjenih izrazov kot so opolnomočenje, deležniki, odpornost, javno-zasebno partnerstvo, zlorabe in goljufanje - s ponavljanjem dobivajo status samoumevne resnice, kot smo oktobra razpravljali tudi na Sociološkem srečanju.

Socialna politika je od začetka časa orodje ekonomske politike in odraz političnih ideologij. Namesto da bi aktualna vlada v ostankih socialdemokratske države blaginje iskala nove načine zagotavljanja blagostanja vsem, mnogi živijo vedno slabše. Tudi zaradi odpustkov oziroma "socialni" pomoči gospodarstvu in bankam - v javnih razpravah vselej aktivirani in glasni ekonomski eliti.

Klasična taktika preusmeritve odgovornosti s sistema na posameznika

V javni razpravi o bolniški vidim klasično taktiko preusmeritve odgovornosti s sistema na posameznika, s pomočjo individualizacije krivde: bolni so odgovorni za to, kaj se dogaja gospodarstvu. Pod znamko proračunskih in gospodarskih kriz je zato treba oklestiti ‘preveliko’ javno porabo (se spomnite izraza vitka država?).

Prepričati ljudi, da imamo prebogato državo blaginje, preradodarne socialne pravice, ki jih ljudje vsevprek izkoriščajo, in da bi morali pač malo (po)trpeti - pomislite na retoriko "slabiča" v primerjavi s starimi starši, na primer, - je del taktike. Ker so vsi bodisi goljufi bodisi kriminalci, se socialno politiko uporabi kot kolektivno kaznovanje.

Z ustvarjanjem stigme za skupino ljudi (tokrat bolnih, ki da zlorabljajo pravice) prepričujejo, da je potreben večji nadzor, kaznovanje, kar dokazuje raba jezika goljufanja in zlorab. Zanimiv je proces, ko ljudje nasedejo tej anekdoti, ne da bi želeli razumeti, da krčenje socialnih in delavskih pravic vpliva na vse.

Tudi v Veliki Britaniji poteka podoben lov na čarovnice pod laburistično (levosredinsko) vlado. Ti bi kar v bolnišnice pošiljali trenerje (coach), da bi s pacienti iskali načine za čimprejšnjo vrnitev na delo (ministra za delo in zdravstvo sta idejo zanikala šele po protestih stroke).

Usklajeni pritiski, ustrahovanje, stigmatiziranje in zanka je sklenjena

V obeh državah kratkovidna ekonomska politika vodi v razkrajanje in krčenje socialne države in zaupanja v institucije in druge. Morebiti smo bolj "opolnomočeni", "odporni", "pocoachani", in zato sami krivi za bolezen ali poškodbo - res bi morali vedeti, kako jih preprečiti. Medtem nam je na voljo vedno manj javnih storitev - vzporedno krčenje "potratnega" javnega sektorja pač pomeni slabši dostop do zdravstva, to pa množenje težav in daljše bolniške. Čakajoč na usmiljenje javnega zdravstva tečejo leta, da pridemo do preiskav, diagnoze in zdravljenja. Medtem z usklajenimi pritiski z vseh strani delodajalci, zavarovalnice, združenja, država ljudi z ustrahovanjem ali stigmatiziranjem silijo, da se v stiski zatekajo k storitvam na zasebnem trgu, kar povečuje nezadovoljstvo in dodatno slabi dostopnost javnih storitev, in zanka je sklenjena.

V slovenski razpravi ni prostora za zgodbe odgovornih delodajalcev in dobre prakse, ko skupaj z zaposlenimi iščejo prilagoditve in rešitve, brez ustvarjanja stigme in dodatnih eksistencialnih stisk. Ni zanemarljivo, da nižja kupna moč zaradi bolezni ali poškodbe negativno vpliva na celotno gospodinjstvo, ker ob nižjem nadomestilu odpadejo tudi dodatni viri kot na primer nadomestila za prevoz in malico, delo na domu, nadure, bonusi ... Ni zanemarljivo, da vključujoč pristop delodajalca utrjuje pripadnost zaposlenih, kar krepi odpornost podjetja v časih nihanj povpraševanja in ponudbe dela in delavk.

Zaradi ponavljanja zgodbe o absentizmu zmanjka prostora za zgodbo prezentizma - ko zaposlene prihajajo na delo bolne v strahu pred izgubo službe ali ob preobilici dela; to poveča tveganje za odložene in višje stroške zdravljenja in daljše odsotnosti v prihodnosti. Ni prostora za zgodbe o toksičnih in dobesedno nevarnih delovnih okoljih, o izkoriščanju, preobremenitvah in podzaposlenosti, skratka tistih dejavnikih odsotnosti, ki so v neposredni pristojnosti delodajalcev. Ali o dvotirnosti sistema urejanja pravic za samozaposlene in zaposlene, niti o pandemičnih vedenjskih prilagoditvah, katerih zahteve so spremenile razumevanje naše odgovornosti za zdravje in varnost drugih. Ali o podružinjanju dolgotrajne oskrbe in pritiskih na že sicer stisnjene družine; o nepredvidljivostih zdravstvenih stanj težko in kronično bolnih otrok. Kdaj smo pristali na zgodbo, da sta izčrpavanje in žrtvovanje za delodajalca smisel človeškega obstoja?

Kolektivna histerija, ki slabi solidarnost in medosebno zaupanje

V narativu ‘vseobčega goljufanja in zlorab’ tudi ni prostora za zgodbe o družinskem nasilju in begu v bolniško kot taktiki skrivanja; o odvisnostih; o perverznosti zatekanja k drugim oblikam odsotnosti z dela v strahu pred prepoznavo nevidne invalidnosti.

V takem kontekstu individualizacije odgovornosti se bohotita abilizem in mentalizem – diskriminacija ali predsodki do ljudi s kompleksnimi zdravstvenimi potrebami, kjer tisti brez manj vrednotijo tiste z njimi, in sklepajo po lastnih zmožnostih in priložnostih.

Posledica zadnje kolektivne histerije o nedokazanih zlorabah bolniških nevarna slabi solidarnost in medosebno zaupanje, in obenem do države in njenih institucij. Načrtno slabljenje skupnosti poglablja populizme vseh vrst in daje zagon desnici, ki jo na oblast utrjuje kar levosredinska vlada sama z razkrajanjem socialne države.

Lov na bolniške je torej najnovejši v nizu kaznovalnih pristopov, ki v zgodovini socialne politike utrjujejo blaginjski šovinizem. A ne pozabite, da bolni in zdravi nista dve različni skupini ljudi, ampak isti ljudje v različnih trenutkih življenja. Na zdravje!

N1 PODKAST S SUZANO LOVEC: "Lepota seva. Kljub težkim stvarem"