Menu Item
Vlada Roberta Goloba je prva, ki je ureditev področja duševnega zdravja, na katerem že leta vlada kaos, zapisala v koalicijsko pogodbo. Na ministrstvu za zdravje pripravljajo zakona o psihoterapiji in o duševnem zdravju. O tem, kaj bosta prinesla, v intervjuju za N1 govori vodja sektorja za to področje na ministrstvu, psihiatrinja ter profesorica dr. Mojca Zvezdana Dernovšek. A dokler to področje ni urejeno, kaj naj storijo posamezniki, ki potrebujejo pomoč, pa ne niti ne vedo, kako in kje naj si jo poiščejo, da bo res pravilna in strokovna ter takšna, da jim bo pomagala?
Področje duševnega zdravja je bilo dolga leta zanemarjeno. Zato smo, kjer smo. Zato začniva takole: če se človek slabo počuti in ne ve, ali potrebuje psihologa, psihiatra ali psihoterapevta, kam naj se obrne?
Imamo mrežo pomoči, ki je opisana na nacionalnem programu za duševno zdravje Mira. Tam imate naslove, imate tudi opis služb, kaj kakšen strokovnjak dela, da se boste lahko lažje odločili in usmerili.
Potem je tukaj psihološko svetovanje, ki ga izvaja program Posvet in je regionalno dostopno. Lahko pogledate na spletno stran ali se udeležite kakšne od delavnic, ki jih izvaja program Omra, to je program za opismenjevanje s področja motenj razpoloženja. Skratka, dobro je, da se najprej še poučimo o tem področju.
Druga pot je seveda izbrani splošni zdravnik – če ste privilegirani in ga imate – ki vam bo svetoval. Še ena možnost je, da kakšnega sorodnika ali prijatelja, ki je že kdaj imel probleme, vprašate, kam je šel.
Ko na primer nekdo doživi panični napad, misli, da bo umrl in teče na urgenco. Tam ga bodo pregledali in glede na izvide bodo rekli, aha, tole je pa panični napad ali pa mogoče panična motnja. Ko se človek trikrat pojavi na urgenci zaradi istih težav in mu tam vsakič povedo, da je doživel panični napad ali panično motnjo, je vsekakor čas, da poišče ali psihologa ali psihoterapevta ali psihiatra.
Posameznik, ki ima težave, in na internetu išče psihoterapevta, bo dobil dolg seznam zadetkov. A nimamo nobenega strokovnega smerokaza, ki bi človeka usmerila k pravemu terapevtu. Takšnemu, ki mu bo res pomagal. Odločitev za napačnega terapevta, ki to sploh ni, lahko namreč povzroči veliko škodo. Kaj svetujete v tej situaciji?
Da ljudje preverijo spletno stran Slovenske krovne zveze za psihoterapijo in sezname registriranih psihoterapevtov. Tudi “Google doktor” bo dobro svetoval. Informacije je mogoče dobiti tudi od zadovoljnih uporabnikov. Izkušeni psihiatri sodelujemo vsak s svojo skupino psihoterapevtov, kar pomeni, da lahko kot psihiater človeka usmeriš k nekomu, ki ga poznaš, in nato s tem drugim strokovnjakom ustvariš varen terapevtski par, ki človeka obravnava.
To so napotki, ki pa sistemsko ne zadostijo etičnim, strokovnim in transparentnim kriterijem tega, kateri psihoterapevt je v redu in kateri ni.
Če dobite od svojega izbranega splošnega zdravnika napotnico za psihoterapijo in greste na primer h kliničnemu psihologu ali psihiatru in želite psihoterapijo tam, vam bosta oba strokovnjaka povedala, da sicer psihoterapijo znata opravljati, vendar pa za to niti pod razno nimata časa.
Tako padete skozi sistem. Ne glede na to, skozi katera vrata vstopite, boste na koncu pristali na trgu, kjer so te storitve samoplačniške, kar pa seveda ni prav. Če si človek lahko to privošči, naj si privošči. Vendar pa moramo poskrbeti tudi za tiste, ki si tega ne morejo privoščiti.
“Zbornica, licenciranje, izobrazba”
Zakona o psihoterapiji sploh nimamo, na ministrstvu ga zdaj pripravljate. Področje je neurejeno, obstaja množica psihoterapevtskih šol, predvsem pa je nevarno to, da poleg strokovnjakov na trgu obstajajo tudi “strokovnjaki.” Kako boste to regulirali, da ne bo na trgu ljudi, ki se prodajajo kot strokovnjaki, pa to niso, in na koncu pacientu celo škodijo, ker ga ne zdravijo pravilno. Bodo po novem potrebne licence? Kako boste to zmedo, ki je tudi škodljiva, uredili?
Področje vsekakor zahteva regulacijo. Na ministrstvu obravnavamo dva različna predloga zakona, morda je še kakšna rešitev ‘tam zunaj’. Naše sporočilo za javnost, da si želimo, da gre zakon čim prej v javno obravnavo, je sprožilo izjemno veliko interesa za reševanje tega področja, ker je situacija res zelo kritična.
Maja bomo organizirali sestanek delovne skupine, ki bo še enkrat pregledala vse, kar imamo na mizi. Dolžni smo poskrbeti, da so ljudje, ki koristijo usluge psihoterapije na prostem trgu, varni in da je pomoč, ki jo dobijo, učinkovita in strokovna.
Kako to doseči? Poti je pravzaprav več, zato želimo s strokovnimi javnostmi to še enkrat predebatirati. Predlog zakona, o katerem smo nazadnje govorili, predvideva zbornico psihoterapevtov in licenciranje ter obvezno visokošolsko stopnjo izobrazbe.
Ne pa nujno diplome iz medicine ali psihologije?
Ne, zgolj visokošolsko stopnjo izobrazbe.
Torej bi morali v nekem obdobju po sprejemu zakona licenco pridobiti vsi psihoterapevti?
V tem predlogu zakona je predvideno desetletno prehodno obdobje, v katerem bi lahko izpolnili kriterije. To je ena od rešitev, ki je skladna s sistemom licenciranja zdravstvenih poklicev.
Ampak tudi če želite delati denimo kot dimnikar, morate imeti neko izobrazbo, dovoljenje za delo in tako naprej. Dimnikar potrebuje več papirjev za to, da lahko opravlja svoje delo, kot psihoterapevt. Psihoterapija mora biti varna.
Ali tudi tisti drugi predlog zakona, ki ga proučujete, predvideva licence?
Da, glede tega sta predloga skladna, le da drugi predlog ne predvideva prehodnega obdobja in zbornice, saj teh nimajo vsi poklici. V obeh primerih pa bo moral psihoterapevt opraviti izobraževanje, ki ustreza nekim kriterijem, s čimer se zagotavlja neko osnovno strokovnost, s tem pa tudi varnost klientov.
Tisti brez licenc se po tem ne bodo več mogli imenovati psihoterapevti?
Ja, tako je. Vendar pa lahko izumijo nek nov izraz, a to je že druga zgodba.
Predlog zakona dejansko formulira poklic psihoterapevta. Delovna skupina pa bo imela še eno zelo pomembno nalogo, in sicer urediti dostopnost psihoterapije znotraj psihiatrične in klinično psihološke službe.
“To bi bilo z etičnega vidika še sprejemljivo, vse ostalo ne”
Čeprav zdravljenje duševnih bolezni krije obvezno zavarovanje, so v praksi čakalne dobe tako dolge, da gredo – tisti, ki si to lahko privoščijo – raje po pomoč kot samoplačniki. V bistvu je to luksuz, čeprav gre z zdravje. Kako bo s plačilom teh storitev po novem?
Srčno upam, da bodo psihoterapevtske storitve postale dostopnejše, tudi za ljudi, ki si jih ne morejo plačati sami. Dopuščam možnost, da je nekdo samoplačnik v primeru, da si želi točno določenega strokovnjaka, ki je dostopen le samoplačniško. Ali pa, če nekdo noče imeti kartoteke, in gre zato v zasebni sektor. To bi bilo še nekako sprejemljivo z etičnega vidika, vse ostalo pa ne.
Skrb za duševno zdravje je v resnici stvar posameznika. Če opolnomočimo ljudi, da postanejo bolj skrbni in odgovorni do sebe in tudi vedo, kaj je treba storiti za duševno zdravje, potem zagotovo nekega hudega tretmaja ne bodo potrebovali, saj niti ne bodo razvili duševnih težav. Ali pa bodo svoje duševne stiske reševali s pogovorom s prijatelji ali sorodniki in niti ne bodo potrebovali strokovne pomoči.
Včasih podcenjujemo neformalne oblike pomoči, ki jih lahko dobimo. Je pa res, da je v okolju, kjer vladajo osamljenost, nezaupanje in sram pred tovrstnimi težavami, obisk strokovnjaka več kot priporočljiv.
Je pa svoje najbrž naredila tudi epidemija, saj smo začeli o duševnih stiskah veliko več govoriti. Če smo v času zaprtja šol pogosto slišali, da “ni tako hudo”, da so otroci prilagodljivi, da ne bodo imeli dolgotrajnih posledic in tako naprej, se je potem izkazalo drugače.
Vsaka generacija je v epidemiji nasrkala, vsaka na svojem področju. Otrokom in mladostnikom se se je zrušil dnevni, tedenski, mesečni, letni ritem. Mlad človek še nima fiksiranih notranjih vzorcev in potrebuje zunanje, ti pa so odpadli. Hkrati so se pojavili novi pritiski, ki jih prej ni bilo.
Srednja generacija je bila razpeta med skrbjo za mlade in starejše ter je obremenjeno peljala svoj dnevni ritem rutine naprej in mu dodajala še nove obveznosti. Tako imamo pri srednji generaciji poplavo izgorevanja.
Pri starejših pa so se povečale zdravstvene težave in tudi osamljenost. Problem pri otrocih in mladostnikih pa je, da so bile službe za skrb za duševno zdravje že pred epidemijo precej pomanjkljive, niso sledile potrebam in so bile že prej preobremenjene.
Ali na področju duševnega zdravja pri otrocih in mladostnikih še vedno rešujete večinoma le najnujnejše primere, saj so čakalne vrste tako dolge?
Izjemne se trudimo, da bi se čakalne vrste zmanjšale. Vendar ko odpremo novo službo, je naval nanjo izjemen. Tako da gasimo požare. Zelo me veseli, da so ljudje zelo angažirani, ampak več kot delati ne moreš. Trudimo se.
Kaj svetujete staršem otrok, ki trenutno ne morejo do strokovnjaka? Lahko kaj storijo sami in ali so psihološke posledice, ki jih je prinesla epidemija, pri mlajših v večini popravljive?
Da, so popravljive, ker so to mladi možgani.
Moj nasvet je, naj držijo rutino in postavijo prioritete. Imamo tudi že otroke in mladostnike, ki so izgoreli zaradi preveč priložnosti. Zato naj se lotijo manj nalog in poleg tega poskrbijo tudi za malo užitka. Naj ne bodo preveč storilnostno naravnani. Hkrati naj ne prepustijo otroka naključjem. Pomembna je prava mera, ki se je lahko naučimo tudi s pomočjo poskusov in zmot. Naj bodo odprti in naj se učijo komunicirati z otroki in mladostniki.
Pri rutini je najpomembnejši spanec. Mladostniki imajo že zaradi hormonov nekoliko neurejen ritem budnosti in spanja, potem pa še ekrani naredijo svoje. Modri ekrani zbujajo, mladostniki premalo spijo. Če premalo spijo, so vznemirjeni in potem še manj spijo, tako je začaran krog sklenjen.
Pri srednji generaciji opažate, kot pravite, poplavo izgorelosti. Ali bolezen le bolje prepoznavamo ali je je dejansko več?
Dejansko je izgorelosti več, ljudje so bili in so preobremenjeni. Srednja generacija je bila med epidemijo in po njej ekstremno obremenjena. Izgorevate lahko zaradi različnih razlogov, ne samo zaradi službe.
Izgorite lahko, ker imate doma majhne otroke, pa starše, za katere je treba skrbeti, na to se vam nacepi še kakšen zoprn sodelavec … To zdržite 3, 4 leta, potem pa … O svojih vrednotah in prioritetah začnete razmišljati, ko ste na bolniški zaradi izgorelosti.
Ali potrebuje izgoreli tudi psihiatrično zdravljenje?
Ne nujno. Je pa obisk psihiatra pri izgorelosti zelo koristen, saj pri pregledu ugotovimo, ali ima poleg izgorelosti še kakšno težavo. Na primer depresija in anksiozne motnje običajno spremljajo izgorelost. Lahko so posledice izgorelosti ali pa povod zanjo, nato pa se samo še bolj razbohotijo.
Tudi če pri izgorelih pacientih ne najdem nič drugega, običajno trpijo za nespečnostjo. To zahteva tudi psihiatrično obravnavo. Sicer pa je pomoč pri izgorelih lahko psihoterapija, predvsem pa, da počivajo, razmislijo in prevrednotijo določene stvari.
Pri izgorelosti imamo tudi tudi povratnike. Nekateri potrebujejo dva ali tri “popravne izpite”, da ugotovijo, da nekaj ne gre. Na primer spremenijo službo, ampak gredo vanjo za istimi vzorci. Ali pa v službi naredijo red, pa gredo v hobi z istimi vzorci in se pa izčrpalo pri hobiju.
Ste tudi psihiatrinja v centru za duševno zdravje Posavje. Kako delujejo ti centri, kako lahko ljudje pridejo k vam?
Lahko pokličejo, pišejo, ali se oglasijo v centru. Vzamemo tudi tiste, ki imajo napotnico, vendar pa te ne potrebujejo nujno. Proces je tak, da se človek, ki pride k nam, najprej pogovori z medicinsko sestro, ki izpelje postopek usmerjanja. Gre pravzaprav za triažo, v kateri ugotovimo, ali so njegove težave primerne za obravnavo v centru in tako dobi termin ali za obisk na domu ali za ambulantno obravnavo.
Pristop je dobro zasnovan in omogoča lažjo dostopnost, predvsem pa multidisciplinarno obravnavo. V center bolj sodi nekdo, ki ima malo več problemov. Če ima še kakšen socialni problem, ga obravnava socialna delavka, če ima psihološke težave psiholog ali psihiater, če ga potrebuje.
Tako se mi strokovnjaki sestavimo okrog človeka in ga ne sprehajamo od enega do drugega strokovnjaka.
Trenutno v zdravstvenih domovih po Sloveniji deluje 19 centrov za duševno zdravje otrok in mladostnikov (Brezovica, Celje, Domžale, Idrija, Jesenice, Ljubljana – enoti Center in Vič-Rudnik, Maribor, Murska Sobota, Nova Gorica, Ormož, Piran, Posavje, Postojna, Ptuj, Ravne na Koroškem, Škofja Loka, Trbovlje, Velenje) ter 16 centrov za duševno zdravje odraslih (Celje, Domžale, Kočevje, Koper, Logatec, Maribor, Murska Sobota, Nova Gorica, Ormož, Posavje, Ptuj, Ravne na Koroškem, Šentjur, Tolmin, Trbovlje, Velenje).
Vendar centrov za duševno zdravje ni v vseh regijah?
Prvi centri za duševno zdravje so bili ustanovljeni leta 2019. En center pokriva od 12 do 15 tisoč mladostnikov in 50 do 70 tisoč odraslih.
Imamo pa težave s centri za duševno zdravje odraslih in otrok v Ljubljani. Imamo dva centra za otroke in mladostnike, ki pokata po šivih, morali bi jih imeti šest. Program je odobren, a ne dela. Za odrasle bi morali imeti štiri centre.
To spada pod primarno zdravstvo in za to je odgovorna občina oziroma zdravstveni dom. Pri tem je veliko odvisno od angažiranosti lokalne skupnosti, ki pridobi prave prostore in vse ostalo. Problem je tudi v Kočevju, kjer imajo oba programa in prostore, a ne dobijo kadra.
Obravnavo v centru za duševno zdravje krije obvezno zavarovanje in ljudi ni treba skrbeti, da bodo morali plačati?
Tako je.
Naraščajoč problem so tudi tako imenovane nekemične odvisnosti, torej z igricami, telefoni, pornografijo … Kako pa se lotevate tega problema?
V letošnjem letu, ki ga je vlada imenovala za nacionalno leto duševnega zdravja, ministrstvo za zdravje izvaja kampanjo ambasadorjev zdravja. Naši predstavniki bodo delali na terenu in ozaveščali o obstoječih programih. Dobra novica je, da smo v mladinskem centru na Rakitni začeli s programom za otroke in mladostnike z nekemično zasvojenostjo. V Psihiatrični bolnišnici Idrija pa bomo kmalu začeli izvajati podoben program za odrasle. Gre za zasvojenosti z računalniškimi igricami, telefoni, pri odraslih tudi s pornografijo in igrami na srečo. Tisti, ki v domačem okolju ne morejo vzpostaviti abstinence in imajo še pridružene težave, se bodo lahko vključili v ta program.
Tritedenski program popolnega odklopa od zaslonov je namenjen otrokom in mladostnikom, starim od 13 do 19 let, ki so zasvojeni z digitalnimi vsebinami in zaradi spleta celo odklanjajo šolo.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje