Menu Item
Če živite v starejši hiši, so vsi prostori verjetno majhni in precej daleč od ta trenutek zelo modernih odprtih in svetlih tlorisov. V takih primerih se ljudje najpogosteje odločijo, da bodo kakšno steno podrli, a se pri tem ne zavedajo, da so s posegom usodno posegli v konstrukcijo svojega doma. Še več: Marjana Lutman z Zavoda za gradbeništvo Slovenije pravi, da ljudje v nosilno konstrukcijo stavbe žal pogosto posegajo pri vsaki prenovi, običajno pa jo tako oslabijo. In to vpliva na varnost vašega doma.
Lastniki starejših stavb po besedah mag. Marjane Lutman z Zavoda za gradbeništvo Slovenije med prenovo pogosto povečujejo obstoječe in delajo nove odprtine v nosilnih stenah, nekateri večje dele nosilnih sten celo odstranijo. “Prekladna konstrukcija nad povečano ali novo odprtino ne nadomešča odstranjenega dela stene, kot lastnikom zmotno zagotavljajo nekateri avtorji prenovitvenih posegov, ampak obtežbo zgolj raznese na preostale dele sten, ki so zato pogosto preobremenjeni,” pojasnjuje.
Taki posegi konstrukcijo oslabijo, z njimi pa se zmanjša varnost že pri navpični obtežbi. Ob potresu bo stavba po njenih besedah bolj poškodovana, v primeru rušilnega potresa pa so takšni posegi — če so izvedeni v večjem obsegu, na kritičnih mestih ali v potresno zelo ranljivih stavbah — lahko celo vzrok, da se bo stavba porušila.
Da bi prostore povečali, lastniki odstranjujejo tudi tanjše zidove, za katere so prepričani, da gre za nenosilno predelno steno. “Pa pogosto ni tako,” pravi Lutman. “Večina starejših stavb ima debelejše vzdolžne zidove, ki podpirajo strope, v prečni smeri pa je poleg debelejših mnogo tanjših prečnih zidov, ki so vsi zidani iz polne opeke.”
Ti ob potresu razpirajo vzdolžne zidove in s tem zagotavljajo stabilnost stavbe, prevzamejo pa tudi sorazmeren del potresne obtežbe. “Takih zidov zato nikakor ne smemo odstranjevati,” je jasna.
Mag. Marjana Lutman kot eno od ključnih napak izpostavlja tudi utore za namestitev instalacijskih cevi. Ti so po njenih besedah pogosto pregloboki in predolgi glede na smer utora, vidimo pa jih lahko tako pri prenovah kot novogradnjah. “V obeh primerih bi lahko instalacijske cevi vgradili v nenosilne obloge, nameščene na nosilno steno, kar bi med drugim olajšalo bodoče spremembe.”
Posledica preglobokih in predolgih utorov je oslabitev nosilne konstrukcije in zmanjšanje varnosti za prevzem vseh vrst obtežbe, tako navpične kot vodoravne, torej potresa ali vetra. “Nekateri tovrstni posegi lahko že v kratkem povzročijo razpoke ali zaznavne povese ali nagibe, posledice nekaterih posegov pa se pokažejo kasneje, bodisi ob naslednji prenovi, ko se v konstrukcijo ponovno posega, bodisi ob rušilnem potresu.”
Kdo je kriv? Od projektanta, izvajalca, pa vse do države
Zavod za gradbeništvo je v letih 2008 in 2009 pripravil projekt Napake pri graditvi — analiza stanja in instrumenti za spremljanje napak pri graditvi, ki ga je financiralo takratno ministrstvo za okolje in prostor. V projektu se je ukvarjal tudi z vprašanjem, kdo je v konkretnih primerih odgovoren za napake.
Po besedah Marjane Lutman so ugotovili, da sta v večini primerov za strokovne napake — ne glede na morebitne pritiske naročnika oziroma lastnika nepremičnine — odgovorni dve osebi: projektant, če ni upošteval veljavne zakonodaje in pravil stroke ali pa je izvajalcu predal neustrezna in pomanjkljiva navodila, in izvajalec, če navodil projektanta ni upošteval. (Gradbena in stanovanjska inšpekcija sicer bdita nad kršitelji, a je število nadzorov premajhno, opozarja Lutman.)
Poleg tega so na zavodu v slabih desetih odstotkih primerov ocenili, da je za napako odgovorna država, saj je gradbena zakonodaja nepregledna in nerazumljiva, posamezni njeni deli pa neusklajeni. In čeprav se je zakonodaja po dotičnem projektu spremenila, vanjo niso bile vključene varovalke, ki bi morale veljati ob prenovah in rekonstrukcijah.
“Ravno nasprotno, uvedene so bile dodatne poenostavitve postopkov. Veljavni gradbeni zakon je uvedel ‘manjšo rekonstrukcijo’, za katero gradbeno dovoljenje ni potrebno, zadošča le ‘pisno mnenje pooblaščenega strokovnjaka s področja gradbeništva’, v dveh primerih pa celo zadošča ‘pisno mnenje pooblaščenega arhitekta’, opozarja Marjana Lutman.
Zavod za gradbeništvo je državo na to opozoril že med sprejemanjem zakona. Po njegovem mnenju namreč preboji za okna in vrata pogosto predstavljajo znaten poseg v nosilno konstrukcijo, znatno spremembo obremenitev konstrukcije in znatno zmanjšanje potresne odpornosti objekta. “Zato tovrstnih posegov nikakor ne bi smeli dopuščati brez projekta gradbenih konstrukcij, ki mora vsebovati ustrezne računske analize in opredelitev ustreznih ukrepov. ‘Pisno mnenje’ po našem mnenju ne more nadomestiti vsega navedenega. Žal zakonodajalec pripomb zavoda za gradbeništvo ni upošteval,” pravi Lutman.
Kako se usodnim napakam izogniti?
Lutman svetuje, da še pred prenovo dobite strokovno podporo neodvisnih strokovnjakov, ki vam bodo lahko na osnovi ekspertnih znanj in izkušenj svetovali, za kakšne posege se lahko odločite. Izdelali bodo tudi program tehničnega opazovanja in tega tudi izvedli.
Več informacij lahko najdete v brošuri Posegi v nosilno konstrukcijo stavb.
Katastrofalne poplave so pokazale, zakaj ne prenavljati na lastno pest
Kaj povzročijo hudi posegi v konstrukcijo, so po besedah Marjane Lutman pokazale tudi lanskoletne katastrofalne poplave. Če je stavba, ki ima ustrezno osnovno konstrukcijo in je odporna proti stalni in koristni obtežbi, obtežbi vetra in snega ter potresni obtežbi, se bo bistveno bolje odzvala tudi na izredne obtežbe. Na primer poplave in predvsem plazove. Če ima stavba konstrukcijo z neustrezno zasnovo ali pa je bila neustrezno prenovljena, bo ob ekstremnih dogodkih veliko bolj poškodovana.
In prav takšne so bile po besedah Marjane Lutman avgusta lani praviloma bolj poškodovane.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!