Menu Item
Slovensko šolstvo se sooča s številnimi težavami, med drugim s pomanjkanjem pedagogov. Liza Lozar Zajec je magistrska študentka socialne pedagogike na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani. Z njo smo se pogovarjali o tem, kako doživlja pedagoški poklic in zakaj se je odločila zanj, kako ocenjuje trenutno stanje v šolstvu in kje bi veljalo iskati rešitve.
Zakaj ste se odločili za študij socialne pedagogike?
Že zelo mlada sem začela pridobivati pedagoške izkušnje na letovanjih. Pozneje sem kot prostovoljka pridobivala še izkušnje v drugih nevladnih organizacijah. Ugotovila sem, da me pedagoško delo zanima, a ne v smislu dela v razredu in predajanja snovi. Bolje se počutim v manjših skupinah ali pa pri delu ena na ena. Vedno mi je bilo blizu delo z otroki, ki so imeli težave z vključevanjem, ki so vedenjsko izstopali.
Socialna pedagogika je moja sorodna duša. V tem delu sem se res našla.
“Da vse to požreš, ti mora biti delo všeč”
Kako pomembno je za pedagoga, da se najde v tem, kar dela? Kaj mora imeti dober pedagog?
Pomembno se mi zdi, da ima notranjo motivacijo, željo po delu z otroki. V tem moraš videti neki smisel in pomen.
Predvsem delo s starši zna biti zahtevno, dodatno te obremenjuje birokracija in v vsem tem lahko izgubiš motivacijo. Zato se mi zdi za učitelja pomembno, da čutiš to željo delati v razredu. Biti luč v življenju teh mladih.
Pomembno se mi zdi tudi to, da nadgrajuješ svoje znanje. Šolski sistem to tudi zahteva, učitelji morajo hoditi na konference in nabirati točke. Včasih na teh konferencah vidim ljudi, ki so tam samo zato, da naberejo točke, da bodo lahko napredovali in dobili višjo plačo. Ker pogoji dela so katastrofalni.
Kot študentka se udeležujem teh konferenc, ker bi rada dobila znanje in izkušnje ljudi, ki delajo v praksi. A včasih se ob kakšnih prispevkih kar za glavo držim. Sprašujem se, kako takšna oseba lahko nastopa pred razredom, če tam pred dvajsetimi udeleženci ne zna suvereno predati svoje vsebine.
Če se vrneva na vprašanje. Učitelji pogosto poslušajo očitke, kako nič ne delajo, kako delajo po šest ur na dan in so ob 13. uri že doma, kako so vse poletje prosti. Veliko je tega negativnega odnosa. Zato da vse to požreš in predelaš, ti mora biti to delo všeč. Pri večini so otroci tisti, v čemer najdejo ta smisel.
“Pozna se, da prihajamo v podhranjene kolektive”
Kako gledate na trenutno situacijo v šolstvu? Vidimo, da učiteljev primanjkuje, zdi se, da je poklic razvrednoten, kar se odraža tudi v slabih pogojih dela in nizkem plačilu. Pogoji, da lahko vstopiš v učilnico in poučuješ, se rahljajo. V skrajnem primeru lahko poučuje tudi nekdo, ki nima nikakršnih formalnih pogojev za to.
Mislim, da smo se ujeli v začaran krog. Tisti, ki so želeli to delati, zaradi vsega naštetega obupajo in gredo iz poklica. Zato se potem pogoji rahljajo in to delo opravlja kdorkoli.
Jaz se nisem pripravljena pridružiti kolektivu, kjer se bom morala učiti od ljudi, ki niso zares usposobljeni in ki se niso pripravljeni dodatno izobraževati. Ker itak vedo, da drugega, ki bi to delo opravljal, ni. To se mi zdi grozno.
Poleg tega mislim, da je s tem povezan širši problem individualizacije. Kolegi, ki učijo v šolah, pravijo, da starše pogosto zanima samo, kaj se dogaja z njihovim otrokom, kako se bomo njihovemu otroku prilagodili. Kaj je dobro za drugih 20 in za celotno skupino, jih redko zanima.
Po drugi strani so v šoli otroci, s katerimi se starši premalo ukvarjajo in so kar malo pozabljeni.
Fakulteta nas ne pripravi na to, kako na primer izpeljati govorilne ure in roditeljske sestanke. Kolegica se je zaposlila kot svetovalna delavka na srednji šoli in že prvi teden je morala sklicati roditeljski sestanek. Pozna se, da prihajamo v podhranjene kolektive, kjer si takoj vržen v vodo. Mentorstev ni. Če imaš srečo, ti bodo starejši kolegi malo pomagali z nasveti, če je nimaš in prideš v kolektiv, kjer vsi “plavajo”, pa ti nihče ne bo olajšal tega prehoda.
Potrebovali bi tudi drugačne ukrepe
Težave v šolstvu so kompleksne. Kot pravite, izvirajo z več ravni – od tega, v kakšnih okvirih šolstvo funkcionira in kakšen je položaj pedagoških delavcev, do tega, kakšne so vrednote v današnji družbi. Kako bi se po vašem mnenju veljalo lotiti teh težav? Kako vi kot študentka pedagoške fakultete gledate na to?
Ministrstvo je pred časom razpisalo štipendije za pedagoške programe, med drugim tudi za magistrski študij socialne pedagogike. Naš dekan je takrat dejal, da gre za neumnost, s čimer se tudi jaz strinjam. S tem naj bi zagotovili večje število socialnih pedagogov. A zanimanje je tudi brez dodatnih spodbud veliko.
Na študij socialne pedagogike se vpiše več študentov, kot je razpisnih mest, in tudi stopnja prehajanja na podiplomski študij je visoka. Problem je v tem, da je fakulteta oziroma, konkretneje, naš oddelek za socialno pedagogiko podhranjen. Da nimajo možnosti izobraževati večjega števila pedagogov in da se zato tudi izredni študij ne izvaja več.
Če so bile torej štipendije za dvopredmetne učitelje, ki jih res primanjkuje, smiseln ukrep, pa bi v primeru socialne pedagogike potrebovali drugačne ukrepe.
Tudi kot družba bi morali pogledati situacijo drugače in narediti kakšen korak nazaj.
Včasih tudi učitelji prehitro kritiziramo starše. Če bi delali več v smeri grajenja skupnosti, če bi več sodelovali in si pomagali, bi lažje prišli skupaj.
Učitelji imajo veliko obveznosti, veliko zahtev, ki jim jih nalaga učni načrt. Težko se je ukvarjati še s tem, da boš v razredu ustvaril dobre odnose, poskrbel, da je klima dobra in da se vsi dobro počutijo.
“Šola je lahko varovalni dejavnik ali pa je ogrožajoča”
Združenje za otroško in mladostniško psihiatrijo, ki je nedavno opozorilo na problem alarmantno dolgih čakalnih dob na tem področju, je med drugim pozvalo tudi k posodobitvi šolskega sistema, ki bi zmanjšal stres in spodbujal čustvene ter socialne veščine.
To si tudi otroci želijo. V otroškem parlamentu povedo, da bi radi več časa posvetili krepitvi medsebojnih odnosov, tako z učitelji kot znotraj razreda.
Otroci v šoli preživijo večino dneva. Posebej v osnovni šoli je to zanje primarni prostor. Kako zgradijo tam odnose, je pomembno. A če rečemo, da se šola nima kaj vtikati v vzgojo, je potem to zelo težko izpeljati.
Zaposleni ste v Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Vič-Rudnik, kjer imate dober vpogled v to, kako veliko otrok tudi v Sloveniji živi v revščini. Pred časom ste v intervjuju za Radio Ena opisali, kako je šestletni otrok “treniral” trebušček, da ne bi bil prepogosto lačen. Je šola za te otroke varovalni dejavnik ali pa tveganje za njihovo izključenost še povečuje?
Vsak dejavnik je lahko hkrati varovalni in hkrati ogrožajoč, tudi pri istem otroku. Šola je zagotovo prostor, ki ima veliko potenciala, da postane varovalni dejavnik. Je pa dejstvo, da se v šoli dogajajo stvari, ki so za posameznika lahko zelo ogrožajoče. Če se otrok večino svojega dneva, ki ga, kot rečeno, preživi v šoli, počuti slabo, je to zelo nevarno. Tukaj spet pridemo do pomena vloge učitelja, svetovalne službe in pravzaprav celotnega kolektiva.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!