Nepremišljena sanacija: kako je nevednost ogrozila spomenik državnega pomena

Letos mineva 80 let, odkar se je zaključilo eno najbolj temačnih poglavij človeške zgodovine – druga svetovna vojna. V poznih večernih urah 8. maja 1945 so zavezniške sile sprejele brezpogojno kapitulacijo Nemčije in s tem se je morija, ki je terjala več kot 70 milijonov življenj, v Evropi tudi uradno končala.

V Berlinu so letos 8. maj izjemoma razglasili za praznik in dela prost dan. Po vsej Evropi so potekale številne spominske slovesnosti in prireditve, v svečanih nagovorih so govorci opozarjali na pomen spomina na žrtve vojne, ki ne sme biti nikdar pozabljena.

Nad Tržičem, kjer je v osrčju mogočnih karavanških vrhov ležalo edino koncentracijsko taborišče, ki so ga na območju današnje Slovenije postavili nacisti, pa se medtem skozi spominski park, kjer lahko vidimo ostaline taboriščnih barak in drugih poslopij, razprostira dober meter široka ter 150 metrov dolga trasa prekopane zemlje.

V Tržiškem muzeju jim narava posega "ni jasna"

V Tržiškem muzeju, ki je na mestu nekdanjega taborišča uredil spominski park, v katerem obiskovalci lahko vidijo ostanke taboriščnih objektov, krematorija in spominsko obeležje Obtožujem/J'accuse, so nam potrdili, da se je v zimskih mesecih res zgodil poseg na območju državnega spomenika, a da o njem kot upravljalec niso bili obveščeni.

Okoliščin podrobneje niso želeli komentirati, saj da jim "narava posega še danes ni jasna".

So pa pojasnili, da so takoj po opaženem posegu o zadevi obvestili lastnika, tj. občino Tržič.

Nihče ni vedel, da skozi spomenik državnega pomena poteka vodovod

Kot je za N1 dejal tržiški župan Peter Miklič, naj bi se poseg zgodil že sredi decembra 2024. 15. januarja letos pa je kustos Tržiškega muzeja na rednem pregledu območja ugotovil in dokumentiral sledi gradbenih strojev ter poškodbe tal.

Čez pet dni, 20. januarja, je nato tedanja direktorica muzeja, Jana Babšek, ki je v vmesnem času z mesta direktorice Tržiškega muzeja odstopila ter bila imenovana na mesto direktorice Gorenjskega muzeja, kontaktirala z lastnico zemljišča, tj. občino Tržič, in pristojne obvestila o stanju.

"Poseg se je zgodil zaradi sanacije poškodbe na vodovodu. Ko so objekti v neposredni bližini taborišča Ljubelj ostali brez vode, naj bi sondirali potek tako imenovanega Bornovega vodovoda in iskali težavo," nam je pojasnil tržiški župan.

Brez vode so ostali Gostišče Karavla, dve stanovanjski hiši in en vikend, so nam še pojasnili na občini. Ob tem je Miklič dodal, da trasa vodovoda pred tem ni bila znana. Niti občina Tržič niti Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije nista vedela, da poteka skozi območje Koncentracijskega taborišča Ljubelj. "Za vodovod ni vedel nihče in ga ni v registrih," so nam pojasnili in dodali, da to zaplete tako protokol sanacije sedaj kot tudi strategije upravljanja v prihodnje.

V čem je težava?

Ker gre za območje zgodovinskega pomena – med drugo svetovno vojno je tu ležala zunanja enota koncentracijskega taborišča Mauthausen, v katero so z namenom gradnje ljubeljskega predora kot brezplačno delovno silo pripeljali okoli 1.800 internirancev –, bi izvajalec del pred posegom moral pridobiti ustrezna dovoljenja.

Pred posegom bi moral biti obveščen Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS). Investitor ali njegov pooblaščenec bi moral za poseg v kulturni spomenik pridobiti kulturnovarstvene pogoje in kulturnovarstveno soglasje, so pojasnili na kranjski območni enoti (OE) ZVKDS. Nič od tega se ni zgodilo. Izvajalec za poseg ni imel dovoljenja, OE Kranj ZVKDS pred posegom ni bila obveščena.

Skozi območje barak in apelplatza, tj. zbornega mesta, kjer so se interniranci različnih narodnosti večkrat dnevno morali zvrstiti ter ne glede na vremenske razmere premraženi čakali, da so jih kapi in esesovci preštevali in klicali po številkah, je bil tako skopan jarek.

Ko je bil vodovod popravljen, so jarek zasuli, zemlja se je že posedla in ob zasaditvi poseg ne bo več viden, a vprašanje ostaja: kako je mogoče, da so na območju spomeniške vrednosti zabrneli gradbeni stroji?

"Reševali smo svojo kožo"

Gradbena dela je naročila skupina lokalcev, ki so ostali brez vode, tj. gostišče Karavla in druga lastnika hiš, račun za izvedena dela pa je plačal lastnik stavbe, ki jo gostišče Karavla najema.

Kot so nam pojasnili na tržiški občini, izvajalec del, tj. Marko Knific, s. p., prek katerega svoje gradbene storitve nudi Marko Verbank, enostavno ni poznal ustreznih regulativnih postopkov in ni vedel, kako bi moral v tem primeru postopati. Kot je Verbank pojasnil za N1, sam ni bil seznanjen s tem, da gre za spomeniško varovano območje, za katero bi pred posegom moral pridobiti ustrezna dovoljenja. "Najeli so me, prišel sem, izkopal jašek, zamenjal cev in zasul traso nazaj," je pojasnil. Kot je dodal, je tako po navodilu naročnika zgolj opravil zahtevano sanacijo porozne in prerjavele vodovodne cevi, izstavil račun za približno tisoč evrov z davkom in tu se je njegovo delo končalo.

Eden od naročnikov storitev, tj. gostišče Karavla, pa nam je na vprašanje, zakaj pred posegom niso zaprosili za ustrezna dovoljenja, odgovoril le, da so "v prvi vrsti reševali svoj posel". Kot so nam povedali, so brez vode ostali v petek, in ker je, tako predstavnik gostišča, v ustavi zapisano, da imamo v Sloveniji pravico do vodnega vira, vodni vir pa je bil na lokaciji pred koncentracijskim taboriščem, so zadevo sanirali tako, kot so jo. Na vprašanje, zakaj pristojnih institucij o storjenem posegu niso obvestili naknadno, pa so pojasnili, da niso vedeli, da bi morali prositi za kakršnokoli dovoljenje. "Takrat smo reševali svojo kožo," so poudarili.

Občina je v vmesnem času naročnika in izvajalca spornih gradbenih del že obvestila o nedopustnosti poseganja v prostoru spomeniškega varstva. Z izvajalcem se je dogovorila, kako naj bi v prihodnje v morebitnih podobnih primerih potekalo obveščanje in ukrepanje, vse stroške sanacije, ki je predvidena v sodelovanju z ZVKDS, pa bodo prav tako nosili odgovorni za poseg.

Prvi poseg so sanirali naročniki sami, potrebna pa bo še nadaljnja sanacija, za katero pa bo v sodelovanju s strokovnjakom restavratorjem iz Tržiškega muzeja in pod vodstvom ZVKDS odgovorna občina Tržič. Ob tem so nam z občine še sporočili, da se dokončna sanacija pravzaprav še ni začela. Po prvem posegu decembra se je posedla zemlja, sledita odstranitev večjih kamnov in ponovna setev trave, so nam pojasnili in dodali, da sanacija vsebinsko in terminsko poteka v dogovoru z zavodom za varstvo kulturne dediščine.

"Prepričani smo, da samovoljnih posegov v prostor ne bo več. Ker pa je glede na novo odkrit vodovod v prihodnje treba računati tudi z morebitnimi deli na vodovodu, bomo z ZVKDS pripravili ustrezen načrt ukrepanja in z njim seznanili vse vpletene," so še zaključili na občini ter ob tem poudarili, da se zavedajo pomembnosti odgovornega upravljanja spomenika državnega pomena, kot je spominski park Koncentracijskega taborišča Ljubelj.

POSEBNI VIDEO: V Ljubljani je bilo težko preživeti