Menu Item
Kakšne so zgodbe pogrešanih otrok in mladostnikov, katerih obraze vidite v medijih? Slovenska policija letno obravnava med 120 in 180 prijav pogrešanih otrok in mladostnikov. Razlogov, zakaj odidejo od doma, je veliko. Mlajši se pogosto tudi izgubijo. Kaj pa starejši? Kako jih iščejo in koliko jih najdejo? Kakšni so nasveti za starše, potem ko ugotovijo, da je njihov otrok izginil?
V zadnjih dveh tednih smo mediji dvakrat poročali o primerih, ko so se otroci brez vednosti staršev oziroma skrbnikov odpravili po svoje.
Minuli teden sta dva otroka ušla iz vrtca. Po eni uri ju je eden od staršev našel približno osem kilometrov stran.
Pred dvema tednoma pa je navsezgodaj zjutraj voznik opazil otroka, ki je pešačil po dolenjski avtocesti. Odpravil naj bi se na obisk k prijatelju, staršev pa naj o tem ne bi obvestil.
Tretjina vseh pogrešanih so otroci in mladostniki
Policija je v zadnjih desetih letih obravnavala med okrog 120 in 180 prijav pogrešanih otrok in mladoletnikov letno. Največ pogrešanih otrok in mladostnikov je bilo leta 2019, kar 255.
Na policiji ugotavljajo, da otroci in mladostniki izginejo iz najrazličnejših razlogov, tudi zaradi želje po dogodivščinah, uporništva, mlajši pa pogosto zato, ker se izgubijo.
Če pa mladostnik zbeži, pa je to skoraj vedno pokazatelj težav in stisk, pravijo tisti, ki delajo z ranljivimi otroki,
“Otroci in mladoletniki predstavljajo v povprečju tretjino primerov vseh pogrešanih oseb v Sloveniji,” nam je povedal Damjan Miklič, vodja oddelka za krvne in spolne delikte v slovenski policiji, ki pokriva tudi področje pogrešanih oseb. Miklič je od leta 2020 do 2022 vodil tudi Mrežo policijskih strokovnjakov za pogrešane osebe, ki deluje na ravni EU.
Neuspeh v šoli, zaljubljenost, nerazumevanje, spori …
V Sloveniji so med pogrešanimi najpogosteje odrasli in starejši, predvsem osebe z demenco in drugimi kroničnimi boleznimi, so nam še pojasnili na policiji. Beležijo tudi kar nekaj primerov, ko se ljudje izgubijo v gorah ali pa nenadoma zapustijo zdravstvene in negovalne ustanove.
Pri otrocih in mladoletnikih so vzroki, da odidejo od doma, različni, kot so si različni tudi otroci in mladostniki sami, pravijo na policiji. “Lahko gre za druženje s prijatelji, uporništvo, željo po dogodivščinah, neuspeh v šoli, zaljubljenost, velikokrat pa odidejo tudi zaradi nerazumevanja, nesoglasij ali sporov doma ali med vrstniki.”
Najmlajši se pogosto izgubijo
Miklič je pojasnil, da je tistih najmlajših otrok, ki jih iščejo, relativno malo, med 20 in 30 na leto. Najpogosteje se izgubijo.
“Na srečo se takšni primeri hitro prijavijo in otroci so hitro najdeni. Če povem kar konkreten primer. V Tivoliju se je otrok izgubil, jokal je in klical mamo. Policisti, ki so patruljirali na konjih, so ga opazili, še preden je prišla prijava, da je pogrešan.”
Na spletni strani policije so sicer že dlje časa kot pogrešani navedeni trije mlajši otroci, vendar pa, kot je pojasnil sogovornik, v teh primerih ne gre za običajne primere pogrešanih oseb. “Najverjetneje gre tukaj za kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe oziroma starševsko ugrabitev. To se najpogosteje zgodi, ko se starši ločijo in eden drugemu želi preprečiti stike z otrokom, zato ga odpelje neznano kam in ga tam skriva.”
Pogrešanj, ki bi sicer bila posledica kaznivih dejanj, v Sloveniji ni veliko. Policija je v zadnjih 25 letih obravnavala samo en primer ugrabitve otroka, ko je otroka ugrabil nekdo, ki ni bil njegov starš. Šlo je za ugrabitev 15-mesečne deklice leta 2011, na srečo pa jim je tudi takrat otroka – živega in zdravega – uspelo najti v manj kot 24 urah.
Deklico zvezal in skril v grmovju
Kot so leta 2011 poročali mediji, je storilec 15-mesečno deklico ugrabil na njenem domu, medtem ko sta bila starša odsotna. Nanjo je pazila varuška, ugrabitelj pa naj bi ji otroka iztrgal iz naročja, njo pa zaprl v stranišče.
Deklico je pozno popoldne odpeljal do ljubljanske Obvozne ceste, ji zvezal noge okrog gležnjev in roke okrog zapestij, v usta pa ji zatlačil krpo in ji čez prilepil izolirni trak. Skril jo je v grmovje, kjer so jo policisti našli okrog ene ure ponoči, potem ko je storilec priznal in povedal, kje je.
Storilec je od očeta zahteval odkupnino za otroka, a ga je po nekaj urah že prijela policija.
Kdaj je otrok pogrešan? Prijaviti takoj
Pogrešano osebo, posebej pa otroka, je treba prijaviti takoj, ko opazimo, da je izginil. Prav čas je namreč odločilni dejavnik pri iskanju, poudarjajo na policiji. “Manj časa kot mine od izginotja do prijave pogrešanja, več je možnosti, da se bo pogrešana oseba našla živa in nepoškodovana.”
Zmotno je prepričanje, da mora biti oseba pogrešana 24 ur, preden to lahko prijavimo policiji, je ob tem poudaril Miklič. Skrb, da bi lahko poklicali prehitro ali po nepotrebnem, je odveč, je dodal in pojasnil, da bodo o tem, kako resna je situacija, presojali policisti na podlagi zbranih obvestil.
Takoj ko na policiji dobijo prijavo, da je nekdo pogrešan, namreč po njegovih zagotovilih sprožijo aktivnosti. S prijaviteljem se običajno dogovorijo za srečanje v živo, saj tako dobijo največ podatkov, pa tudi “občutek glede celotne situacije”, je dodal sogovornik.
Poizvedujejo tudi pri prijateljih, znancih, v šolah, pri drugih osebah, ki bi lahko dale koristne podatke. Sočasno se vsa zbrana obvestila in informacije preverjajo in analizirajo ter se na podlagi tega načrtujejo nove poizvedbe, so opisali na policiji.
Šablone za iskanje ni
O pogrešanem otroku takoj obvestijo tudi vse policijske patrulje. Po potrebi se povežejo tudi z organi pregona v tujih državah. V nekaterih primerih prek medijev obvestijo tudi javnost. “Tukaj vedno tehtamo, kakšne so koristi za tega otroka oziroma mladostnika in kakšna je morebitna škoda,” je dejal Miklič.
Pojasnil je, da medije, potem ko je bil otrok najden, sicer zaprosijo, naj vest s fotografijo umaknejo, a se vseeno zgodi, da ta kljub temu ostane dostopna nekje na spletu. “Vsekakor se je sodelovanje z mediji že velikokrat izkazalo kot zelo koristno, saj nas ljudje pokličejo z informacijami, recimo, kje se nekdo običajno zadržuje, s kom se druži …”
Policija je pri iskanju pogrešanih otrok in mladostnikov uspešna, je zadovoljen Miklič. Eden od razlogov za to so tudi hitre prijave. Več kot pol primerov pogrešanih otrok je prijavljenih že v roku ene ure, več kot 90 odstotkov pa v roku osmih ur.
Večino pogrešanih otrok in mladostnikov najdejo v roku štirih ur, je povedal Miklič. Razen omenjenih otrok, ki so najverjetneje žrtve starševske ugrabitve, od leta 1996 v evidencah ni zabeleženega mladoletnika, ki jim ga ni uspelo najti.
“Šablone za iskanje pogrešanih otrok ni,” je poudaril. “Vsak primer je treba preučiti posebej, saj so situacije najrazličnejše. Ko zberemo dejstva, temu prilagodimo ukrepe.”
Kaj lahko storijo starši?
Za veliko večino staršev je izginotje otroka ena od najtežjih izkušenj. “To je dogodek, na katerega ne moreš biti pripravljen,” pravi Miklič. “Policisti in kriminalisti jim zato poskušamo dati vedeti, da bomo naredili res vse, da bomo otroka našli.”
Otroci se, po drugi strani, pogosto ne zavedajo, da bo njihov odhod od doma – če gredo na primer nekam na izlet, ne da bi to sporočili, ali pa če se ne vrnejo ob dogovorjeni uri – staršem povzročil velike stiske.
“Pogosto se zgodi, da mladostniki komu od prijateljev povedo, da se nekam odpravljajo, a tudi njihovi prijatelji niso toliko zreli, da bi to povedali, tudi ko jih kdo vpraša o tem. Preprosto se ne zavedajo resnosti situacije,” je dejal Miklič.
Kaj torej lahko storijo starši oziroma skrbniki, ki ugotovijo, da otroka oziroma mladostnika ni? Evropski center za pogrešane otroke Amber Alert je nedavno lansiral kampanjo Preveri. Pomisli. Prijavi., s katero želi starše opolnomočiti z napotki, kako ravnati.
Staršem tako svetujejo, naj najprej preverijo morebitne znake, kam bi otrok lahko odšel: preverijo doma in okrog doma, pregledajo otrokovo sobo, komunikacijska sredstva in družbena omrežja, če jih uporablja, stopijo v stik z otrokovimi prijatelji ali njihovimi starši, odvisno od starosti otroka.
V drugem koraku naj starši pomislijo na razloge, zakaj bi otrok morda izginil in kje bi lahko bil. Če je otrok še zelo majhen in ga v okolici doma ne najdemo, je treba o tem čim prej obvestiti policijo. Pri nekoliko večjih otrocih pa naj starši razmislijo, ali jim je na primer omenil določen kraj, ki si ga želi obiskati, ali osebo, ki bi jo rad videl, ali ima svoj priljubljeni kraj, kamor rad zahaja. Če gre za najstnika, pa tudi, ali je morda pred kratkim prišlo do sprememb v njegovem vedenju ali vsakdanu.
V tretjem koraku naj starši prijavijo, da otroka pogrešajo, svetujejo pri Amber Alert in poudarjajo, naj s prijavo ne odlašajo. “Nihče vas ne bo obsojal – varnost vašega otroka je namreč na prvem mestu,” so zapisali.
Bežanje od doma je pogosto odraz stiske
“Hej, stara sem 14 in sem čisto na dnu. Mama me psihično vsak dan napada (zanjo sem k***, p***, nič ne naredim prav …). Ne vem, kaj narediti, obupala sem že skoraj nad življenjem, ne zmorem več v njeni bližini, vsak dan se bolj bojim nje in sebe, da si bom iz obupa kaj naredila. Razmišljam, da bi pobegnila od doma. Ali imate vi kakšne ustanove ali kako je s tem, da pomagate in da lahko tam prespim? Imam že plan, da bi šla v četrtek, ampak nimam kam.”
“Od mojih staršev nisem bila nikoli deležna nobene pohvale! Samo kričat znata name! Želim si samo družine, ki me bo razumela in ki bi me imela rada! Nikoli mi nista rekla rada te imam! Sam kričat in mlatit znata! Dosti jih imam, al danes al jutri pobegnem od doma! Dosti mi je!!”
“Sem odličnjakinja, danes pa sem pri kemiji dobila 4. Mama je bila tako jezna, da me je zlasala. Zaradi nenehnega pritiska po uspehu se tudi samopoškodujem. To doma skrivam, ampak ne zdržim več, najraje bi pobegnila od doma.”
To pa je nekaj izpovedi, ki so jih prejeli na Tom telefonu, kamor se otroci lahko anonimno zatečejo po nasvet in pomoč. Kot je povedala Sandra Murk, strokovna sodelavka Zveze prijateljev mladine Slovenije, v okviru katere deluje tudi Tom telefon, jih v zvezi z begom od doma letno kontaktira med 11 in 19 mladostnikov, starih med 13 in 17 let.
Z begom se skušajo razbremeniti ali se umakniti iz zanje nevzdržne situacije
K razmišljanju o begu jih običajno spodbudijo težave, ki jih imajo doma ali v šoli. “Pogosto se med seboj prepleta veliko različnih dejavnikov, na primer zahtevni družinski odnosi (stalni prepiri, napetosti, nesoglasja, občutek odtujenosti, občutek, da jih družina ne podpira, da njihove potrebe niso slišane, da ne zmorejo izpolnjevati pričakovanj družine, razne oblike nasilja), težave v duševnem zdravju (npr. depresija, samomorilne misli), težave v šoli (medvrstniško nasilje, učni neuspehi), ki vplivajo drug na drugega in ustvarjajo kompleksno situacijo, ki otroka privede do razmišljanja o begu od doma oz. umiku iz nevzdržne situacije,” je pojasnila Murk.
Podobno opažajo tudi v Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše Ljubljana. Direktorica dr. Mateja Hudoklin, sicer specialistka klinične psihologije, je opozorila, da je pri večini otrok, s katerimi delajo, bežanje odraz stiske. “Pri nekaterih ta pobeg ne traja dolgo. Lahko se zgodi, da ko se doma starši prepirajo, otroci reagirajo tako, da za nekaj ur zbežijo. Pri nekaterih pa so težave bolj kompleksne, razmere doma težje: nasilje, zlorabe, visoko konfliktna razveza v teku …”
“Situacije so torej različne, skupno pa je, da beg od doma najpogosteje odraža stisko otroka. Otrok se poskuša z begom razbremeniti, zbežati pred tem, česar ne more prenašati.”
Ne kanalizirajmo jeze na otroka
Zato je pomembno, da se z otrokom oziroma mladostnikom, potem ko se vrne domov, pogovorimo, poudarjajo strokovnjaki.
Pri Amber Alert so zapisali, da je otroku ob vrnitvi pomembno pustiti dovolj časa, da se spet vrne v svoje vsakdanje življenje in da lahko premisli o nedavni izkušnji.
“Morda je doživel travmatičen dogodek, zato je pomembno, da ste dojemljivi za njegove fizične in čustvene potrebe. Že to, da si v miru privošči domač obrok, se preobleče v čista oblačila oziroma se preprosto spočije, mu bo pomagalo, da se bo v domačem okolju spet počutil varno. Skrb zanj in nudenje udobja namreč povrneta občutek normalnosti in stabilnosti po obdobju negotovosti.”
Številne otroke je strah prvega srečanja s starši, potem ko so pobegnili, so še opozorili. Zato je pomembno, da ob vrnitvi starši pokažejo veselje in jasno izrazijo, da jim je odleglo. “Povejte mu, da ga imate radi, da ga podpirate in da boste skupaj kot družina premagali vse prihodnje izzive.”
Mateja Hudoklin je poudarila, da se morajo starši pred pogovorom z otrokom umiriti, otroka pa jemati resno. “Tudi če so starši iz velike zaskrbljenosti zelo jezni, je pomembno, da se ta jeza ne kanalizira na otroka, saj to zapre vsa vrata. Treba se je umiriti in se šele nato z otrokom pogovoriti, kaj se dogaja in zakaj mu je tako težko. Otroci pogosto tudi povejo, kaj jih tare, a jih ne jemljejo resno. Starši včasih mislijo, da je otrok preveč občutljiv, da pretirava. A otroci preprosto niso enako opremljeni za reševanje težav, kot smo odrasli. Nekaj, kar odrasli vidimo kot manjši problem, je zanje lahko velika stiska.”
Če starši sami ne zmorejo ali če so sami del razloga za otrokovo slabo počutje, je smiselno poiskati tudi strokovno pomoč, dodaja Hudoklin.
“Vsem situacijam zagotovo ne pridemo do dna”
Raziskava organizacije Missing Children Europe, ki v večini evropskih držav koordinira telefonsko linijo 116 000, namenjeno pogrešanim in njihovim svojcem, je pokazala, da trije od štirih otrok in mladostnikov bežijo od težav v njihovem domu, najpogosteje pa gre za nasilje.
V tem primeru je posebej pomembno, da se razjasni razlog, zakaj otrok beži od doma, in da se v reševanje vključita tudi policija in center za socialno delo (CSD).
Damjan Miklič je zagotovil, da policisti z vsakim otrokom oz. mladostnikom, potem ko ga najdejo, opravijo tudi pogovor. Občasno se zgodi, da otroci in mladostniki izpovedo o nasilju doma. “A takšnih primerov, ko iz tega sledi kazenska ovadba, pri nas ni veliko,” je dodal.
“Res je, da se otroci v takšni situaciji lahko bojijo povedati, kaj se doma dogaja,” je ob tem priznal sogovornik. Tudi za otroka je ta situacija – čeprav se lahko zdi, da se je za beg odločil sam – zelo stresna.
“Prav zato je pomembno, da sodelujemo tudi z drugimi ustanovami in organizacijami, s šolo, zdravstvenimi ustanovami, centri za socialno delo, nevladnimi organizacijami … Če nekdo zazna, da je v družini problem, je policiji to lahko v veliko pomoč.” O vsakem otroku, ki je zbežal od doma, zato obvestijo tudi center za socialno delo.
“Vsaki situaciji, ko otrok pobegne od doma, zagotovo ne pridemo do dna,” se strinja Helena Govekar, koordinatorka za preprečevanje nasilja na Centru za socialno delo Ljubljana. Ko policija najde otroka, ki izpove o nasilju ali zlorabah, so socialni delavci s CSD prvi, ki jih policija pokliče in ki potem sodelujejo pri nadaljnjih pogovorih z otrokom. “Mi smo tam, da poskušamo priti otroku bližje, poskusimo z njim vzpostaviti odnos zaupanja, predvsem pa je naš cilj ščitenje koristi otroka.”
Najmlajši, s katerimi so delali zaradi bežanja od doma, so bili po besedah sogovornice stari samo osem let.
Izginotje male Danke
Konec marca je srbsko in evropsko javnost pretresla novica, da je v Banjskem polju v Srbiji izginila še ne dveletna deklica Danka Ilić. Mama je takrat povedala, da se je le za trenutek obrnila stran, ko je šla v avto po vodo, deklice pa ni bilo nikjer več.
Stekla je obsežna iskalna akcija, Danko so iskali tudi z reševalnimi psi, z droni, s helikopterjem in s termovizijskimi kamerami. Interpol je za deklico razpisal rumeno tiralico, ki se uporablja pri iskanju pogrešanih oseb.
Srbske oblasti so takrat prvič aktivirale sistem obveščanja za pomoč pri iskanju pogrešanih Amber Alert. Prebivalci Srbije so prejeli SMS-sporočila, z opozorili o deklici so prekinili televizijski in radijski program. Pozneje se je sicer izkazalo, da naj bi bila deklica takrat žal že mrtva. Njenega trupla sicer še vedno niso našli.
Marsikdo je za sistem obveščanja Amber Alert takrat slišal prvič. Za kaj gre?
Primer na koncu reši človek, ne tehnologija
Sistem Amber Alert poznamo tudi v Sloveniji, a doslej še ni bil aktiviran. Gre za sistem, namenjen najbolj resnim in najbolj ogrožajočim primerom pogrešanj oziroma izginotij otroka. Policija ga je v začetku leta 2023 uvedla v sodelovanju s tehnološkim velikanom Meta, ki ima v lasti družbeni omrežji Facebook in Instagram.
Kako torej deluje? Damjan Miklič je pojasnil, da je cilj sistema, da v čim krajšem času poskuša doseči čim večje število ljudi. “Ljudje so dodatne oči in ušesa, ki nam lahko pomagajo,” je bil slikovit.
Obvestila o pogrešanem otroku se v okviru Amber Alert lahko pojavijo po televiziji, na oglasnih panojih, na avtobusih, letališčih in podobno.
Slovenska policija ima zaenkrat sklenjen dogovor le z Meto, kar pomeni, da bi ob aktivaciji obvestilo prejeli vsi uporabniki Facebooka in Instagrama na določenem območju – to je običajno 180 kilometrov od točke, kjer je otrok izginil.
Opozorilo o pogrešanem otroku je v okviru tega sistema lahko aktivno 24 ur in se ga lahko le izjemoma podaljša za dodatnih 24 ur, potem pa ga je treba izbrisati, še pojasnjujejo na policiji. “Sistema se ne sme uporabljati prepogosto (in predolgo), saj bi njegov učinek sicer zvodenel,” je še dejal Miklič. “Namenjen je samo najbolj ogrožajočim situacijam, kakršna je bila v Sloveniji denimo ugrabitev otroka leta 2011.” Sistema Amber Alert takrat žal še nismo poznali.
Na vprašanje, ali so sodobne tehnologije torej vendarle olajšale zahtevno nalogo iskanja pogrešanih, Miklič odgovarja: “Moderne tehnologije pomagajo, seveda. A na koncu je človeški faktor tisti, ki najde pogrešano osebo. Nobena elektronska naprava ne reši tega vprašanja sama.”
Če ste v stiski in potrebujete pomoč ali nasvet, pokličite na katero od spodnjih telefonskih številk. Če ste žrtev ali priča nasilju, pokličite policijo na 113.
TOM telefon
Vsak dan od 12. do 20. ure.
Telefon: 116 111Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik
24 ur na dan.
Telefon: 116 123SOS telefon za ženske in otroke, žrtve nasilja
24 ur na dan.
Telefon: 080 11 55Center za psihološko svetovanje Posvet
Telefon: 031 704 707
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje