Malo je manjkalo, pa bi Slovenija imela zastavo podobno francoski

Nastajanje državnih simbolov Slovenije spomladi 1991, Mestni muzej Ljubljana, 10. maj 2023, Zvone Žagar

Vsako leto se pred dnevom državnosti spominjamo najbolj prelomnega obdobja v zgodovini Slovenije. Del tega obdobja predstavljajo tudi slovenski državni simboli, o katerih je takrat odločala politika. Kako je torej izbirala, kje se je zapletalo in zakaj je izbrala prav te rešitve? O zgodbah iz zakulisja je za N1 STUDIO govoril nekdanji delegat v skupščini, ki je vodil komisijo za izbor državnih simbolov.

Kako smo izbrali svojo zastavo, grb, himno, denar in registrske tablice ter zakaj smo izbrali ravno te rešitve, pa tudi nekatere druge zanimivosti iz tistega obdobja je v oddaji N1 STUDIO razkril poslanec oziroma delegat takratne skupščine ter predsednik leta 1991 ustanovljene podkomisije za določitev simbolov Republike Slovenije Zvone Žagar. V javnosti je od leta 1992, ko se je umaknil iz aktivne politike, nastopal zelo poredko. Pred kratkim pa je za društvo Heraldica Slovenica nastopil na predavanju o nastajanju državnih simbolov in za ta dogodek je bilo tudi zbrano arhivsko gradivo, ki je bilo predstavljeno v tokratni oddaji.

V komisiji za določitev simbolov so poleg Žagarja in drugih predstavnikov političnih strank sodelovale tudi nekatere vidne osebnosti izven politike, med drugim Bogo Grafenauer, Božo Otorepec, Niko Kralj in Damjan Ovsec.

Največja enotnost pri slovenski himni

Pri iskanju verodostojnih zastave, grba in himne so se soočali z veliko nejasnostmi. Najmanj nasprotovanj je bilo glede himne. Tudi zato, ker je Zdravljico za slovensko himno že leta 1989 sprejela skupščina Socialistične republike Slovenije, njeno odločitev pa so samo še enkrat potrdili. Osredotočili so se na grb, hkrati pa je tekla tudi na trenutke žolčna razprava o zastavi nove samostojne države.

Po prvotnih idejah naj bi bila postavitev te navpična. Za to se je zavzemala približno polovica članov komisije, tudi Žagar, sicer poslanec Demosa, izvoljen na listi Slovenske obrtniške stranke. Tudi takratni opozicijski poslanec Franco Juri je bil kot likovnik za navpično opcijo, pripoveduje. Vendar je bila za potrditev potrebna dvotretjinska večina.

Navpični postavitvi na zastavi so nasprotovali predvsem opozicijski prenovitelji (ZKS-SDP) na čelu s Cirilom Ribičičem. Ti so nasprotovali tudi vodoravni zastavi brez grba, ki jo je leta 1848 na Wolfovi ulici v Ljubljani izobesil že narodni buditelj Lovro Toman. Navpični so nasprotovali bolj iz proceduralnih razlogov, ker bi bila preveč podobna romanskemu tipu zastav, kot sta francoska in italijanska. Vodoravni pa verjetno tudi zaradi tega, kot ugiba Žagar, “ker je bila v zgodovini že uporabljena” (uporabljali so jo leta 1943 ustanovljeni slovenski domobranci, op. a.).

Enotnost je vladala le glede barv, čeprav je eden izmed oblikovalskih studiev predlagal modro zastavo z zelenim lipovim listom, ki pa ni bila sprejeta.

Pri sprejemanju simbolov tudi “kupčije”

Tudi pri grbu so se pojavljala nasprotovanja. “Pri grbu je bil velik problem, zato smo bili na koncu prisiljeni razpisati javni natečaj, da bi morda na koncu prišli do vsaj ene rešitve.” Na natečaj je prišlo kar nekaj predlogov, vendar ni bil nobeden sprejemljiv. “Otorepec po heraldični plati in Grafenauer po zgodovinski, ki sta tudi sodelovala s svojimi predlogi, sta bila zato izjemno razočarana,” je razkril Žagar.

Med predlogi je bil recimo tudi grb, na katerem je bila upodobljena Plečnikova kljuka na vratih Narodne univerzitetne knjižnice, je enega izmed zavrnjenih predlogov izpostavil Žagar.

Med vsemi zato s prvimi tremi nagradami niso nagradili nobenega, so pa štiri odkupili. Grb oblikovalca Marka Pogačnika, ki ga uporabljamo danes, je bil med temi odkupljen šele kot druga izbira. Sicer tudi ta grb najprej ni dobil podpore, predvsem zaradi heraldičnih in likovnih razlogov. Po objavi obširnega članka z obrazložitvijo Pogačnikovega predloga v Delu pa je nato komisija grb, z nekaj spremembami, tudi sprejela.

Pogačnik je pravilnost oblike grba na enem izmed sestankov pojasnjeval tudi z bajalico (šiba ali nihalo za iskanje vode, op. a.), pojasnjuje Žagar.

Kasneje se je tudi po “nekakšni kupčiji” med Ribičičem in Bučarjem ta grb združil z zastavo. Tudi tu je sicer še prišlo do določenih nasprotovanj in popravkov.

“Še danes ne vemo, kaj nas res predstavlja”

Žagar sicer meni, da “mi še danes ne vemo, kaj nas res predstavlja. Nihče izmed nas, ki smo sodelovali, še danes nismo povsem zadovoljni.” Niko Kralj, slavni slovenski arhitekt, univerzitetni profesor in industrijski oblikovalec, je v želji, da bi Slovenija dobila kvalitetne simbole, predlagal celo oblikovanje nekakšne likovne ustave.

Simbole bi zato veljalo z nekim javnim postopkom, v naslednjih letih, zelo počasi znova pripraviti, meni gost oddaje N1 STUDIO. Pa danes sploh vemo, kdo je bil v resnici tisti, ki je pri slovenskih državnih simbolih na koncu odločil?

Spor z Arharjem zaradi menjalnega razmerja

Zanimivo je bilo tudi dogajanje ob oblikovanju bankovcev. Na temo oblikovanja prvega slovenskega denarja so se tajno sestajali v prostorih Banke Slovenije, kamor so prihajali skozi posebno vežo. Tudi pri tem je prihajalo do določenih sporov, predvsem o menjalnem razmerju, zaradi česar sta se Žagar in prvi guverner Banke Slovenije France Arhar tudi sporekla. Čeprav so bili, kar se oblikovanja tiče, precej enotni, se spominja Žagar. “Tudi rezultat je bil zelo dober, ne samo oblikovno, tudi finančno. Ime denarja pa se je izbralo na neki drugi seji.”

Tablici ni nasprotoval niti general Aksentijević

Presenetljivo hitro je šlo tudi pri registrskih tablicah, ki so bile sicer načeloma izbrane že leta 1990. “Po uradni vložitvi predloga tablice je odbor za notranjo politiko tablico presenetljivo takoj sprejel. Celo takratni polkovnik JNA Milan Aksentijević ni bil proti, a tudi za ne”, pove Žagar.

Tablice so bile prvotno mišljene z eno začetno črko pri največjih treh mestih (Ljubljana, Maribor, Celje), vsaka tablica pa bi vsebovala tudi slogan mesta. “Za Celje je bilo mišljeno, da bi imelo slogan ‘sedež celjskih grofov’,” pojasni.

Druge zastave nimamo, moramo biti ponosni nanjo

Izbrani državni simboli so bili sicer v zadnjih 32 letih večkrat deležni kritik in dvomov, tudi glede prepoznavnosti. Tu izstopa zlasti podobnost s slovaško in rusko zastavo. Voditelj N1 STUDIO Miha Orešnik je ob tem spomnil, da je moral med drugim tudi slovenski odpravnik poslov v Kijevu Boštjan Lesjak po začetku ruske agresije na Ukrajino konec lanskega marca sneti slovensko zastavo pred veleposlaništvom v Kijevu – zaradi podobnosti z rusko.

Smo pa imeli v začetku novega tisočletja v parlamentu celo resen poskus spremembe simbolov. Žagar meni, da smo tudi takrat bili precej daleč od rešitve. “Imamo precej dobrih umetnikov, zato bi se dalo v Sloveniji narediti nekaj, ki bi bilo vsaj likovno sprejemljivo,” meni in doda, da državni zbor ni pravo mesto za oblikovanje in izbiranje simbolov, zadeve bi se morali najprej lotiti širše in postopoma.

Smo kljub vsemu po 32 letih ponotranjili svoje simbole, da jih dovolj spoštujemo, čeprav jih morda v velikem številu vidimo samo ob kakšnih večjih športnih uspehih in nekaterih množičnih zbiranjih?

“Malo vsekakor. Mogoče navzven samo pri teh velikih dogodkih. Verjetno pa premalo. Še danes se najde tudi kakšna državna institucija, ki slovenske zastave ne zna niti pravilno izobesiti. Ampak druge nimamo. In moramo biti ponosni nanjo,” pravi Žagar.