O čem je slovenska politika govorila na začetku tisočletja in o čem govori danes

Slovenska notranja politika je od začetka tega tisočletja doživela več burnih obdobij, prelomov, menjav oblasti in tudi številnih novih političnih obrazov. A malce bolj podroben pregled medijskega poročanja v letu 2000, še posebej ob koncu leta, torej pred natanko 25 leti, razkriva, da je precej notranjepolitičnih vsebin, ki danes oblikujejo politične razprave, prisotnih že od začetka tisočletja.

Eden od osrednjih dogodkov leta 2000 je bila združitev strank SLS in SKD, kar je kasneje povzročilo padec takratne tretje vlade Janeza Drnovška. Vodenje vlade je nato prevzel Andrej Bajuk, a je bilo to kratek čas, saj je vlada padla še pred koncem leta zaradi razhajanj pri ustavnih spremembah glede volilnega sistema.

Konec novembra je vodenje vlade ponovno prevzel Janez Drnovšek, mediji pa so večino časa posvetili prav poročanju o dveh vladah v istem letu. Ob koncu leta so tako na naslovnicah prevladovale teme o začetku dela nove vlade in novega sklica državnega zbora.

O sociali, plačah, pokojninah, kadrovskih vprašanjih takrat in tudi danes

Pomemben del novinarskega poročanja so takrat zavzemala tudi socialno-ekonomska vprašanja, saj so mediji pogosto poročali o usklajevanju plač v javnem sektorju, pokojninski zakonodaji in proračunskih izhodiščih. Med temami so bila tudi pogajanja med sindikati, delodajalci in vlado ter o sindikalnih protestih.

Tudi letos, torej 25 let pozneje, so bila na notranjepolitični agendi podobna vprašanja, ki pa so se vrtela predvsem okoli višanja plač v javnem sektorju, plačni in pokojninski reformi, ob koncu leta pa predvsem o božičnici oziroma zimskem regresu in možnosti zviševanja minimalne plače na 1.000 evrov.

Ena najbolj opaznih stalnic notranjepolitičnega poročanja leta 2000 in danes pa so kadrovska vprašanja in imenovanja na čela pomembnih institucij v državi. Decembra leta 2000 so bile med osrednjimi temami izbira varuha človekovih pravic in ustavnih sodnikov: postopki so se zapletali, sledila so neuspešna glasovanja, razprave o razmerjih sil v državnem zboru in očitki, da so glasovanja potekala predvsem po strankarski liniji.

O podobnih temah so se vrtele razprave tudi letos, saj že skoraj eno leto ostajata nezasedena položaja guvernerja Banke Slovenije in varuha človekovih pravic. Tudi tokrat se zapleta pri imenovanjih, letos predvsem zaradi nesoglasij na relaciji med uradom predsednice republike in koalicijo, predvsem največjo koalicijsko stranko Gibanje Svoboda.

Nato in EU sta bila odprti vprašanji

V prvem letu novega tisočletja so mediji pogosto pisali tudi o tem, kaj vse še mora Slovenija narediti, da bi lahko zaprla pomembna poglavja pri pogajanjih za vstop v Evropsko unijo in zvezo Nato, katerih članica je kasneje tudi postala.

Številni obrazi na levi, na desni pa ...

Primerjava obeh obdobij pa kaže še na eno izrazito asimetrijo v slovenski notranji politiki. Na levi strani političnega pola so se od takrat zamenjali številni politični obrazi in stranke – nekatere velike, kot na primer LDS, so razpadle, mnoge so se ustanovile –, medtem pa je na desni strani političnega prostora še vedno ključen akter Janez Janša.

Janša, ki je bil leta 2000 v času Bajukove vlade nekaj mesecev ponovno obrambni minister (to funkcijo je opravljal tudi v prvi slovenski vladi), se je v letih, ki so sledila, začel pozicionirati kot ključna figura slovenske desnice. Trikrat mu je nato uspelo sestaviti vlado: leta 2004 (do 2008), leta 2012 (do 2013) in leta 2020 (do 2022), s čimer je potrdil svoj primat na desni strani političnega pola.

Čas približevanja EU in Natu ter vzpon Janše

Kaj se je v slovenski politiki dogajalo zadnjih 25 let?

O tem, kako se je od leta 2000 do danes spremenila in se spreminjala slovenska notranja politika, smo za komentar vprašali politologa z ljubljanske fakultete za družbene vede dr. Marka Lovca.

Lovec meni, da je bilo obdobje med letoma 2000 in 2008 predvsem v znamenju vstopanja v EU in zvezo Nato, kar je precej zaznamovalo politično dinamiko in obnašanje elit. Zaupanje državljanov v EU je bilo visoko, obnašanje skladno s pričakovanji Bruslja pa je prinašalo pomemben politični kapital.

"LDS – simbol tranzicije – je postopoma razpadla, leta 2004 pa je Janša dobil prve volitve kot liberalni reformist, ki pa je namesto reformnega programa leve elite zamenjal z lastnimi ter sprožil tajkunizacijo, ki je okrepila negativne učinke pregrevanja in finančnih balonov," je ocenil politolog Lovec.

Naslednje desetletje so slovensko politiko po njegovem mnenju zaznamovale globalne spremembe in krize Evropske unije, ki so ošibile izvoljene politike in – kot pravi Lovec – "lansirale teorem stricev iz ozadja".

"Na desni je po razpadu Pahorjeve koalicije SDS v drugem mandatu še poskušala z liberalnim šok reformnim programom in menjavo elit, nato pa se je soočila s protesti, poročilom KPK, ki je obremenilo Janšo in zaporno kaznijo zaradi zadeve Patria. Janši so v EPP obrnili hrbet, povezal se je z Viktorjem Orbanom, ki je zagotovil podporo za projanševe medije," je navedel Lovec.

Številne svetovne krize zaznamovale slovensko politično dogajanje

Ob tem je spomnil še na krizo v evrskem območju, migrantsko krizo, referendumom o brexitu ter prvi mandat Donalda Trumpa na čelu ZDA. Po Lovčevem mnenju so ti dogodki zmanjšali zaupanje ljudi v Evropsko unijo, posledično pa dali Janši podlago za premik še bolj v desno, kar se je odražalo v zaostrovanju odnosov z Brusljem, napadih na medije, sodstvo in civilno družbo.

Na levi strani so se sredinske, liberalne in proevropske stranke, ustanovljene pred volitvami, še pred koncem mandata soočale z upadom podpore, pojavljali so se t. i. novi "novi obrazi".

"Sredinski Miro Cerar je kmalu po nastopu mandata izgubil podporo, sledila je fragmentirana koalicija Marjana Šarca – ruralnega Cerarja –, ki je razpadla še pred pandemijo in tudi zaradi želje posameznih poslancev po nadaljnjem prejemanju plač omogočila še eno, tretjo Janševo vlado, ta pa je zaradi drastičnih ukrepov in napadov na neodvisne institucije ter povrnjenega zaupanja v EU ob široki mobilizaciji leve sredine – in onkraj – izgubila volitve 2022," je dejal Lovec.

Janša umiril retoriko, Golobu bi polarizacija koristila

Po njegovem mnenju se v zadnjem obdobju kažejo tudi znaki konsolidacije in premiki proti sredini. Janša je, kot pravi, umiril retoriko in znova uporablja bolj liberalne argumente, saj se zaveda, da za morebitno koalicijo potrebuje NSi, Demokrate Anžeta Logarja in morda še stranko Resnica.

Gibanje podpore strankam v javnomnenjskih raziskavah po njegovem mnenju "kaže, da utegne Svoboda ostati voditelj leve sredine in morda celo v trdnejšem položaju kot Šarec v času svoje koalicije. Tako kot je Janša potreboval polarizacijo v prejšnjem desetletju, da je ohranjal dominacijo na desni sredini, sedaj Robert Golob potrebuje nekaj polarizacije, da se utrdi kot voditelj leve sredine in mobilizira antijanša pol. Potrebuje teme, ki so pomembne za levo sredino in kjer ima Janša diametralno drugačna stališča," je za N1 še ocenil dr. Marko Lovec.