Menu Item
Kaj se zgodi, če otroci in mladostniki, ki potrebujejo psihiatrično obravnavo, pomoči ne dobijo takoj, ampak padejo v dolge čakalne dobe našega zdravstva? Na ta problem so pred nekaj tedni ponovno opozorili strokovnjaki. Zdaj sta pedopsihiatrinji dr. Maja Drobnič Radobuljac in dr. Hojka Gregorič Kumperščak za N1 pojasnili, kaj to povzroča otrokom, ki potrebujejo pomoč, in kakšne so posledice za sistem. Kaj se zgodi, ko mora mladostnica, ki se redno samopoškoduje, na prvi pregled čakati 11 mesecev namesto 14 dni? Kakšne so sistemske težave, kakšne predlagane rešitve in kakšni so zapleti ob njih? Pa tudi: kaj je psihiatrizacija družbe in kakšne so njene posledice?
Otroci in mladostniki, ki bi zelo hitro potrebovali pomoč strokovnjaka za otroško in mladostniško psihiatrijo, morajo na prvo obravnavo čakati tudi eno leto, so nedavno opozorili v Združenju za otroško in mladostniško psihiatrijo. V tem času se njihovo stanje lahko močno poslabša. Iz duševnih stisk in težav, ki jih ne začnemo reševati pravočasno, se lahko razvijejo tudi duševne bolezni, še opozarjajo pedopsihiatri.
Mladostnica, ki se vsak dan samopoškoduje in je po obisku psihiatrične urgence dobila napotnico zelo hitro za ambulantno obravnavo, bi morala priti na vrsto po največ 14 dneh. To je rok, ki ga za napotnice te stopnje nujnosti predvideva ZZZS. A trenutno mora na prvo obravnavo v pedopsihiatrični ambulanti čakati kar 11 mesecev, je pokazala raziskava, ki so jo nedavno izvedli na Enoti za intenzivno otroško in mladostniško psihiatrijo Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana.
Poklicali vse pedopsihiatrične ambulante v državi
Predsednica Združenja za otroško in mladostniško psihiatrijo dr. Maja Drobnič Radobuljac, ki dela v omenjeni enoti, je opozorila, da so se čakalne dobe v zadnjem letu pri stopnji zelo hitro podaljšale za dodatna dva meseca, pri stopnji redno pa za dodatnih šest mesecev.
Pogosto znak duševne motnje
“Redno samopoškodovalno vedenje je znak, da si otrok oziroma mladostnik na tak način pri nečem pomaga. Večinoma gre za duševne motnje. To pomeni, da se nekdo samopoškoduje z namenom, da si pomaga zmanjšati simptome anksioznosti, t. i. flashbackov, hudih občutkov žalosti in praznine. Če bomo zdravili to osnovno motnjo, se bo tudi samopoškodovalno vedenje prenehalo,” je razložila Drobnič Radobuljac.
Če pa mladostnica ustrezne pomoči ne dobi in se to vedenje ponavlja dlje časa, lahko dobi tudi značilnosti odvisnosti. Samopoškodovanje sčasoma aktivira sistem nagrajevanja, ki utrjuje to vedenje, tudi ko prvotnega sprožilca – torej na primer anksioznosti – ni več, je dodala zdravnica.
Če bi torej ta mladostnica v roku 14 dni prišla na prvi pregled v pedopsihiatrično ambulanto, bi bila ta pomoč še pravočasna. A ker mora na obravnavo čakati skoraj eno leto, se vrača na urgenco ali pa poišče pomoč tam, kjer jo lahko dobi – na trgu.
“Starši, ki želijo svojemu otroku pomagati, ga peljejo k nekomu, ki se oglašuje kot izvajalec psihoterapije, pogosto pa ne zna izvesti diagnostike in zato ne zdravi osnovne motnje. Tako lahko problem naredi še bolj kompleksen,” je še poudarila Radobuljac.
Medtem ko čaka na prvi pregled, pomoč išče na urgenci
Na posledice prepočasnega ukrepanja opozarja tudi predstojnica Enote za otroško in mladostniško psihiatrijo Kinike za pediatrijo v UKC Maribor dr. Hojka Gregorič Kumperščak. “Če mladostniku, pri katerem se začnejo nakazovati anksiozne ali depresivne motnje, ki se začne zapirati vase ali popuščati v šoli, ne pomagamo, se bodo njegove stiske povečevale. Medtem ko bo mesece čakal na prvi pregled, se mu simptomi, ki so bili na začetku lažji, obvladljivi in ne prepogosti, večajo v intenzivnosti in pogostosti. In narastejo do stopnje, ko je potrebna urgentna obravnava. Če bi bil takšen mladostnik obravnavan prej, urgence ne bi potreboval. Tako pa se po pomoč vrača tja.”
Dolge čakalne vrste za prvi obisk pri pedopsihiatru so tako eden od ključnih razlogov, da so pedopsihiatrične urgence samo med letoma 2018 in 2022 zabeležile več kot 40-odstotni porast nujnih napotitev.
Na centrih lahko pregledani brez napotnic. A zaposlenih pedopsihiatrov je premalo
V Združenju za otroško in mladostniško psihiatrijo so zato predlagali, da se v vsakem Centru za duševno zdravje otrok in mladostnikov (CDZOM) zaposlita po dva specialista otroške in mladostniške psihiatrije, kar bi po njihovem mnenju lahko bistveno skrajšalo čakalne dobe, s tem pa tudi razbremenilo urgence.
V Sloveniji trenutno deluje 22 od predvidenih 25 CDZOM. Centri delujejo v okviru zdravstvenih domov, torej na primarni ravni, za obravnavo, ki jo zagotavlja multidisciplinarni tim strokovnjakov, pa ni potrebna napotnica.
Po podatkih NIJZ je bilo junija letos v centrih zaposlenih 16 specialistov otroške in mladostniške psihiatrije (kar v ekvivalentih polnega delovnega časa sicer znaša le 13,9 specialista), ter 10 specializantov otroške in mladostniške psihiatrije. Glede na zadnje podatke centri še ne dosegajo kadrovske sestave, določene z Resolucijo o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018-2028, so sporočili z ministrstva.
Omenjena resolucija, ki je bila pripravljena okrog leta 2016, sprejeta pa leta 2018, je predvidela, da bo v vsakem centru zaposlen po en pedopsihiater, a kot pravi Gregorič Kumperščak, je bilo takrat nepredstavljivo, da bi imeli dovolj usposobljenega kadra za več takšnih zaposlitev.
Ministrstvo odobrilo večje število specializacij, zdaj ne vedo, kam jih bodo zaposlili
Prav zaradi vizije izboljševanja dostopnosti do pomoči na primarni ravni pa je ministrstvo za zdravje pred leti odobrilo večje število razpisanih mest za specializacije s področja otroške in mladostniške psihiatrije, sta še poudarili sogovornici.
Po podatkih Zdravniške zbornice Slovenije je tako avgusta letos specializacijo iz otroške in mladostniške psihiatrije opravljalo 40 specializantov.
A kljub vse večjim potrebam zaenkrat ni jasno, kaj bodo ti mladi specialisti po zaključku specializacij počeli.
“V roku enega leta bodo imeli vsi centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov zaposlenega enega specialista, 35 mladih specialistov pa se ne bo imelo kje zaposliti, čeprav so potrebe ogromne. Če bi v vsak CZDOM zaposlili še enega specialista ali podelili koncesijo za pedopsihiatrično ambulanto, bi to pomenilo, da bi v sistemu dobili 28 dodatnih pedopsihiatrov, s čimer bi po naših ocenah rešili problem čakalnih vrst,” je dejala Drobnič Radobuljac, ki je sicer tudi nacionalna koordinatorica specializacije otroške in mladostniške psihiatrije.
Predlog, ki je bil po navedbah združenja usklajen z razširjenim strokovnim kolegijem za otroško in mladostniško psihiatrijo ter Nacionalnim inštitutom za javno zdravje, so večkrat poslali na ministrstvo za zdravje, a kot pravijo, v enajstih mesecih niso prejeli niti odgovora.
Hojka Gregorič Kumperščak je nad neodzivnostjo ministrstva začudena. “Ne razumem, zakaj ne sledijo tej dobri viziji, s katero se naša država na ravni EU zelo rada pohvali. Ne nazadnje je bilo za usposabljanje teh mladih specializantov porabljenega že veliko denarja.”
Ministrstvo: NIJZ ni pripravil analize
Za pojasnila smo se obrnili tudi na ministrstvo za zdravje, ki ga vodi Valentina Prevolnik Rupel. Na vprašanje, ali se zavzemajo za predlog dodatnih zaposlitev v CZDOM, so odgovorili, da je ZZZS že marca letos nacionalnemu inštitutu za javno zdravje (NIJZ) predlagal, da pripravi analizo stanja v zvezi s centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov, ki bo utemeljila zahtevo za povečanje kadrovske sestave timov v centrih za duševno zdravje otrok in mladostnikov.
“V skladu z Usmeritvami zdravstvene politike NIJZ ni pripravil analize, na osnovi katere bi lahko izpeljali nadaljnje aktivnosti,” so še zapisali v odgovor na dodatno vprašanje, zakaj niso na konkretni predlog združenja niti odgovorili.
Za pojasnilo smo prosili tudi NIJZ, na njihov odziv še čakamo.
Na ministrstvu so sicer še poudarili, da ministrstvo financira oziroma sofinancira več programov za krepitev duševnega zdravja otrok in mladostnikov ter za pomoč v duševnih stiskah – med drugim dejavnost Centra za psihološko svetovanje POSVET in e-Svetovalnico za podporo in pomoč mladim v Sloveniji, ki deluje v okviru programa To sem jaz.
“Priča smo psihiatrizaciji družbe”
V Združenju za otroško in mladostniško psihiatrijo so sicer predlagali tudi nekatere druge ukrepe, ki bi pripomogli h krepitvi duševnega zdravja mladih.
Med drugim predlagajo razvoj preventivnih programov, kot so šole starševstva in programi za izboljšanje zgodnje navezanosti ter zmanjševanje uporabe elektronskih naprav in vrstniškega nasilja, posodobitev šolskega sistema, ki bi zmanjšal stres in spodbujal čustvene ter socialne veščine, ter posodobitev socialnega sistema s programi pomoči družinam.
Hojka Gregorič Kumperščak je ob tem opozorila, da smo danes priča psihiatrizaciji družbe, saj skrb za duševno zdravje otrok in mladostnikov v preveliki meri prelagamo na psihiatrično stroko.
“Sporočilo, ki ga je deklica dobila, je katastrofalno”
“Vsakodnevno se dogaja, da je otrok direktno iz šole prepeljan z reševalnim vozilom na našo enoto. Sprejeli smo na primer mladostnico, ki je bila v šoli pred preverjanjem znanja tako prestrašena, da je začela jokati. Šola je poklicala starše, ki so se ustrašili, ko so otroka videli tako vznemirjenega, zato so se skupaj z učiteljico in šolsko svetovalno službo odločili, da je najbolje poklicati rešilca in jo peljati v urgentno pedopsihiatrično ambulanto,” je opisala.
“Cel niz odraslih torej ni imel boljše ideje, kako pomagati tej mladostnici. Sporočilo, ki ga je dobila, je katastrofalno: ‘Z mano je nekaj tako narobe, da mi nihče od teh odraslih, ki sem jim zaupala, ne zna pomagati. Z mano je nekaj tako zelo narobe, da urgentno potrebujem psihiatra.’ In to se nam dogaja vsakodnevno,” je poudarila zdravnica.
Starši manj opremljeni in bolj prestrašeni … Iz stisk lahko nastanejo motnje …
Starši in šola so po njeni oceni slabše opremljeni, da bi otrokom in mladostnikom pomagali reševati takšne stiske in težave, ki jih doživljamo vsi in ki so – za razliko od duševnih motenj – nekaj povsem običajnega. A če teh stisk ne začnemo reševati pravočasno, se iz njih lahko razvijejo tudi duševne motnje.
“Dejstvo je, da stiske in težave otrok ter mladostnikov v sodobnem času naraščajo. A pri nekaterih so lahko v pomoč številni ljudje, ki jim otrok zaupa. Za to ne potrebujejo neke posebne izobrazbe ali specializacije. To so lahko učitelji in svetovalni delavci v šoli ter družina. Potrebujejo pa take strokovnjake tisti, ki imajo duševne bolezni,” je še dejala pedopsihiatrinja.
“Problem v današnji družbi je ta, da se prelaga odgovornost za reševanje stisk in težav na medicino oziroma psihiatrijo. Tudi starši so manj opremljeni, bolj prestrašeni in pri tako rekoč vsaki stiski že iščejo strokovno pomoč. Tudi zato se je pritisk na strokovno pomoč izjemno povečal.” Otroci, ki torej res potrebujejo strokovno pomoč pedopsihiatrov, so zato še na slabšem.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!