Menu Item
Pet uglednih osebnosti z različnih področij življenja je za N1 napisalo svoj razmislek ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Kakšna bi bila boljša Slovenija, kaj izboljšati in kako, kakšna naj bo Slovenija naslednjih 30 let; kje smo bili, kje smo in kakšen naj bo pogled naprej? Danes za N1 o Sloveniji piše zdravnica in humanitarka Ninna Kozorog.
“Ali je vojna?” se spomnim, da sem pred 30 leti neštetokrat spraševala mami, babico, teto. Ne spomnim se odgovora, vem pa, da je ozračje brbotalo od napetosti, ki sem ga čutila tudi kot petletnica. Doma smo imeli pripravljeni potovalki, da bi odšli v zaklonišče. In sirene. Spomnim se, da sem takrat v Zidanem Mostu prvič videla v živo tanke in vojake, a nisem smela bližje, čeprav so bili fantje videti prijazno. Jokala sem, saj sem res želela videti te vojake od blizu. Mami mi je takrat podarila vijoličastega slončka, s katerim sva v tistih sivih dneh šepeta med odraslimi, preletov letal in čudnega pričakovanja postala neločljiva. In spomnim se dneva, ko sta mi z babico rekli: “Zdaj imamo svojo državo, zdaj smo Slovenci.”
Slovenija, nikoli nisem tajila, da si srž moje identitete. Da ti ostajam zvesta, čeprav bi me življenje že davno lahko odneslo prek meja. Neodvisnost. Prehod iz socializma v predstavniško demokracijo in pluralizem vrednot, želja po vključitvi v Evropsko unijo ter sprememba šolstva so zaznamovali tako tvoje kot moje začetke.
Izšolala si me v sistemu, ki se je želel približati evropskemu, čeprav z nekaj koraki zamika. Na koži sem čutila vse tvoje posrečene in neposrečene reforme. S slončkom v šolski torbi sem opravila eksterno preverjanje in maturo. Točno na mojo polnoletnost in nedeljo po maturantskem plesu sem kot del množice tvojih odločevalcev obkrožila tisti veliki DA za Evropsko unijo in Nato, čeprav takrat nisem niti vedela, kaj pomeni moja odločitev. In da se bom pravzaprav prvič in zadnjič počutila kot del tvojih odločitev.
Želim si, da bi danes lahko rekla, Slovenija – ponosna sem nate.
A bi lagala.
Ponosna sem, da si mi omogočila doseči izobrazbo, primerljivo z evropsko, svetovno, čeprav domačih strokovnjakov nikoli nisi znala spoštovati tako, kot si tuje. Da se še vedno držimo Bismarckovega modela zdravstvenega varstva, ki po principu solidarnosti omogoča osnovne zdravstvene storitve tudi tistim na socialnem dnu. Da si znala in zmogla najti socialne transferje, ki naj bi ublažili stisko, čeprav so postali tako zakomplicirani, da za njihovo odobritev potrebuješ najmanj magisterij.
Slovenija, ne morem ti ploskati za 243.000 Slovencev, ki živijo z dohodki, manjšimi od praga revščine, pri čemer je 90.000 “mojih” upokojencev. Ne vem, kje in kako si dopustila, da 85-letna Francka za lakoto pije sladkan čaj, saj je njen mesečni prihodek 250 evrov, do varstvenega dodatka pa ne zna priti, saj od nje pričakuješ, da si obrazec sprinta s spleta. Da 78-letni Jože živi brez tople vode in se ogreva samo na gašperček, zdravil pa si preprosto ne more privoščiti, saj bi jih kljub osnovnemu zavarovanju moral doplačati.
Si jih preslišala, ker nimajo družbenih omrežij, ker ne vreščijo na ulici?
Res je, Slovenija, da so pomemben dejavnik zmanjševanja revščine socialni transferji, vključno s pokojninami. A če v dohodek ne bi šteli socialnih transferjev (družinskih in socialnih prejemkov), bi bila stopnja tveganja revščine 22,0-odstotna. Če bi od dohodka odšteli še pokojnine, bi se stopnja tveganja revščine zvišala na 39,2 %. To je številka, na katero ne more biti nihče ponosen.
Si skupek sistemov, zakonov in političnih sprememb, v katere se nikoli nisem želela poglabljati, saj bolj kot v odločevalce verjamem v male ljudi. Vedno sem verjela v človečnost in človeškost. Po 30 letih je čas, da tudi ta postane del tvoje identitete. Kajti tudi premražena Anika iz Zibike, pretepena Nikolina iz Ljubljane in lačna družina iz Ajdovščine so tvoji otroci … Čas je, da začneš slišati tudi njih. Predvsem njih.
Kajti tebe – draga država, tvorimo mi vsi. Od najrevnejših do najbogatejših. Od delavcev do upokojencev. Od brezposelnih, zaposlenih, bolnih do zdravih. Ni pomembna stranka, ki ji pripada kdorkoli, ni pomembna barva oči ali las. Mi vsi smo del tebe.
Naj se tako tudi počutimo. Naj to bomo, Slovenija.
Na neki način sva odraščali skupaj. Prerasla sem vijoličastega slončka, ki sedaj obledel do sivine sameva na polici. Kdaj boš odrasla ti?
**
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništva.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje