Menu Item
Od začetka epidemije do danes so bili frizerski saloni zaprti 17 tednov, gostinski lokali pa več kot pol leta, 33 tednov. Prvi lockdown marca lani, ki je trajal mesec in pol, se nama je zdel celo dobrodošel premor od siceršnje oblice dela, pripovedujeta prekmurski gostinec Grega Farkaš in ljubljanska frizerka Saša Kersnik. A bolj ko je postajalo jasno, da prvo zaprtje ne bo zadnje, bolj odločena sta bila, da poiščeta nove poti.
33-letni Prekmurec Grega Farkaš je zadnja leta vodil družinski lokal v Beltincih. “Gostinstvo je posel, pri katerem ni počitka,” pravi. “Kavice, skrb za goste, naročilnice, nabava materiala, ves čas si v pogonu. Ko smo ob prvem valu lani marca nenadoma morali zapreti gostilno, se je tudi zame vse ustavilo in prvič po več letih neprestanega dela sem imel nekaj časa za razmislek,” pove Farkaš.
Njihova gostilna se imenuje Geza Pub in že pred leti si je izmislil lik Gezeka, šaljivega fanta, oblečenega v narodno nošo, ki pripoveduje zgodbe. Še pred epidemijo so lik zaščitili na Uradu za intelektualno lastnino, po zaprtju pa je Farkaš začel razmišljati o tem, kako Gezeka spraviti v življenje.
Domišljijsko čez zaprte občinske meje
“Dela ni bilo, zaprti smo bili v občine, zato sem se začel sprehajati po beltinških travnikih in poljih,” razloži Farkaš. In ker sam ni smel dlje kot nekaj kilometrov stran, je začel pisati knjigo o Gezekovem popotovanju po Sloveniji. “Ljubljano, morje in druge kraje sem lahko videl le v pravljici,” se pošali Farkaš, “Gezek pa se je lahko z vlakom odpravil v mesto kurentov in si ogledal prestolnico naše prelepe zelene deželice.”
Poletje je prineslo olajšanje, saj so spet lahko odprli gostilno, v kateri so poleg štirih članov družine delali še trije zaposleni. A veselje ni trajalo dolgo. Po jesenskem zaprtju so morali odpustiti dva od treh natakarjev, saj je postalo jasno, da od gostinstva še nekaj časa ne bo mogoče živeti.
Takrat je Farkaš dokončal besedilo pravljice, njegov prijatelj je poskrbel za ilustracije in nastala je knjiga Gezek potuje in se izobražuje, ki je pravkar v tisku. Projekt je sofinanciralo ministrstvo za kulturo, saj lik Gezeka skrbi za promocijo slovenskih krajev. Vzpostavili so tudi spletno trgovino, kjer bodo poleg knjige prodajali tudi druge izdelke, med njimi skodelice in oblačila z likom Gezeka.
Igrivost in smisel za humor
“Ukrepi države so bili za gostince strašni, za marsikoga pa tragični,” se zaveda Farkaš. “Marsikdo svoje gostilne ni samo zaprl, ampak jo je za vedno zaklenil. Gostinski delavci so šli v druge dejavnosti, z našega območja pa tudi v tujino. Te ljudi, ki znajo delati, bo zdaj težko dobiti nazaj,” pravi in dodaja, da je bila epidemija za vse huda preizkušnja in da se je vsak moral znajti sam. Kot svoji ključni lastnosti izpostavlja igrivost in to, da je znal ohraniti smisel za humor tudi v težkih časih – prav tak pa je tudi lik Gezeka.
“Prej se nisem ukvarjal s pisanjem,” pravi o spremembi poklicne poti, ki jo je spodbudilo večmesečno zaprtje njihove gostilne. “Brez epidemije knjige ne bi bilo ali pa je ne bi bilo še kar nekaj časa.” Farkaš upa, da bodo s projektom vsaj deloma nadomestili izpad dohodka iz gostinske dejavnosti ter kulturnih projektov in prireditev, ki so jih pripravljali v času pred korono, pa tudi, da bo lik Gezeka pomagal goste privabiti nazaj v gostilno.
Na vprašanje, ali bo odslej pisatelj ali gostinec, Farkaš odgovarja, da v tem poslu velja načelo ’enkrat gostinec, vedno gostinec’. “Če bomo imeli v gostilni dovolj dela, bom vsekakor z veseljem pomagal domačim in zaposlenim,” pravi, “do takrat pa se bom v pub z veseljem vračal iskat navdih za nove pisateljske projekte. V gostilni se − preverjeno − vse začne in konča,” zaključi Farkaš.
Nisem mogla več mirovati
36-letna Saša Kersnik je bila pred epidemijo vodja dveh frizerskih in kozmetičnih salonov z 19 zaposlenimi. “Frizerji smo navajeni garati,” pravi. “Delamo cele dneve, v času praznikov pa je pri nas največja gneča. Tudi ko smo ’prosti’, nismo zares prosti, saj ves čas odgovarjamo na klice, urejamo zadeve glede salona in tako naprej,” pripoveduje Kersnikova.
“Spomladansko zaprtje je bilo zame in za številne druge frizerje pravi blagoslov. Kot da mi je nekdo podaril čas, ki sem ga lahko izkoristila za nove strategije, ideje, izobraževanja,” pravi. “Najprej sem si privoščila 14 dni dopusta in čeprav sem bila samo doma, je bilo zame eno najboljših obdobij, saj sem imela popoln mir in sem se zelo spočila. Potem pa nisem mogla več mirovati.”
Odločila se je, da bo začela snemati videe z nasveti za nego las in oblikovanje pričesk ter jih objavljati na družbenih omrežjih.
Neskončne priložnosti spleta
Na svojem Instagram profilu @medimleko je imela iz dneva v dan več sledilcev in njihovih vprašanj, na katera je odgovarjala. Si je lase bolje umivati vsak dan ali enkrat na teden? Na kaj je treba biti pozoren, ko uporabite suhi šampon? Kako si pripeti podaljške, da bodo videti kot naravni lasje? Kako narediti novoletno pričesko s pentljo z božičnega drevesca?
“Ob vsakem videu, ki sem ga posnela, se nam je povečala prodaja izdelkov v spletni trgovini. V salonu smo že prej prodajali tudi kozmetiko in pripomočke za nego las, po zaprtju pa se je vse preselilo na splet. Prodajam kakovostne izdelke, zato so lepotičke, ki so jih kupile po mojem priporočilu, kmalu ugotovile, da imajo zares lepše lase,” pravi Kersnikova, ki ji je s spletno prodajo uspelo nadomestiti približno polovico izpada prometa zaradi zaprtja salonov.
S pozitivnim odnosom nad težke čase
Zase pravi, da je po naravi pozitivna in da ji je uspelo, ker se je lahko preselila na epidemiološko varni internet. Glede ravnanja države pa je kritična: “Nič čudnega, da se je toliko salonov zaprlo, pa to sploh ne bi bilo potrebno.” Pravi, da frizerji niso imeli težav z upoštevanjem pravil o uporabi mask in vizirjev, razkuževanju in razdalji dveh metrov med strankami.
“Nato so ta pravila spremenili in postavili omejitev ene stranke na 30 kvadratnih metrov. Tako saloni ne morejo preživeti, saj smo imeli v normalnih časih v tako velikem prostoru po šest strank naenkrat.”
Kersnikova pravi, da so se, tako v njenem kot v ostalih salonih, pravilom poskusili prilagoditi, kolikor je šlo: “Delali smo v treh izmenah od ponedeljka do nedelje od petih zjutraj do enajstih zvečer. Vendar če lahko delata le dva naenkrat, ne moreš imeti toliko zaposlenih.” Od 19 zaposlenih pred epidemijo jih je zdaj ostalo samo še devet. Toda Kersnikova namerava kmalu znova zaposlovati, saj pravi, da je strank zdaj toliko, da jih naroča za več tednov vnaprej.
Pomembno je, da se znaš prilagoditi
Saša Kersnik pravi, da razume ukrepe in razloge, zakaj je bilo treba določene dejavnosti zapirati, virus je nevarnost za javno zdravje. A prekipelo ji je v času letošnjega aprilskega ’lockdowna’, ko je, kot pravi “ugotovila, da smo pravzaprav zaprti samo saloni, gostilne in šole.”
Med gostinci in frizerji še zdaleč ni edina, ki opozarja, da sta bila ta dva poklica med epidemijo nesorazmerno prikrajšana in da jim je naglo spreminjanje in prilagajanje pravil prineslo še občutek nepravičnosti.
Še posebej jezni so tisti, ki so med epidemijo poskusili ohraniti posel in morajo zaradi zaslužka zdaj vračati državno pomoč. Pri Obrtno-podjetniški zbornici ocenjujejo, da bo takih med 20 in 30 odstotkov obrtnikov in podjetnikov.
Kersnikova pravi, da je mnogo frizerjev med jesensko-zimskim valom epidemije delala tudi na črno, saj da je zaprtje trajalo predolgo, in da je bilo to zato tudi epidemiološko neučinkovito. A ne glede na razmere, dodaja, je tudi ta kriza pokazala, da je za uspeh ključno prilagajanje novim situacijam.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!