Menu Item
"Vsaka reševalna akcija mi predstavlja tekmo od starta do cilja. Opravili smo vrhunsko, če smo ponesrečenega rešili, dosegli 1. mesto. Lahko pridemo prepozno. Iztisnili smo vse, kar je v nas: pogum, znanje, fizično moč, se izognili nevarnostim ... pa smo bili prepozni. Zamudili smo trenutek, ko je srce še bilo! V nas vpije: 'Bil si prepočasen! Premalo je bilo'," v izpovedi ob zadnjih nesrečah v gorah zapiše dolgoletni gorski reševalec Milan Šenk.
Gorski reševalci se zadnja leta soočajo s čedalje več nesrečami v visokogorju. Najpogosteje jim botrujejo slaba oprema, neznanje, nepripravljenost in podcenjevanje razmer. Tudi ob začetku letošnje sezone skoraj ne mine teden, da gorskim reševalcem ne bi bilo treba posredovati v slovenskem visokogorju. V prvi polovici julija sta se dve nesreči končali tudi tragično, reševalci pa so se morali na reševanje odpraviti tudi v torek, ko sta planinki zašli v sneg.
Gorski reševalci zato pogosto opozarjajo, naj ljudje v gore ne hodijo nepripravljeni in brez ustrezne opreme. Toda zdi se, da številni ne glede na pogosta svarila tega ne upoštevajo, njihovo življenje pa je naposled odvisno od požrtvovalnih gorskih reševalcev.
Niso pa vse nesreče v gorah plod brezbrižnosti, zgodijo se tudi izkušenim planincem. V vsakem primeru pa je pomembno, kaj se ponesrečeni iz nesreče nauči.
Vsaka reševalna akcija predstavlja tekmo
“Nesreča se običajno zgodi v trenutku, sledi sreča v nesreči ali pa tudi ne! Večina ponesrečenih preživi, za nekatere ni pomoči. Vsaka nesreča se zasidra v podzavest posameznika kot izkušnja, ki običajno spremeni njegovo ravnanje. Nekateri ne gredo več v hribe, drugi na različne načine poskrbijo za večjo varnost in imajo hribe še rajši. Nekatere, zelo malo jih je, se nesreča ne dotakne. Vedno se lahko vprašamo, kam spadamo,” v uvodu objave na Facebooku, s katero je strnil misli ob zadnjih nesrečah v gorah, zapiše izkušeni nekdanji gorski reševalec Milan Šenk, ki je v preteklosti tudi sam doživel hudo nesrečo v severni triglavski steni.
“Skala me je oplazila po hrbtu in polomila vretenca. Brez gorskih reševalcev ne bi bilo tega zapisa in vsega, kar sem doživel po letu 1980. Dogodek se je združil z mojim značajem, postati dober ali najboljši na področjih, ki mi jih je namenila mati narava. Kot alpinist sem plezal, vzdrževal kondicijo, tekmoval v različnih športih. Običajno tekmujemo za prva mesta! Na cilju se veselimo tistega, kar smo dosegli ali pa tudi ne. Vsaka reševalna akcija mi predstavlja tekmo od starta do cilja. Opravili smo vrhunsko, če smo ponesrečenega rešili, dosegli 1. mesto,” Šenk opiše občutke gorskih reševalcev.
Gorski reševalci se “hranimo” s preživelimi!
Seveda pa izid reševalnih akcij ni vedno srečen. “Lahko pridemo prepozno. Iztisnili smo vse, kar je v nas: pogum, znanje, fizično moč, se izognili nevarnostim … pa smo bili prepozni. Zamudili smo trenutek, ko je srce še bilo! V nas vpije: ‘Bil si prepočasen! Premalo je bilo!’ Nova usposabljanja, nove tekme. Postajamo, hitrejši, močnejši, več tvegamo, in spet bo prišel trenutek, ko bomo prepozni!,” še zapiše in doda, “gorski reševalci se ‘hranimo’ s preživelimi! Mrtvi nam pomenijo neuspeh, ki dopolnjuje uspehe in opozarja, da ne zmoremo vsega!”
“Gorski reševalci smo zakladnica večina tega, kar ohranja ponesrečenega pri življenju! Imejte se radi, mi smo tukaj za vas, v vsem mogočem in nemogočem!,” svoje misli sklene dolgoletni gorski reševalec, ki je sicer nedavno prenehal z aktivnim reševanjem. Kot pravi, so namreč njegove zahteve do samega sebe v reševalni akciji veliko večje, kot v tem trenutku zmore. Z znanjem, nasveti, opozorili in tudi s konkretno pomočjo zdaj pomaga plezalcem v feratah.
Milan Šenk gorske aktivnosti tudi dokumentira in objavlja na svojem Youtube kanalu.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!