Nevidni ljudje: brez državljanstva in brez pravic

Slika je simbolična. (Foto: Ziga Zivulovic jr./BOBO)

Kdo so ljudje brez državljanstva? Koliko jih je? Kako oseba ostane brez državljanstva? In kakšne so obveznosti države do urejanja njihovega statusa? Katarina Vučko z Mirovnega inštituta je opozorila, da se Slovenija s tem vprašanjem premalo ukvarja. Poleg tega, da uradniki, ki se z osebami brez državljanstva srečujejo v postopkih na upravnih enotah, niso ustrezno usposobljeni na tem področju, so v slovenski zakonodaji tudi skrb vzbujajoče pravne vrzeli. Zaradi teh so v brezdržavljanskost lahko pahnjeni celo otroci.

Nedavno smo na N1 opozorili na primer Rafeta A., ki je pred več kot 40 leti prišel v Slovenijo še ne polnoleten, potem pa je zaradi spleta okoliščin pred 20 leti ostal brez veljavnih dokumentov, s tem pa tudi brez dovoljenja za delo in za začasno prebivanje. Po smrti partnerke, pri kateri je živel, je pred dvema letoma ostal še brez strehe nad glavo. Zdaj živi kot brezdomec.

Policija in upravna enota imata njegov primer v obravnavi že skoraj dve leti. Kot nam je pred tedni povedal Rafetov zastopnik Matevž Krivic, uradniki za to, da bi izdali dovoljenje za začasno prebivanje, od njega zahtevajo številna dokazila, med drugim veljavni potni list – kljub Krivičevim pojasnilom, da je Rafet oseba brez državljanstva.

Življenje v pravnem vakuumu

Katarina Vučko z Mirovnega inštituta pravi, da bi morala upravna enota v takšnih primerih upoštevati zatrjevanje vlagatelja, da nima državljanstva in to tudi ugotoviti, upoštevati njegov posebni položaj – med drugim, da potnega lista ne more predložiti, oziroma mu izdati potni list za tujca – in v skladu z mednarodnimi konvencijami urediti njegov status. A namesto tega Slovenija osebe brez državljanstva pušča v pravnem vakuumu, je opozorila.

Koliko ljudi je brez državljanstva?

Brezdržavljanskost oziroma apatridnost je pravna anomalija, ki po ocenah Urada Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR) preprečuje najmanj 4,4 milijona moškim, ženskam in otrokom po vsem svetu dostop do temeljnih državljanskih, političnih, gospodarskih, kulturnih in socialnih pravic.

Po nekaterih drugih ocenah naj bi bilo število takšnih ljudi še večje, celo do 10 milijonov. V Evropi je po ocenah Evropske mreže o brezdržavljanskosti (angl. European Network on Statelessness) brez državljanstva več kot pol milijona ljudi.

Na ministrstvo za notranje zadeve smo pred dnevi vprašali, koliko takšnih ljudi po njihovih podatkih trenutno živi v Sloveniji, a nam odgovorov zaradi dopustov niso uspeli zagotoviti.

Vučko nam je povedala, da uradnih podatkov ni. “Razpoložljivost zanesljivih podatkov je povezana s tem, ali obstajajo postopki za prepoznavanje in ugotavljanje brezdržavljanskosti, teh pa, kot rečeno, v Sloveniji ni,” je povedala.

Kot je Mirovni inštitut opozoril tudi v nacionalnem poročilu iz avgusta 2020, so zato podatki o prebivalstvu brez državljanstva nezanesljivi. Zadnji popis iz leta 2002 je denimo pokazal, da ima status neznanega državljanstva 2527 ljudi, vendar pa ni jasno, kdo je vključen v to kategorijo.

Navedli so še, da je med leti 2009 in 2013 v poenostavljenih postopkih naturalizacije za osebe brez državljanstva po Zakonu o državljanstvu slovensko državljanstvo pridobilo pet oseb. V skladu z Zakonom o tujcih so bila izdana dovoljenja za stalno prebivanje trinajstim osebam brez državljanstva, mednarodna zaščita pa je bila odobrena eni osebi brez državljanstva, še izhaja iz poročila.

V poročilu so izpostavili, da ministrstvo uporablja prekrivajoče se kategorije “brez državljanstva” in “neznano državljanstvo”, kar po besedah Katarine Vučko povzroča zmedo.

Po javno dostopnih podatkih ministrstva za notranje zadeve sta bili tako v letu 2023 izdani po eno dovoljenje za začasno in eno za stalno prebivanje osebama brez državljanstva ter 1240 osebam z neznanim državljanstvom. Leta 2022 sta bili prav tako izdani dve dovoljenji za začasno oz. stalno prebivanje osebama brez državljanstva, 1202 dovoljenji pa sta bili izdani osebam z neznanim državljanstvom.

Različni razlogi, zakaj ljudje ostanejo brez državljanstva

Kot smo poročali, je Rafet A. brez državljanstva ostal, potem ko v Sloveniji po razpadu SFRJ ni mogel podaljšati svojega potnega lista. Kot Bošnjak iz Črne gore je nato pridobil državljanstvo BiH, ko pa je tudi temu veljavnost potekla in ga ni mogel več podaljšati, je izgubil dovoljenje za delo in s tem dovoljenje za začasno prebivanje.

Razlogi, zakaj nekdo ostane brez državljanstva (apatrid), so zelo različni.

Pri Evropski mreži o brezdržavljanskosti, ki povezuje aktiviste in nevladne organizacije v 40 državah, so poudarili, da je v Evropi številne primere brezdržavljanskosti povzročil razpad Sovjetske zveze in Jugoslavije.

Otroci, ki niso bili vpisani v nobeno državljansko knjigo

Vučko nam je pojasnila, da je bila brezdržavljanskost v nekaterih primerih posledica tega, kako so se v Jugoslaviji vodile državljanske knjige.

“Ko so se državljanom drugih republik, ki so v Sloveniji stalno ali začasno prebivali, rodili otroci, se njihova rojstva niso vpisala v državljanske knjige republik, od koder so prihajali starši, prav tako pa niso pridobili slovenskega republiškega državljanstva. To pomeni, da nikjer niso bili zavedeni kot državljani. Po razpadu Jugoslavije je lahko prišlo do tega, da so ostali brez državljanstva.”

Posebej ranljiva skupina v Sloveniji so otroci beguncev

Podobno se zdaj dogaja beguncem, ki se jim v Sloveniji rodi otrok. Če imajo starši znano državljanstvo, tega državljanstva ne morejo prenesti na otroka, po slovenski zakonodaji pa ta otrok slovenskega državljanstva ne more pridobiti. Gre za pomembno pravno vrzel, ki bi jo morali odpraviti, je poudarila sogovornica.

“Starši begunci z matično državo ne morejo imeti stikov, saj je to v nasprotju s konceptom mednarodne zaščite, in tako svojega državljanstva ne morejo prenesti na otroka. Po slovenski zakonodaji pa se slovensko državljanstvo lahko podeli otroku samo v primerih, ko so starši neznani, ko so neznanega državljanstva ali brez državljanstva,” je dodatno pojasnila Vučko.

Ta določba se sicer po njenih besedah v praksi ne uporablja, saj slovenski uradniki domnevajo, da starši imajo neko državljanstvo. Zato jih napotijo v njihove matične države, naj tam urejajo dokumente za otroka. “Problem je, da ne gledajo dejanske situacije, ampak domnevajo, da si državljanstvo lahko uredijo, čeprav je to včasih nemogoče, nenazadnje pa je tudi v nasprotju z mednarodnim pravom.”

Upravna enota Ljubljana, stavka — Upravna enota Ljubljana (Žiga Živulović jr./BOBO)

Uradniki jih napotijo na veleposlaništva drugih držav

Kot izhaja iz nacionalnega poročila Mirovnega inštituta o brezdržavljanskosti, Slovenija tako “ne pozna posebnega statusa, namenjenega varstvu oseb brez državljanstva, prav tako ni zakonske obveznosti obravnave brezdržavljanskosti, kadar oseba v postopku zatrjuje, da je brez državljanstva, niti jasnih navodil, smernic ali usposabljanja za uradnike, ki vloge obravnavajo. Opredelitev osebe brez državljanstva v slovenskem pravu je ožja od opredelitve v Konvenciji o statusu oseb brez državljanstva iz leta 1954. Dokazno breme je na prosilcu, dokazni standard je zelo visok in pravna pomoč je na voljo le v postopkih sodnega nadzora. Raziskave kažejo, da bodo ljudje, ki trdijo, da so brez državljanstva, naleteli na domnevo, da imajo drugo državljanstvo ali da lahko zaprosijo za državljanstvo druge države, uradniki pa jih bodo napotili na veleposlaništva drugih držav in ne bodo upoštevali njihove brezdržavljanskosti kot pomembne okoliščine”.

Slovenija še vedno ni ratificirala konvencije o zmanjšanju števila oseb brez državljanstva

S problematiko brezdržavljanskosti se že od leta 1998 ukvarja tudi varuh človekovih pravic, so nam iz njegovega urada sporočili pred dnevi. V letnem poročilu za leto 2019 je vlado opozoril, da Slovenija še ni ratificirala Konvencije o zmanjšanju števila oseb brez državljanstva iz leta 1961. Kljub priporočilu iz leta 2020, naj pristojna ministrstva in vlada storijo vse potrebno za začetek postopka ratifikacije, omenjena konvencija še vedno ni bila ratificirana.

Vučko je pojasnila, da je ratifikacija pomembna zato, da se jasno vzpostavijo obveznosti države in “pokrije luknje, ki jih imamo na tem področju v zakonodaji”. Konvencija namreč državo obvezuje, da preprečuje brezdržavljanskost, posebej pri otrocih, je pojasnila.

Novinarska konferenca policije — Foto: Igor Kupljenik/Bobo

Na spletni strani MNZ so pred nekaj tedni objavili novico, da bo ratifikacijo konvencije v kratkem obravnaval državni zbor, postopek pa da bo predvidoma zaključen v začetku leta 2025. Tako je državna sekretarka Tina Heferle zagotovila regionalni predstavnici Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR) za Srednjo Evropo Nicole Epting. Na ministrstvu so sicer še zapisali, da brezdržavljanskost v Sloveniji ni velik problem.

Kam vrniti nekoga, ki je tukaj doma?

Pravice oseb brez državljanstva sicer varuje tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah, ki opredeljuje pravico do zasebnega življenja. To pravico imajo po navedbah varuha tudi osebe, ki so na ozemlju države dolgotrajno prebivale brez pravno urejenega statusa, država pa je takšno neurejenost tolerirala.

“Te osebe zaradi spoštovanja pravice do zasebnega življenja iz 8. člena omenjene konvencije iz Republike Slovenije po mnenju Varuha ne smejo biti odstranjene. Varuh pa zagovarja tudi določeno pozitivno obveznost države, da vzpostavi pravne možnosti za ureditev statusa,” je poudaril varuh.

Varuh Peter Svetina (foto: Egon Parteli/N1)

Matevž Krivic, ki zastopa Rafeta A., je k temu dodal, da tudi če bi država poskusila osebo brez državljanstva odstraniti iz Slovenije, kar je sicer v nasprotju z mednarodnimi konvencijami, je ne bi imela kam vrniti.

Rafet A., ki je imel kot Bošnjak iz Črne gore v preteklosti jugoslovanski in nato bosanski potni list, namreč nima ne državljanstva Črne gore ne Bosne in Hercegovine, kar je s poizvedbami pri črnogorskih in bosanskih državnih organih ugotovila tudi slovenska policija, ne nikakršnih drugih povezav s tema državama.

Kaj, ko ne morejo več skrbeti zase?

Ti ljudje tako zaradi očitne nepripravljenosti države, da prizna, prepozna in uredi njihov status, ostajajo ujeti v pravnem vakuumu in odrezani od praktično vseh pravic. Rafet tako ne sme delati, nima pravice do denarne socialne pomoči, ne more si urediti zdravstvenega zavarovanja. Prav tako nima pravice do storitev institucionalnega varstva, saj je ta na voljo samo osebam s stalnim prebivališčem.

Varuh je za N1 poudaril, da kadar gre za osebe, četudi brez urejenega formalnega statusa, ki jih z Republiko Slovenijo veže vez trajnega bivanja v državi in vzpostavljenih vezi, ki jih varuje evropska konvencija o človekovih pravicah, “jih je treba pri dostopu do socialnovarstvenih storitev obravnavati primerljivo/enako kot osebe, ki imajo urejeno stalno prebivališče”.

“Položaj teh oseb je po mnenju Varuha precej bolj primerljiv s položajem oseb s stalnim prebivališčem kot s položajem tujcev, ki pridejo v državo brez urejenega statusa in z Republiko Slovenijo nimajo ustvarjene povsem nobene vezi, a vendar so v svojem pravnem položaju povsem izenačeni s slednjimi. In to kljub vsem zavezam, ki jih je Slovenija sprejela tudi s pristopom k Evropski socialni listini in Splošni deklaraciji človekovih pravic,” je opozoril varuh.

Edina sistemska rešitev – krizne namestitve

To naj bi zdaj uredil novi zakon o socialnem varstvu, ki ga je pripravilo ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Nova določba naj bi omogočila krizne namestitve za “starejše osebe, za mlajše invalidne osebe, za otroke, mladostnike in odrasle osebe z motnjami v duševnem in telesnem razvoju, težavami v duševnem zdravju ali drugimi ali za odrasle osebe, ki zaradi okoliščin, ki povzročajo neposredno ogroženost in stisko osebe, potrebujejo krizno namestitev”, kar doslej ni bilo urejeno, so nam pojasnili na ministrstvu.

Luka Mesec, minister za delo — Foto: Borut Živulović/F.A.BOBO

“Ker za krizno namestitev ne velja pogoj stalnega prebivališča, kot sicer velja za pravice do socialnovarstvenih storitev, se bo lahko namestilo v krizno namestitev tudi osebe, ki so bile izbrisane in si statusa oziroma stalnega prebivališča niso mogle urediti,” so še zapisali. Rešitev naj bi zajela tudi druge ljudi brez urejenega statusa.

Vučko: Krizne namestitve ne rešujejo problema statusa

Vučko je za N1 opozorila, da to ni ustrezna sistemska rešitev za problem brezdržavljanskosti. “Zaskrbljujoče je, da se novo določbo o kriznih namestitvah jemlje kot rešitev za osebe brez državljanstva in druge brez urejenega statusa. To je rešitev za tiste, ki jih je država puščala v položaju brez statusa in posledično pravic tako dolgo, da so zboleli, ostareli in nimajo možnosti, da bi nekdo poskrbel zanje, sami pa ne zmorejo več. Rešila bo nekatere težke situacije, ne bo pa rešila problema statusa. Ljudje, ki bodo po tej določbi nameščeni v domove za starejše, statusa očitno še vedno ne bodo imeli. Prav tako določba ne bo vplivala na tiste, ki so brez statusa, a namestitve ne potrebujejo, saj zaenkrat lahko še skrbijo zase. Ti ljudje tudi po sprejetju zakona ne bodo imeli nič boljših možnosti za ureditev svojega statusa, s katerim bi dobili pravico do zdravstvene in socialne oskrbe.”

Prav z ureditvijo statusa in dostopom do pravic bi lahko preprečili, da bi se ljudje znašli v težkih zdravstvenih in socialnih stiskah, je dejala.

Kaj so priporočili državi glede ljudi brez državljanstva?

PROFIMEDIA

V nacionalnem poročilu o brezdržavljanskosti so leta 2020 na Mirovnem inštitutu slovenski vladi priporočili več ukrepov – med drugim izvedbo študije evidentiranja za natančno identifikacijo prebivalstva brez državljanstva v Sloveniji, zakonsko vzpostavitev posebnega postopka za ugotavljanje brezdržavljanskosti in statusa zaščite za te osebe, vzpostavitev rednega usposabljanja javnih uslužbencev za natančno identifikacijo oseb brez državljanstva in obravnavo brezdržavljanskosti kot pomembne okoliščine ter spremembo zakona, da se zagotovi, da vsi otroci, rojeni na ozemlju Slovenije, ki bi sicer bili brez državljanstva, pridobijo državljanstvo ob rojstvu, ne glede na status staršev.

Vučko je spomnila, da nevladne organizacije že dolgo opozarjajo, da potrebujemo pot do statusa za ljudi, ki v Sloveniji dolgotrajno prebivajo, sistem ugotavljanja brezdržavljanskosti in ureditev statusa za ljudi, ki so brez državljanstva, ter pošteno ureditev statusa za izbrisane. A vlade – tako leve kot desne – ostajajo gluhe za njihove pozive, je sklenila.