Menu Item
Ministrstvo za delo pripravlja spremembe zakona o socialnem varstvu, s katerimi bi izbrisanim omogočili krizno namestitev. Vendar pa bi lahko s tem reševali le najbolj akutne primere, kot je bil odmevni mariborski, ko je izbrisani v tamkajšnjem kliničnem centru bival kar dve leti. Ukrep pa ne bi pomagal tistim, ki so zaradi neustavnega izbrisa prav tako brez vseh pravic, a še ne potrebujejo domske oskrbe. Nevladniki in predsednica republike Nataša Pirc Musar predlagajo sistemsko rešitev za celovito popravo krivic izbrisanim, ki pa ji na pristojnem notranjem ministrstvu nasprotujejo.
Ob mednarodnem dnevu človekovih pravic je predsednica države Nataša Pirc Musar priznanje za delo na področju človekovih pravic podelila izbrisanim. “Izbrisani so zgodba o arbitrarni in sistemski krivici oblasti, ki je hipoma črtala in izbrisala iz življenja Republike Slovenije celotno skupino ljudi. So najbolj množična kršitev pravic v zgodovini samostojne države Slovenije,” je v obrazložitvi priznanja poudarila predsednica.
Kršitev izbrisa pravic pa še vedno ni dokončno odpravljena. “Več kot trideset let po izbrisu imamo še vedno osebe brez stalnega in tudi brez začasnega prebivališča, brez prihodkov, pravice delati – brez pravice biti,” je izpostavila Pirc Musar. In dodala, da njihov položaj lahko razreši le zakon, ki bo dal pravno podlago nujnim ukrepom.
Tako je oktobra lani vladi poslala predlog sprememb zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, ki so ga spisale nevladne organizacije Amnesty International Slovenije, Mirovni inštitut in Civilna iniciativa izbrisanih aktivistov.
Kot pravi direktorica Amnesty International Slovenije Nataša Posel, je statusni zakon, ki je bil po odločitvah ustavnega sodišča in tik pred sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice leta 2010 le sprejet, veljal zgolj tri leta, za ureditev statusa pa so morali izbrisani predložiti ogromno dokumentacije. Tudi takšno, ki je bila na primer med vojno v Bosni in Hercegovini uničena in jo je bilo torej nemogoče pridobiti. Tako je za ureditev statusa po tem zakonu zaprosilo zgolj 1.800 izbrisanih, uspešnih pa jih je bilo manj kot 300. Tekom let si je sicer prebivališče uredila približno polovica od 25.671 izbrisanih, mnogi izbrisani pa so bili iz države deportirani.
“Preprost korak, ki pa terja veliko odločnosti in poguma”
Trenutno zakon, po katerem bi si lahko izbrisane osebe uredile status, ne obstaja. V pismu, naslovljenem na premierja Roberta Goloba, je Nataša Pirc Musar vladajoče pozvala, “da se nemudoma sprejmejo zakonske rešitve, ki bodo tistim izbrisanim in njihovim otrokom, ki živijo v Sloveniji ali bi se še želeli vrniti, omogočile vsaj dostop do dovoljenja za stalno prebivanje”.
Enako prošnjo so na predsednika vlade naslovile nevladne organizacije, ki so spisale predlog sprememb zakona. “Pred vami je priložnost, da se v zgodovino zapišete kot predsednik vlade, ki je po nedopustnem več desetletij trajajočem odlašanju naredila odločen korak za vsebinsko in moralno primerno popravo krivic izbrisanim. Gre pravzaprav za preprost korak, ki pa terja veliko odločnosti in poguma,” so zapisali nevladniki.
Očitno pa ministrstvo za notranje zadeve (MNZ), pod katero sodi zakon o ureditvi pravnega statusa izbrisanih, tega koraka ne namerava storiti. Tako naj bi minister Boštjan Poklukar po besedah naših virov še prejšnji teden na sestanku z nevladnimi organizacijami dejal, da predlogu nasprotuje. Z vprašanjem, ali bodo vendarle predlagali oziroma potrdili sistemsko ureditev, smo se že v torek obrnili na MNZ, a odgovora še nismo prejeli.
Po navedbah urada predsednice Pirc Musar so v Sloveniji identificirali okoli 35 izbrisanih, ki so popolnoma brezpravni. Nataša Posel pa ocenjuje, da tudi tistih, ki so v tujini in bi se v primeru sprememb zakona potegovali za ureditev statusa pri nas, ne bi bilo veliko in bi šlo zgolj za posameznike. “Kdor si je lahko, si je uredil življenje v tujini. Če bi si kdo res želel priti sem, pa bi moral imeti pravico, da si uredi stalno prebivališče, saj je bil zaradi neustavnega izbrisa prisiljen menjati dom, domovino, jezik, službo …” je poudarila.
Podobne primere pomagal reševati že Borut Pahor
Ker se sprejemanje sistemskega zakona ne premakne, pa predsednica republike Nataša Pirc Musar rešuje posamezne primere. Tako je ravnal tudi že njen predhodnik Borut Pahor.
Kot so nam povedali v uradu predsednice, so v njenem mandatu podali tri mnenja, da obstaja državni interes za podelitev dovoljenja izbrisanim za stalno prebivanje, nekaj primerov pa v sodelovanju z Amnesty International in Mirovnim inštitutom še usklajujejo. “Predsednica bo to možnost uporabljala, vse dokler vlada ali državni zbor ne bosta sprejela sistemske rešitve,” so dodali v uradu Nataše Pirc Musar.
Urad predsednice lahko da mnenje, da je stalno prebivališče v interesu države, za nekoga, ki že ima začasno prebivališče. Za tistega, ki tega nima, pa lahko da takšno mnenje le vlada.
Eden od zadnjih rešenih primerov je ureditev dovoljenja za stalno prebivanje Dušanu Grahovcu, ki je kar 720 dni živel v UKC Maribor, zdaj pa je po poročanju Večera dobil sobo v centru starejših Idila v Vukovskem Dolu.
Na pljučni oddelek mariborskega kliničnega centra je Grahovac prišel oktobra 2022 iz zavetišča za brezdomce. Po zaključenem zdravljenju ga tja niso mogli vrniti, saj je nepokreten, v dom za starejše pa ni mogel, ker kot izbrisani ni imel dokumentov in stalnega bivališča.
Iz bolnišnice kar na avtobusno postajo
Podoben je primer gospoda, ki so ga po enem letu bivanja v izolski bolnišnici odpustili in prepeljali kar na avtobusno postajo. Pred tem so sicer o odpustitvi obvestili center za socialno delo, a je šel nato gospod živet v prikolico. Zdaj naj bi po izrednem postopku dobil dovoljenje za stalno prebivališče in naj bi mu bilo torej omogočeno bivanje v domu starejših.
Tik preden bi dobil to dovoljenje, pa je v ljubljanskih Stegnah decembra 2022 tragično umrl Zoran Tešanović. Pri ureditvi dovoljenja za začasno prebivanje – v Sloveniji je živel 44 let – mu je pomagal Mirovni inštitut.
“Ta dragocenost mu je omogočila legalno bivanje, vendar bore malo drugega. V dom brez stalnega prebivališča ni mogel, niti ne v začasno bivalno enoto, ki je neke vrste krizna namestitev v lasti občine,” so ob njegovi smrti zapisali pri Amnesty International Slovenije. Tešanović je zgorel v svoji prikolici med vrtički ob severni ljubljanski obvoznici, kjer je živel “praktično nepokreten”.
Primerov izbrisanih, ki so umrli, še preden bi bili njihovi statusi rešeni, je po besedah naših sogovornikov še več.
Bivši predsednik Borut Pahor je pred iztekom mandata konec leta 2022 podal pet mnenj za ureditev dovoljenja za stalno prebivanje – tudi za Tešanovića – še pred tem pa decembra 2014 za pet družinskih članov ene družine.
Šlo je za družino Alija Berishe, izbrisanega, ki so mu morali status vrniti na podlagi sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice. A se njegova družina z njim iz Nemčije ni mogla vrniti, dokler v zgodbo ni posegel urad predsednika Pahorja. Kot so v uradu zapisali takrat, “je razlikovanje med otroki gospoda Berishe na podlagi kraja njihovega rojstva nedopustno, zato že zaradi izrazitega interesa zavarovanja otrok in njihovih največjih koristi v konkretnem primeru obstaja interes Republike Slovenije, da se članom družine Berisha podeli dovoljenje za stalno prebivanje”.
Požar gasi ministrstvo za delo
Zavzemanje predsednice republike za sprejem sistemskega zakona, ki bi uredil pravni položaj izbrisanih, podpirajo na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Ker pa je ta predlog na pristojnem notranjem ministrstvu naletel na gluha ušesa, bo ministrstvo, ki ga vodi Luka Mesec, sedaj “gasilo požar”.
Kot so nam povedali, pripravljajo spremembe zakona o socialnem varstvu, ki naj bi jih vlada obravnavala prihodnji teden. Z njimi naj bi uredili področje kriznih namestitev oseb v institucionalno varstvo v primerih, ko ne izpolnjujejo pogojev za bivanje v domu. Največkrat gre za osebe, ki so izpuščene iz bolnišnice, še naprej pa potrebujejo oskrbo, ki jim jo v zavetiščih ne morejo zagotoviti.
“Vendar pa bi bil to le začasni ukrep in upamo, da bo za izbrisane sprejeta sistemska rešitev,” so še poudarili na ministrstvu za delo.
Nataša Posel pa opozarja, da bi z ukrepom, ki ga pripravlja Meščev resor, reševali akutne primere: Tešanović na primer ne bi zgorel v prikolici in Grahovcu ne bi bilo treba biti dve leti v bolnici. Ne bi pa omenjena rešitev pomagala tistim, ki še ne potrebujejo domske oskrbe. “Dobrodošlo je, da vsak resor naredi, kar lahko, nujno pa je potrebno ukrepanje vlade,” dodaja direktorica Amnesty International Slovenije.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje