Menu Item
Pred dobrimi stotimi leti se je mornariški oficir Ivan Skušek iz vojnega ujetništva na Kitajskem vrnil v Ljubljano – z njim so prišli tudi njegova žena, Japonka Cuneko Kondo Kavase, in njena otroka. Zakonca sta iz Pekinga prepeljala bogato zbirko azijskih umetnin, ki je zdaj zaživela skozi razstavo Azija sredi Ljubljane: Življenje Skuškove zbirke. Življenjska zgodba Skuškov je vznemirljiva in polna presenečenj.
Ivan Skušek mlajši je po študiju na trgovski akademiji v Gradcu vstopil v cesarsko kraljevo mornarico in kmalu napredoval v mornariškega komisarja 1. reda. Julija 1913 je kot intendant na avstro-ogrski vojni ladji SMS Kaiserin Elisabeth iz pristanišča Pulj odplul proti vzhodni Aziji.
Poleti 1914 jih je tudi tam dosegla prva svetovna vojna. Po vojni napovedi Japonske Nemčiji in Avstriji se je posadka pridružila nemškim vojakom pri obrambi nemške koncesije na polotoku Šantung. Poraženi mornarji so pristali v ujetništvu na Japonskem, nekateri pa v Pekingu – tudi Skušek.
Po podatkih avtorjev razstave je že leta 1917 Skušek imel kar 40 zabojev zbirateljskih predmetov. Kako se je sploh odločil za zbirateljstvo, je težko rekonstruirati. A na Kitajsko je po besedah ene od avtoric razstave dr. Helene Motoh (ZRS Koper) prišel v času, ki je bil za zbiratelje zelo primeren – na tržišču je bilo veliko umetnostnih, obrtnih izdelkov, prav tako pa je ravno pred tem razpadla monarhija. Leta 1912 je namreč abdiciral zadnji cesar.
Peking je bil tako takrat izjemno središče za trgovanje z umetninami. “Verjetno je tam dobil veselje ali vzgib, da ustvari takšno zbirko. Peking je bil takrat res navdihujoče mesto, ki je ponujalo zelo raznolike in hkrati kakovostne predmete,” pripoveduje Motoh. Skušek je pri svoji zbirki ubral zelo muzejski pristop, še dodaja, saj je zajemala vse ključne tipe predmetov.
Mornariški častnik je bil tudi eden prvih, ki je začel zbirati rezljano, leseno pohištvo, ki sestavlja velik del zbirke. To so bile te posebnosti, ki ga tudi med sodobniki delajo za neobičajnega zbiratelja, pravi sogovornica. A žal neposrednega vpogleda v Skuškovo razmišljanje in načrtovanje zbirke nimajo, saj se niso ohranili nobeni njegovi dnevniki.
Ljubezen in vrnitev v Ljubljano
Skušek je tudi v prisilnem bivanju na Kitajskem delal kot glavni oficir za oskrbovanje, zato je imel dovoljenje za prost izhod. Tako se je lahko svobodno gibal po Pekingu, kjer je spoznal Japonko Cuneko Kondo Kavase (Tsuneko Kondō Kawase).
Ta je bila pred tem poročena z nemškim uradnikom Paulom Heinrichom Schmidtom, ni pa jasno, kaj se je z njim zgodilo. V tistem času se je začela prva svetovna vojna, v katero je leta 1917 vstopila tudi Kitajska. Takrat se je vsa diplomatska in uradniška struktura morala vrniti v domovino. Verjetno je tudi Schmidt moral zapustiti Kitajsko.
Kot razlaga Motoh, so v tistem času v Pekingu izdajali almanahe o vseh tujcih na Kitajskem. “Leta 1916 Schmidta v almanahu še najdemo, kasneje pa ne več,” pravi. Kondo Kavase tega nikoli ni posebej pojasnjevala, krožile so le napol pravljične zgodbe, kaj se je zgodilo.
Avtorjem raziskave je uspelo potrditi le, da je imela Cuneko Kondo Kavase v Pekingu vrtnarijo. Prof. dr. Nataša Vampelj Suhadolnik, soavtorica razstave, in doc. dr. Maja Veselič (obe z ljubljanske filozofske fakultete) sta bili na terenskem delu v Pekingu. Po čistem naključju sta v policijskem zapisniku odkrili zapis, da so neki gospe Schmidt oropali vrtnarijo. V zapisniku sta bila tudi seznam ukradenih rastlin in lokacija vrtnarije. “Presenetljiva zgodba, ki nam je potrdila zgodbo, za katero nismo vedeli, ali je resnična, torej da je v času, ko je spoznala Skuška, imela vrtnarijo,” pripoveduje dr. Motoh.
Po šestih letih bivanja na Kitajskem se je Skušek s Cuneko in njenima otrokoma iz prvega zakona, sinom Matisom in hčerko Eriko, vrnil v Ljubljano, za njima pa je prek Hamburga pripotovala tudi ogromna zbirka kitajskih in japonskih predmetov v kar 75 zabojih.
Izgubljeni zaboj in presenetljiva najdba
Dr. Motoh je že pred dvema letoma stopila v stik z direktorico Vrtca pod Gradom Ajdo Šimnic. Ena od enot vrtca je namreč v vili na Strossmayerjevi ulici 3, kjer sta zakonca Skušek nazadnje živela – Ivan Skušek do smrti leta 1947, Kondo Kavase pa še šestnajst let po tem. Cuneko je živela v prvem nadstropju, spodaj pa je že od leta 1948 bil tudi vrtec.
Kot pripoveduje Motoh, jih je zanimalo, ali je v hiši še kaj ostalo, pa tudi če se morda katere starejše vzgojiteljice še spomnijo nenavadne prebivalke. Nato sta sogovornica in direktorica vrtca med pripravami na delavnice za otroke z naslovom Vrtec, ki je bil muzej, odšli na podstreho, kjer je bilo še kar nekaj stvari, tudi pohištvo.
“Vmes je bil tudi ogromen lesen zaboj, dva metra krat meter krat meter. Bil je zaprt in v zelo slabem stanju,” pripoveduje dr. Helena Motoh. Vprašala se je, ali bi to res lahko bil zaboj zakoncev, nato pa se je tja vrnila s kolegicami, opremljena z masko in rokavicami.
Zaboj so odprle in v njem res našle stvari Cuneko Kondo Kavase – njena pisma, japonske revije, en čevelj … Res neverjetno in nepričakovano odkritje, doda Motoh, ki pove še, da je ta zaboj verjetno eden tistih, v katerih sta zakonca zbirko prepeljala iz Pekinga v Ljubljano. “Restavratorja sta zaboj zelo lepo očistila in zdaj je del razstave,” še pove.
Finančna stiska med obema vojnama
Ko so začeli pripravljati razstavo, je Slovenski etnografski muzej objavil poziv, ali se kdo spomni zakoncev Skušek oziroma ali ima kdo doma morda celo kakšen predmet, ki bi lahko bil del zbirke. “Odziv je bil tako velik, da smo bili vsi popolnoma presenečeni – našli smo nekaj ljudi, ki se ju (ali pa vsaj nje) še spomnijo, pa tudi veliko predmetov, ki so jih imeli v lasti predvsem sorodniki in njihovi potomci,” pove Motoh.
Kakšen predmet sta zakonca tudi podarila, recimo ob posebnih priložnostih – neka gospa je ob poroki dobila kitajsko obleko. Nekatere večje predmete pa so bratje Ivana Skuška odkupili, mogoče tudi zato, da bi mu finančno pomagali, meni soavtorica razstave. Rezljano mizo, ki je po njeni oceni ena najlepših predmetov v zbirki, pa je najverjetneje odkupil Rado Hribar, zadnji lastnik Grada Strmol, saj je danes shranjena tam.
V letih med obema vojnama sta se Cuneko in Ivan Skušek težko preživljala, saj je on s svojim visokim avstrijskim vojaškim činom in leti težko dobil primerno službo. Njegova velika želja je bila, da bi se vrnil v mornarico – na neki točki je poskušal naklonjenost kralja Aleksandra kupiti celo s protokolarnim darilom, dragocenim predmetom iz zbirke. Žal neuspešno. Skušku se nikoli ni uspelo vrniti v mornarico in je nato delal kot visoki bančni uradnik v Češki industrijski banki.
Neizživeta ideja o muzeju
Pri zakoncih je vseskozi živela ideja o vzpostavitvi azijskega muzeja, ki bi bil odprt za javnost, a jima to v času življenja ni uspelo. Tako sta Ivan in Cuneko živela med predmeti, ki sta jih pripeljala iz Azije, obiskovali pa so ju številni prijatelji in znanci, ki so kar pri njima doma spoznavali kulturo in umetnost vzhodne Azije.
Cuneko, ki je s poroko prevzela ime Marija Skušek, je imela po Sloveniji in Jugoslaviji vrsto predavanj o Japonski, članki o tem pa so bili objavljeni v različnih časopisih. O deželi vzhajajočega sonca je predavala tudi v sklopu oddaj na takrat novoustanovljenem Radiu Ljubljana. Sprva je predavala v nemščini, a se je kmalu naučila slovensko.
Po Skuškovi smrti se je Cuneko s slovenskim izvršnim svetom dogovorila, da zbirko preda v državno last. V zameno je dobila nadomestilo (enkratno vsoto), dobivala pa je tudi plačo neformalne kustosinje. Čeprav so se vsi na institucionalni ravni večkrat dogovarjali, kam s predmeti, se v času njenega življenja ni nič premaknilo. “Vse do svoje smrti je živela sredi zbirke,” pove Motoh. Cuneko je umrla leta 1963.
Ko je Cuneko podpisala pogodbo z izvršnim svetom, so del zbirke prepeljali v klet Moderne galerije. Tja si je prihajal predmete ogledovat tudi Vinko Glanz, slavni arhitekt, ki je med drugim načrtoval stavbo državnega zbora (takrat Ljudske skupščine). Zaupali naj bi mu tudi načrt za nov, azijski muzej – tudi to se ni nikoli zgodilo. Zbirko so prvič muzejsko predstavili šele v Muzeju neevropskih kultur Goričane po smrti zakoncev Skušek.
Kje si ogledati razstavo?
Razstavo Azija sredi Ljubljane: Življenje Skuškove zbirke, so v SEM odprli konec maja. Pot po razstavi vodi v rekonstruirano dnevno sobo Skušek – skupno je na ogled okoli 130 predmetov, med drugim veliko rezljano stojalo z ogledalom, zbirka budističnih kipcev, ki so bila osrednji del njunega stanovanja, in vezena dvorna oblačila.
Posebej je razstavljena tudi zbirka nenavadnih kitajskih predmetov, ki so Skuška in njune goste še posebej zanimali. Med njimi izstopajo pribor za uživanje opija, golobje piščali in druga glasbila. Na razstavi je prvič po stotih letih predstavljena tudi maketa kitajske stavbe, ki so jo lani obnovili strokovnjaki iz Muzeja cesarskih palač iz Prepovedanega mesta v Pekingu.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje