Menu Item
Skoraj polovico izpustov ogljikovega dioksida absorbira narava. Vendar se lahko zgodi, da tega v prihodnosti ne bo več zmogla.
Lansko leto je bilo najbolj vroče leto v 174-letni zgodovini merjenj, je marca sporočila Svetovna meteorološka organizacija.
Zemljino ozračje se segreva hitreje, kot so znanstveniki pričakovali. Globalne površinske temperature so se med letoma 1970 in 2023 segrevale s hitrostjo 0,19 stopinje Celzija na desetletje. V zadnjih 15 letih pa so se segrevale hitreje – približno 0,3 stopinje Celzija na desetletje, piše portal Carbonbrief.org. K temu je človekova dejavnost med letoma 2013 in 2022 prispevala približno 0,23 stopinje.
Večino globalnega segrevanja gre pripisati emisijam toplogrednih plinov, predvsem ogljikovega dioksida. Številne organizacije zato spremljajo izpuste na globalni ravni. Pri ocenjevanju količine pa računajo tudi na to, da narava absorbira skoraj polovico ogljikovega dioksida, ki ga v ozračje izpusti človeštvo s svojo dejavnostjo. Velik del ga absorbirajo rastline, alge in plankton s procesom fotosinteze.
Zato so gozdovom, travnatim površinam, močvirjem, planktonu v oceanih in na splošno okoljem, ki absorbirajo ogljikov dioksid, nadeli skupno ime “ponori ogljika”. Ti za človeštvo pomenijo nekakšno upanje, da bodo pomagali ublažiti posledice globalnega segrevanja in podnebnih sprememb.
Vendar pa kaže, da sposobnost narave, da iz okolja odstrani ogljikov dioksid, upada. Raziskava, objavljena na portalu Arxiv.org, kaže, da se je globalni ponor ogljika močno skrčil. Kopenski ponori ogljika so leta 2023 absorbirali približno 0,44 gigatone ogljika, kar je najmanj od leta 2003. Po pisanju avtorjev se je to zgodilo kljub razmeroma zmernemu el niñu in globalni ozelenitvi, ki je bila tretja največja od začetka beleženja v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.
Za primerjavo: v obdobju 2010–2022 je bila povprečna stopnja ponora ogljika na kopnem skoraj petkrat višja, 2,04 gigatone ogljika na leto. “Šibkejši ponor ogljika leta 2023 odraža vpliv ekstremnega segrevanja, z ekstremnimi poletnimi temperaturami in sušo v severnih srednjih zemljepisnih širinah,” pišejo avtorji. Dejavniki, ki so morda prispevali k manjšemu ponoru ogljika, vključujejo ogromne gozdne požare v lanskem letu in nizke nivoje vode na kopnem vse leto, kar je verjetno povzročilo pomanjkanje vode v rastlinah in s tem manjši proces fotosinteze.
Nevarna povratna zanka
Zato avtorji domnevajo, da lahko segrevanje, ki ga že povzročajo emisije toplogrednih plinov, ustvari povratno zanko, v kateri povišane temperature in suhost oslabijo ponore ogljika. To posledično vodi do še povečanih emisij ogljikovega dioksida v ozračje.
Če se bodo že tako visoke stopnje segrevanja tudi v naslednjem desetletju povečevale in negativno vplivale na ponor ogljika, bodo potrebni nujni ukrepi, pozivajo avtorji raziskave. K tem ukrepom spadajo takšni, ki bodo povečali naravno odstranjevanje ogljikovega dioksida, hkrati pa zmanjšanje emisij toplogrednih plinov na neto nič – torej da ustvarimo samo toliko ogljikovega dioksida, kolikor ga narava zmore absorbirati. V nasprotnem primeru bomo dosegli “raven segrevanja, pri kateri naravni ponori ogljika človeštvu morda ne bodo več zagotavljali blažilne storitve, ki so jo ponujali doslej”, so zapisali raziskovalci.
Kaj se zgodi, če naravni ponori prenehajo delovati? Primer Finske
Posledice za podnebne cilje bi bile hude, piše britanski medij The Guardian. Celo skromna oslabitev sposobnosti narave, da absorbira ogljik, bi pomenila, da bi moral svet bistveno bolj zmanjšati emisije toplogrednih plinov, da bi dosegel neto nič.
Oslabitev zemeljskih ponorov – ki je bila doslej regionalna – prav tako vpliva na izničenje napredka držav pri razogljičenju in napredku pri doseganju podnebnih ciljev.
Takšen primer je Finska, ki ima najbolj ambiciozen cilj ogljične nevtralnosti v razvitem svetu. Ta država je v zadnjih letih doživela izginotje nekdaj velikega kopenskega ponora. Posledica je bila, da so skupne emisije države kljub zmanjšanju emisij v vseh panogah za 43 odstotkov ostale nespremenjene. Za zdaj so te spremembe regionalne. Nekatere države, kot so Kitajska in ZDA, še ne doživljajo takšnih upadov.
“Mislimo, da bodo vedno z nami, a se motimo”
“O vprašanju naravnih ponorov se na političnem in vladnem področju nikoli ni prav razmišljalo. Predpostavlja se, da bodo naravni ponori vedno z nami. Resnica je, da jih zares ne razumemo in ne bodo vedno z nami,” je za The Guardian povedal profesor Andrew Watson, vodja skupine za morske in atmosferske znanosti britanske univerze Exeter.
V zadnjih letih je bilo objavljenih več ocen, kako bi lahko svet povečal količino ogljika, ki ga absorbirajo gozdovi in naravni ekosistemi. Ena od strategij je seveda ohranjanje ali celo povečanje gozdnih površin. Pri tem velikansko vlogo igra ohranjanje tropskih gozdov in tajge, vendar pa tudi drugih gozdov – recimo evropskih, ki pokrivajo približno 35 odstotkov površine. Slika gozdov na naši celini pa ni najbolj rožnata.
V Evropi se je (poleg že omenjene Finske) količina absorbiranega ogljika občutno zmanjšala tudi v Franciji, Nemčiji, na Češkem in Švedskem. Na to so vplivali s podnebnimi spremembami pogojeni izbruhi podlubnikov (ti predstavljajo težavo tudi pri nas), suše in povečana smrtnost dreves. Ena od posledic globalnega segrevanja je tudi sprememba rastlinskih vrst v gozdovih, ki vse težje prenašajo podnebne spremembe.
Neka druga mednarodna raziskava, v kateri so sodelovali tudi raziskovalci z Gozdarskega inštituta v Sloveniji, poroča, da prav zaradi spreminjanja rastlinskih vrst v gozdovih v prihodnosti lahko pričakujemo izumrtje lokalnih vrst in “zmanjšanje ekosistemskih storitev” (med katere spada tudi absorpcija ogljikovega dioksida) v preostalih gozdovih.
Ena od metod, ki jih v raziskavi predlagajo za ohranjevanje gozdov kot ponora ogljika, je tako imenovana asistirana migracija. Gre za skrbno izbiro semenskih virov, ki so prilagojeni podnebnim razmeram. Ali povedano drugače, izbiranju tistih dreves znotraj že obstoječe vrste (na primer bukve, smreke, macesna …), ki bolje prenašajo podnebne spremembe oziroma njihove posledice.
Ta metoda, pišejo raziskovalci v študiji, “izkorišča genetsko raznolikost znotraj drevesnih vrst in pomaga pri uspešnejšem razvoju gozdov in učinkovitejšem ponoru ogljika”.
Vendar se ne smemo zanašati samo na gozdove, je za The Guardian povedal profesor Pierre Friedlingstein z univerze Exeter. “Resnično se moramo lotiti velikega vprašanja: emisij fosilnih goriv v vseh sektorjih. Ne moremo samo domnevati, da imamo gozdove in da bodo ti odstranjevali ogljikov dioksid, ker dolgoročno to ne bo delovalo,” je povedal.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje