Menu Item
Danes je pod Ljubeljem potekala 79. obletnica osvoboditve podružnice koncentracijskega taborišča Mauthausen. Govorci so v luči vojne v Ukrajini in genocida v Palestini opozorili na nevarno ponavljanje zgodovine. Poudarili so, da se nauki, naučeni iz grozot taborišč, ne smejo pozabiti.
Spomnili so na trpljenje internirancev v nacističnih koncentracijskih taboriščih. V delovnem taborišču Ljubelj, ki je bilo ena od 49 podružnic koncentracijskega taborišča Mauthausen in edino taborišče na Slovenskem, je v izredno težkih razmerah 23 mesecev garalo okoli 1800 internirancev 13 evropskih narodov, največ je bilo Francozov, Poljakov, Rusov in Jugoslovanov. Gradili so predor, ki bi izboljšal prometne poti nemške vojske do Jugoslavije.
“V času, ko se zdi, da je svet pozabil na nedavno preteklost, se dogaja na evropskih tleh, v Ukrajini, nova vojna, na svetu, v Palestini, genocid. Včeraj smo sledi Ljubljane slišali nezamisljivo – nacistične pozdrave iz ust mladih ljudi,” je izpostavila osrednja govorka letošnje slovesnosti, ministrica za kulturo Asta Vrečko.
Kot je spomnila, so se takšnih ponavljanj zgodovine bali tudi taboriščniki, ki so ob osvoboditvi vzklikali: Nikoli več! “Ti dogodki, ki se jih spominjamo danes tukaj, pripadajo preteklosti, a ob tovrstnih komemoracijah ne moremo, da jih ne bi povezali s sedanjostjo. Zlasti ob družbeno-političnem dogajanju, ki prispeva k slutnji, da se zlo ponavlja,” je opozorila ministrica.
“Čas je, da se ustavimo in slišimo glas zgodovine, ki nas opozarja in roti, naj ne ponovimo napak preteklosti. Naj bo končno že dovolj ubijanja in trpljenja, dovolj diskriminacije in rasizma, postavljanja človeka nad človeka. Zaživimo končno kot ljudje, kot skupnost, kjer si vsi zaslužimo pravico do obstoja in dostojnega življenja,” je pozvala Vrečko.
Ob tem je dodala, da naj končno pride v ospredje spoznanje, da je naš skupen boj nekje povsem drugje. Kar preti našemu planetu, so namreč pohlep, sovraštvo in podnebne spremembe. “Uslišimo ta klic človečnosti iz preteklosti in se v imenu prihodnosti za vse nas in prihodnje generacije zavežimo miru, strpnosti in solidarnosti,” je sklenila svoj nagovor.
O lekcijah, ki bi se jih morali naučiti iz časa druge svetovne vojne in koncentracijskih taborišč, je spregovoril tudi tržiški župan Peter Miklič. Žalosti ga, da smo vojni v Ukrajini, o kateri je bilo govora na lanski komemoraciji, dodali še eno vojno, ki meče svet s tečajev in strmoglavlja naše civilizacijske pridobitve.
Vprašal se je, kako lahko namesto glasne in odločne obsodbe zmoremo le anemično opravičevanje nevrednih dejanj in jih, da si operemo vest, zavijamo v pravni celofan. “Treba bi bilo odločno in brez zadržkov reči ne, to ne gre, to ni vredno ljudi. Dejanja kakršnim smo priča v obeh vojnah, v državnem in mednarodnem pravu ne bi smela imeti nobenega opravičila,” je poudaril.
Spomnil je, da je bilo tudi rajsko mesto med gorami, kjer je potekala današnja spominska slovesnost, v nekem obdobju zgodovine s koncentracijskim taboriščem polno grozodejstev in zločinov, izvajanih v imenu nekakšnega izrojenega prava. “Vsi, ki so ga izvrševali, so bili v tistem času le uradniki in vojaki, šele kasneje, ko je svet spet prišel k pameti, so dobili pravo oznako – zločinci. Vsi, ki so se mu upirali in so bili med vojno opredeljeni kot banditi, pa so po zmagi nad nacizmom dobili pravo ime – junaki,” je dejal Miklič.
Predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Marijan Križman pa se je v govoru osredotočil na petkov shod pripadnikov t. i. Slovenske obrambne straže v Ljubljani: “Korakanje neonacistov, ne vem kako naj bi jih drugače poimenoval, z vzklikanjem Sieg Heil in baklami pomeni, da smo pljunili na vse tisto, za kar so se naši predniki borili, da smo pljunili na vse tisto, za kar so ljudje krvaveli, tudi tu na Ljubelju.” Opozoril je, da je takšno početje treba zatreti v kali, sicer se bomo nekega dne spraševali, kaj se nam je zgodilo. “Ne dovolimo, da se nam zgodovina ponavlja,” je pozval.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje