Menu Item
Najmanj pet hiš in dva vikenda v Letuški gmajni je bilo zgrajenih ali pa legaliziranih na podlagi nezakonitega in neustavnega prostorskega akta iz leta 2008. In prav vsi ti objekti so bili v najhujši vodni ujmi v zgodovini države avgusta poplavljeni. Kdo bo za to odgovarjal? Nekdanji podžupan in župan, ki sta prostorski akt dala na mizo občinskim svetnikom? Občinski svet, ki je načrt potrdil? Ali je morebiti kriva država, ker je ljudem izdala gradbena dovoljenja? To so vprašanja, ki si jih postavljajo prebivalci. Govorili smo s specialistom za kazensko pravo Blažem Kovačičem Mlinarjem in profesorjem z ljubljanske pravne fakultete Rajkom Pirnatom, ki opozarjata, da bo morebitno kazensko in odškodninsko odgovornost težko terjati.
Objekti, ki so skozi desetletja zrasli v braslovškem Letušu, imajo vsa dovoljenja, tudi tisti vikendi in hiše, ki so jih prebivalci bodisi zgradili bodisi legalizirali na podlagi nezakonitega in neustavnega prostorskega akta iz leta 2008.
Spomnimo: kot smo poročali na N1, sta leta 2008 takratni podžupan Vinko Drča in takratni braslovški župan iz vrst SDS Marko Balant občinskim svetnikom v odločanje dala prostorski akt, pa čeprav ni imel vseh kljukic, ki jih prostorski načrt mora imeti. Kljub temu, da kmetijsko ministrstvo zelene luči ni prižgalo, tedanje ministrstvo za okolje pod vodstvom ministra Janeza Podobnika pa je dejalo, da se braslovški prostorski načrt lahko potrdi le pod pogojem, da ga občina uskladi z mnenjem kmetijskega in okoljskega ministrstva, je občinski svet prostorski načrt sprejel.
Tako so svetniki 140 hektarjev prvovrstne kmetijske zemlje spremenili v 340 zazidljivih parcel.
Vlada je zato prostorski akt dala v presojo ustavnemu sodišču, ki pa je ugotovilo, da sta soglasji kmetijskega in okoljskega ministrstva k prostorskemu aktu obvezni in da je občina s tem, ko je prostorski akt sprejela brez vseh soglasij, kršila tako zakon o prostorskem načrtovanju kot tudi ustavo. Del občinskega prostorskega akta je ustavno sodišče razveljavilo, medtem ko je odločalo, pa ga je začasno tudi zadržalo.
A ker je od sprejetja prostorskega akta do odločitve ustavnega sodišča minilo pet let, so številni prebivalci kramp in lopato v zemljo že zasadili in začeli graditi, spet drugi so prav na podlagi nezakonitega in neustavnega prostorskega načrta obstoječe gradnje legalizirali. Kot smo razkrili na N1, v Letušu stoji najmanj pet takih hiš, pa tudi dva vikenda. Prav vse je podivjana Savinja usodnega 4. avgusta poplavila.
Kdo bo za to odgovarjal? Nekdanji podžupan in župan, ki sta prostorski akt dala na mizo občinskim svetnikom? Občinski svet, ki je načrt potrdil? Ali je morebiti kriva država, ker je ljudem izdala gradbena dovoljenja?
To se zdaj sprašujejo prebivalci Letuške gmajne, ki v najhujši vodni ujmi v zgodovini države niso reševali le svojih domov, temveč tudi svoja življenja.
Kdo odgovarja kazensko in odškodninsko, ko se združi več dejavnikov?
Vprašanje kazenske odgovornosti tistih, ki so nezakonit in protiustaven prostorski načrt sprejeli, je zagotovo na mestu, pravi specialist za kazensko pravo Blaž Kovačič Mlinar. Tudi profesor z ljubljanske pravne fakultete Rajko Pirnat pojasnjuje, da za škodo, ki jo občina z nezakonitim prostorskim načrtom povzroči tretjim osebam, sicer odškodninsko odgovarja, a tako kot Kovačič Mlinar težavo vidi v vzročni zvezi.
“Po uveljavljeni sodni praksi povzročitelj odgovarja za škodo, ki je običajno posledica nekega škodnega ravnanja, ne odgovarja pa tudi za naključne dogodke,” pojasnjuje Pirnat.
To je ponazoril s plastičnim primerom iz prometa. “Voznik avtomobila z drzno vožnjo prehiti kombi, ga denimo izsili, voznik kombija pa se nato zaradi prekratke varnostne razdalje zaleti v avto. Temu rečemo običajna vzročno posledična zveza ali veriga. Če bi voznik kombija, ki se je zaletel, ob tem doživel še infarkt, že govorimo o naključjih, ki to verigo prekinejo,” opisuje. Povedano drugače: voznik avtomobila bi bil kriv za nesrečo, ne pa tudi za infarkt.
Podobno razlaga tudi Kovačič Mlinar in poudarja, da moramo ločiti naravno in pravno vzročnost. “Če ropar oropa prodajalko, ki med ropom doživi srčni infarkt, je ropar morda to bolezensko stanje resda povzročil in zato obstaja naravna vzročnost. Pravno gledano pa je veliko vprašanje, ali bi bil zaradi povzročitve smrti iz malomarnosti ali pa naklepa tudi obsojen.”
In kaj to pomeni v realni situaciji, ko je podivjana Savinja zalila stavbe, ki so bile zgrajene ali pa legalizirane na podlagi nezakonitega in neustavnega prostorskega akta?
Krivdno ravnanje je v tem primeru nezakonit in neustaven prostorski načrt, ki ga je župan predlagal, občinski svetniki pa so ga sprejeli, pojasnjuje Pirnat. Ljudje so na podlagi akta dobili gradbena dovoljenja, občina pa bi morala odgovarjati v primeru, da bi ustavno sodišče ob presoji dovoljenja razveljavilo. “To bi bila običajna posledica nezakonitega prostorskega načrta, ne pa poplave,” razlaga Pirnat.
Sogovornika se strinjata, da se je v Letušu združilo več faktorjev. “Z zelo široko interpretacijo bi seveda lahko rekli, da bi tisti, ki so leta 2008 sprejemali občinski načrt, lahko kazensko odgovarjali, denimo zaradi nevestnega dela v službi. Gre za kaznivo dejanje, ko zavestno kršiš svoje dolžnosti in zaradi tega nastane škoda,” razlaga Kovačič Mlinar.
Nekdanji podžupan in župan sta prostorski akt namreč dala na mizo občinskim svetnikom, a sprejeli so ga prav slednji. “Lahko, da niso imeli znanja, so bili nepozorni ali pa zavedeni,” in tu se začne slika zamegljevati, vzročna povezava se prekine, težko je natančno določiti, kdo konkretno je kriv za točno določeno posledico. Ob tem ne smemo pozabiti, opozarja Kovačič Mlinar, da smo avgusta doživeli 500-letne poplave, “ki so bile res nekaj izrednega”.
“Tudi če je nekdo zavestno sprejel ta nezakoniti prostorski načrt in tudi če je morda domneval, da tam lahko poplavi, je veliko vprašanje, ali se mu lahko lahko pripiše te 500-letne poplave. V civilnih tožbah se namreč vedno znova pojavi vprašanje, kaj je višja sila oziroma neki nepredvidljiv dogodek,” pojasnjuje Kovačič Mlinar.
Po njegovem mnenju gre za širšo problematiko prostorskega načrtovanja, ob katerem bi (vsaj) moralno odgovornost morala prevzeti stroka, ki je po vsej državi številnim omogočila gradnjo in bivanje na poplavnih območjih.
Kovačič Mlinar meni, da se bodo prav zato zagotovo kmalu začeli pojavljati posamezniki, ki so bili avgusta poplavljeni, in bodo pravico iskali na sodiščih. “Teoretično obstaja možnost kazenskega postopka, ampak vprašanje je, kako učinkovita bi bila pred sodiščem in kaj bi poplavljenci imeli od tega. Bolj bi jim pomagala odškodnina.”
A s skupinsko tožbo bi težko uspeli, dodaja Pirnat. Za tak korak se je denimo odločilo več kot sto oškodovancev, ki ji jih je 5. novembra leta 2012 zalil silovit več metrov visok poplavni val, ki je drl po Dravi. Mnogim je uničil vse, kar so imeli, zato so se odločili za skupinsko tožbo Verbunda, avstrijskega državnega upravljalca hidroelektrarn na Dravi, ki mu očitajo, da je nepravilno dvignil zapornice in tako povzročil razdejanje ob strugi.
“Gre za popolnoma drugačno situacijo, saj je v primeru Verbunda mogoče dokazati vzrok, v avgustovskih poplavah pa je šlo za skupek številnih dejavnikov,” pojasnjuje Pirnat.
Kovačič Mlinar je medtem prepričan, da bi položaj vseh, ki so jih avgusta prizadele katastrofalne poplave, država morala rešiti na zakonodajno sistemski ravni. “Podobno je že reševala položaj izbrisanih. Predlagateljica je lahko država sama ali pa zainteresirana javnost, ki bi zbrala dovolj podpisov in začela zakonodajni postopek,”
“Tu potem govorimo o povrnitveni shemi, ki je povsem mogoča, pravne ovire pa načeloma ni,” pritrjuje Pirnat.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje