Menu Item
Ustavno sodišče je zavrnilo ustavno pritožbo nekdanjega ekonoma mariborske nadškofije Mirka Krašovca, s katero je ta želel izpodbijati odločitvi nižjih sodišč o njegovi tožbi proti novinarjem Radiotelevizije Slovenija zaradi poročanja ob obletnici finančnega zloma mariborske nadškofije.
Ustavno sodišče je zavrnilo ustavno pritožbo nekdanjega ekonoma mariborske nadškofije Mirka Krašovca, s katero je ta želel izpodbijati odločitvi prvo in drugostopenjskega sodišča, ki sta zavrgli oziroma zavrnili njegovo tožbo proti novinarjem Radiotelevizije Slovenija (RTVS) zaradi poročanja ob obletnici finančnega zloma mariborske nadškofije.
Krašovec je novinarjema Tanji Starič in Mateju Korošcu očital kaznivo dejanje žaljive obdolžitve v večerni oddaji Odmevi januarja 2021, ki jo je vodila Staričeva, Korošec pa je pripravil prispevek. Manici Janežič Ambrožič pa kot takratni odgovorni urednici informativnega programa Televizije Slovenija pripisal pomoč pri omenjenem kaznivem dejanju.
Z zasebno tožbo je od njih terjal odškodnino v višini 21.000 evrov. Zahteval je tudi objavo javnega opravičila in preklica medijskih navedb ter prepoved nadaljnjih posegov v ugled in dobro ime. Novinarja naj bi v televizijskih prispevkih o propadu cerkvenih holdingov Zvon 1 in Zvon 2 ter družbe Gospodarstvo Rast navajala trditve, ki bi po Krašovčevih navedbah lahko škodovale njegovi časti in dobremu imenu. Še posebej ga je zbodla navedba o skoraj dve milijardi evrov visoki luknji zaradi propada cerkvenih finančnih holdingov, “ki jo bodo morali pokriti davkoplačevalci”.
Vse do ustavnega sodišča
Na ugovor obdolžencev je sodišče prve stopnje zasebno tožbo zavrglo, ker je ocenilo, da v njej opisano dejanje ni kaznivo dejanje in da Krašovec ni upravičeni tožilec. Višje sodišče je zavrnilo njegovo pritožbo. Z ustavno pritožbo pa je Krašovec izpodbijal sklepa sodišč v zvezi z zavrženjem tožbe.
V ustavni pritožbi je Krašovec navajal, da je stališče višjega sodišča, po katerem novinarska prispevka objektivno nista takšna, da bi lahko škodovala njegovi časti in dobremu imenu, v neskladju z njegovo pravico do varstva časti in dobrega imena iz 34. in 35. člena ustave, ki govorita o pravici do osebnega dostojanstva in varnosti ter varstvu pravic zasebnosti in osebnostnih pravic.
Kot izhaja iz odločbe ustavnega sodišča, je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo, ker je presodilo, da v njej opisano dejanje ni kaznivo, sporna prispevka pa se nista nanašala na Krašovca, saj se nista opredeljevala do njegovega delovanja in ravnanja, ampak omenjala samo pravne osebe. Višje sodišče je na drugi strani ugotovilo, da sta se prispevka nanašala na Krašovca, a se je strinjalo z nižjim sodiščem, da tožba ne opisuje trditev, ki bi lahko škodile časti ali dobremu imenu pritožnika, poročanje pa da ni bilo senzacionalistično in v neskladju z dejstvi.
Krašovec sodiščema očita tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave, ker naj bi preuranjeno zaključili, da očitano dejanje ni kaznivo dejanje. Meni, da bi morala biti presoja, ali so obdolženci storili kaznivo dejanje, pridržana glavni obravnavi. A ustavno sodišče ugotavlja, da sodišču prve stopnje za presojo, ali se izjave, navedene v zasebni tožbi, nanašajo na Krašovca in ali lahko škodijo njegovi časti in dobremu imenu, ni bilo treba opraviti glavne obravnave. Tega ne zahtevata niti procesni zakon niti ustava. Vprašanji, ali se izjava nanaša na določeno osebo in ali je sramotilna, sta pravni vprašanji, saj izhajata iz norme, ki opredeljuje kaznivo dejanje. Tudi stališče višjega sodišča je bilo rezultat pravnega vrednotenja trditev, zapisanih v zasebni tožbi. Tako tudi višjemu sodišču v okoliščinah tega primera ni bilo treba razpisati glavne obravnave in izvajati dokazov, so navedli ustavni sodniki.
Zato so ustavno pritožbo s šestimi glasovi proti enemu zavrnili. Proti je glasoval sodnik Marko Šorli, ki je dal odklonilno ločeno mnenje.
Nekdanji ekonom mariborske nadškofije Mirko Krašovec se je sicer na zatožni klopi celjskega sodišča znašel zaradi očitka o domnevnem napeljevanju h goljufiji na škodo evropskih sredstev v višini 1,77 milijona evrov v zadevi Betnava. Dvakrat je bil obsojen. Prvič na tri leta zapora, drugič na leto manj, v tretje pa ga je sodišče pravnomočno oprostilo. Specializirano državno tožilstvo je oprostilno sodbo izpodbijalo na višjem sodišču, a je slednje tik pred zastaranjem potrdilo odločitev prvostopenjskega organa oktobra 2018. Zaradi štirimesečnega neupravičenega bivanja v zaporu je od države terjal visoko odškodnino.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje