Menu Item
Skok v preteklosti pred bržkone največjo prelomnico za razvoj javnega potniškega prometa v prestolnici doslej.
Popolna zapora Dunajske ceste, ki je v ponedeljek več ne bo, in brnjenje gradbenih strojev, ki ga bo po središču Ljubljane slišati še dobri dve leti, pelje v izgradnjo poslovnih prostorov, stanovanj, še enega hotela s petimi zvezdicami, parkirišč za kolesa, skiroje in avtomobile, zelenih površin v centru prestolnice, predvsem pa v vzpostavitev največjega potniškega centra v državi, ki bo postal osrednja prestopna točka za vse potnike, ki uporabljajo javni prevoz.
V mestu, kjer so bili še pred slabimi 125 leti nosilci javnega potniškega prometa fjakarji in kočije, medkrajevni promet so zagotavljale poštne kočije, so pričakovanja, da bo prav novi potniški center Ljubljana pomembno izboljšal javni prevoz, velika. Tudi leta 1901 so bila, ko se je v Ljubljani začela gradnja prvih linij za tramvaje, ki so jih kasneje izrinili trolejbusi in avtobusi. Linije za tramvaje je gradilo kar 3.000 delavcev, ki so dela opravili v vsega pol leta.
Ob odprtju električne železnice po Ljubljani sta stekli prvi liniji, po katerih je peljalo 14 vozov. Prva je bila dolga dobre tri kilometre in je vozila od železniške postaje po Dunajski, Čopovi, mimo Mestnega trga po Poljanski, Rozmanovi in Hrvatskem trgu do vojaške bolnišnice, druga pa je merila slaba dva kilometra in je peljala od Mestnega trga po Gornjem trgu in Karlovški do Dolenjskega kolodvora.
Meščani so se med gradnjo tramvajskih prog večkrat pritožili, da jih motita spreminjanje ravni Gornjega trga in montaža električnih vodov. Skrbelo jih je tudi, ali bo tramvaj nevaren za pešce. Zgornji videoposnetek s 16-milimetrsko kamero je v 30. letih posnel Ivan Bricelj, direktor Ljubljanske stavbene družbe, ki je gradila Nebotičnik. Posnetek nam je odstopil Bricljev vnuk Andrej Mlakar. Na njem pa se vidi tedanji promet v Ljubljani, tudi tramvaj.
Električna železnica se je obdržala dolgo. Občina je sicer leta 1927 začela razmišljati o avtobusih, a prvih šest linij ni bilo donosnih. Zato jih nekaj ukinili in spet zagnali dela na cestni železnici.
V času okupacije Ljubljane med drugo svetovno vojno je bila cestna železnica pomembna žila osvobodilnega gibanja, saj so z njo prek italijansko-nemške meje prenašali ilegalno literaturo, obvestila, tiskarsko gradivo, obleke, obutev, gradbeni material in drugo. Delavci so materiale skrivali v omarice z dvojnim dnom, pa tudi na strehe tramvaja, kamor si vojaki zaradi visoke napetosti niso upali. Med vojno je padlo 19 uslužbencev električne železnice, 98 pa je bilo aretiranih.
Ko se je vojna končala, so bile proge linij mestnega prometa slabo vzdrževane, tramvajski vozovi pa izrabljeni, a kljub temu vse bolj polni, piše v dokumentu LPP o zgodovini razvoja javnega potniškega prometa v Ljubljani. Do leta 1949 se je pokazalo, da središče mesta potrebuje nove povezave z okolico, največji problem je bila Ježica. Vodilni so se po premisleku odločili, da do nje ne bo vozil ne tramvaj ne avtobus. In tako se je vzpostavila prva povezava s trolejbusom.
Problematika zastarelega sistema mestnega prometa se je začela celostno reševati šele leta 1952, ko so sprejeli načrt rekonstrukcije in tako do leta 1958 po vsej Ljubljani ukinili tramvaje ter jih zamenjali s trolejbusi, ki pa so jim v času prometnih konic “na pomoč” prihajali tudi avtobusi.
V začetku 70. let so avtobusne linije središče mesta že povezovale s Šiško, Vičem, Ježico, Rudnikom, Mostami in Žalami. V sredini sedemdesetih let je na ljubljanske avtobuse letno stopilo že kar okoli 74 milijonov potnikov.
Do začetka 80. let se je število avtobusov še povečalo, tedanji LPP je imel že 21 linij, ki so bile skupaj dolge 212 kilometrov in so imele 450 postajališč. Takrat so v Ljubljani uvedli tudi posebne rumene pasove, ki so hitrost potniškega prometa s 6,5 kilometra na uro povečale na 16,5 kilometra na uro.
Ob osamosvojitvi Slovenije je LPP začel poslovati kot javno podjetje. Leta 1992 se je rodila zamisel o sistemu P+R oziroma ‘parkiraj in se pelji’, ki pa se je uresničila šele čez deset let. Ob tem so potniki dobili dva brezplačna žetona za vožnjo. Danes mestne linije LPP prevozijo več kot 11 milijonov kilometrov letno, po 48 linijah mestnega in 24 obmestnih linijah pa v povprečju vozi 217 avtobusov.
Novi potniški center v Ljubljani, ki bo naslednja velika prelomnica v razvoju javnega prometa v prestolnici, pa naj bi zaživel prihodnje leto.
