Strokovnjak za vodarstvo dr. Primož Banovec ob prvi obletnici avgustovskih poplav o neizogibnem betoniranju, golih strugah kot naravnem pojavu, o mitu naravnih vodotokov, zaščiti naših vnukov in o tem, da še vedno niti ne vemo, kaj točno je šlo lani avgusta narobe, da bi se iz tega lahko kaj naučili.
Od lanskega avgusta je v povprečju več kot 1.500 delavcev z več kot tisoč delovnimi stroji vsak dan odstranjevalo na tisoče ton proda in plavja, ki so ga nanesle katastrofalne poplave, in utrjevalo načete brežine rek.
V tem času so opravili delo na več kot 1.400 deloviščih. Šlo je za t. i. izredne ukrepe, katerih namen je bil po navedbah ministrstva za naravne vire in prostor “odvrniti neposredno nevarnost za življenje ali zdravje ljudi ter zagotoviti predvsem pretočnost vodotokov in utrjevanje brežin”. “Šele zdaj se zares začenja sanacija,” je nedavno za Radio Slovenija dejal minister Jože Novak.
A te izredne ukrepe so spremljale številne kritike, da za posegi ostajajo gole brežine in zabetonirane struge. Kot opozarjajo v nevladni organizaciji Balkan River Defence pod vodstvom veslača Roka Rozmana, so se koncesionarji del lotili po principu “več je več”, kar da jim je ob razpoložljivem denarju predstavljajo imenitno priložnost za zaslužek.
“Bagri so v vodotokih brneli, kjer se je le dalo, izvajali pa so posege, polne betona, armatur in kamnometov, ki so bili aktualni v 60. letih prejšnjega stoletja.”
Savinja pri Parižljah (Foto: Denis Sadiković/N1)
Celo minister Novak je v državnem zboru priznal, da so bili posegi “včasih izvedeni prek tiste mere in s premajhno pazljivostjo”.
Dr. Primož Banovec, direktor Inštituta za vodarstvo in član vladnega Sveta za obnovo po poplavah, pa opozarja, da drugačne izbire v danih okoliščinah v večini primerov niti nismo imeli. “Zgodba o naravnih vodotokih je idealistična in ne odraža razumevanja o urejanju voda,” trdi.
“Struge so danes enako pretočne kot pred poplavami”
Če bi se danes ponovil lanski avgust, na katerih območjih bi bilo najbolj kritično?
Povsod tam, kjer je bilo že lani. Načeloma ne bi bilo nič drugače. Saj nismo še nič zares popravili na način, da bi zagotovili višji standard zaščite pred vodami. V tem letu smo pretežno izvajali interventne ukrepe za zagotovitev pretočnosti strug.
Struge so tako danes okvirno enako pretočne, kot so bile pred poplavnim dogodkom. Sanacijski program, ki naj bi varnostne razmere nekoliko izboljšal, je vlada sprejela maja letos in se še niti ni začel izvajati.
Kar zadeva dolgoročnejše, t. i. sistemsko povezane ukrepe, s katerimi se bomo prilagajali na podnebne spremembe, pa je zadeva trenutno še v fazi priprave strokovnih podlag. Tukaj ni mogoče biti zaletav. Gre za preveč kompleksne, dolgotrajne in drage zadeve, da bi se jih lahko lotevali na hitro, v afektu. Podobne so tudi izkušnje in pristopi drugih držav, ki so nedavno doživele ekstremne padavinske dogodke.
Savinja pri Parižljah (Foto: Denis Sadiković/N1)
Bi torej lahko rekli, da smo trenutno v nekakšnem zatišju?
Še vedno se ogromno dogaja, je pa morda nekoliko manj vidno kot takrat, ko so bili v strugah bagri. Razumem, da se za prizadete prebivalce vse dogaja prepočasi. Vsi bi si želeli, da bi se zadeve premikale hitreje. Tudi ljudje na terenu to od nas pričakujejo. Še vedno so namreč prestrašeni in zelo občutljivi na vsako deževje. Žal pa sistema, ki smo ga zanemarjali 30 let, ne moremo spet na polno zagnati z danes na jutri.
Tak dogodek mora povzročiti in povzroča spremembo v celotni družbi. Ne samo državni upravi, ampak na vseh ravneh, vključno s posamezniki. Jasno, država mora narediti svoje, a pogosto se preveč zanašamo zgolj nanjo. In tudi v tem segmentu so opazni premiki, kar je pozitivno.
“Še vedno ne vemo, kaj točno se nam je zgodilo”
O kakšnih spremembah in premikih govoriva?
Država se je po 30 letih postopne razgradnje vodarstva kot stroke končno začela zavedati, da je treba to področje okrepiti. Direkcija za vode mora postati močnejša institucija z več znanja, več pristojnostmi in v končni fazi tudi več zaposlenimi.
Nizozemska regija Limburg, ki je v nasprotju s preostankom Nizozemske bistveno bolj hribovita, ima 1,1 milijona prebivalcev, na njihovi agenciji za vode pa je zaposlenih okoli 500 ljudi. Hrvaška s 3,8 milijona prebivalcev ima na svoji agenciji za vode zaposlenih okoli 2.400 ljudi, podobno je na Madžarskem in še bi lahko našteval.
Pri nas pa imamo pri 2,1 milijona prebivalcev na direkciji za vode zaposlenih 160 ljudi. Ne moremo pričakovati dobrega servisa, če za izvajanje potrebnih nalog sploh ni zaposlenih ljudi.
Ostanek v poplavah uničene hiše pri Letušu (Foto: Denis Sadiković/N1)
Še vedno zaostajamo na področju forenzičnih analiz, ki jih je treba izvesti po poplavnih dogodkih, ta premik je treba narediti. Tovrstne analize bi nam omogočile, da se iz katastrofalnih dogodkov tudi kaj naučimo.
Forenzične analize poplavnega dogodka iz avgusta lani še vedno ni. To je v tem trenutku morda največja težava – da sploh ne vemo, kaj točno se nam je zgodilo in kakšno je sosledje dogodkov, ki so vodili v katastrofo.
Zakaj ni nihče stražil na nasipu?
Kaj natančno pa bi taka analiza lahko pokazala? Načeloma je jasno, da je poplave povzročila ogromna količina dežja, ki ni imela kam odteči.
Ogromna količina je nesporna, a tu so pomembna vprašanja – zakaj so bile zapornice na jezu na Kamniški Bistrici kljub jasni vremenski napovedi zaprte? Zakaj je nasip na Muri kar odplaknilo? Ga je kdo pozabil vzdrževati? Ga je kdo narobe sprojektiral? Zakaj je nekdo dobil gradbeno dovoljenje za hišo, ki jo je odnesla voda? Zakaj na nasipu v Mengšu ni bilo nikogar, ki bi ob prvem prelivanju vode odredil evakuacijo kraja? Namesto tega so morali gasilci broditi do prsi v vodi, da so reševali otroke iz vrtca. To se sploh ne bi smelo zgoditi.
Forenzična analiza mora pokazati, kaj je treba spremeniti, da se takšne stvari ne bi več zgodile, namenjena je učenju na napakah in izvajanju ukrepov na podlagi tega. Trenutno se nam iz dogodka še ni uspelo veliko naučiti, ker pač ni analize.
Zapornice na Kamniški Bistrici prejšnji teden (Foto: Denis Sadiković/N1)
“Gola struga po takšnem katastrofalnem dogodku je naraven pojav”
Kaj porečete na kritike okoljevarstvenikov in nekaterih strokovnjakov, da se preveč betonira struge, da za posegi ostajajo gole betonske in kamnite struge brez rastja?
Na mnogo lokacijah je bilo treba strugo dobesedno vzpostaviti na novo, ker je po poplavah praktično ni bilo, prejšnja struga je bila namreč popolnoma zasuta ali pa je spremenila smer. In seveda, ko delaš strugo, jo je treba izkopati, zato tam niti ne more biti rastja.
Celotna območja so bila popolnoma razdejana, celotni odseki rek. Voda je odplaknila vse rastje in vse živali. Gola struga po takšnem katastrofalnem dogodku je naraven pojav.
Jasno je, da se površine v nekaj mesecih še ne morejo zarasti in da so struge videti gole. Treba je počakati nekaj let. Vodarji vemo, da bo čez nekaj let ob strugah vse drugače. Ljudje pa vidijo to hitro spremembo in si mislijo: joj, kaj so naredili.
Malo starejši se morda spomnijo golih kamnitih brežin ob izkopih na novo zgrajeni primorski avtocesti. Danes celo na teh popolnoma golih stenah že uspeva življenje in je treba na določenih mestih rastje že držati pod nadzorom, da ne ogroža prometa.
“Tudi zabetonirane struge si bo narava vzela nazaj”
Skratka, tudi beton bo preraslo?
Vse bo preraslo. Premalo je bilo sporočeno, da je proces naravnega zaraščanja strug izjemno močan. V nasprotju z golimi stenami ob avtocestah imamo v tem primeru namreč na voljo obilico vode in s tem tudi potrebne vlage. Tudi “zabetonirane” struge si bo narava vzela nazaj.
Dopuščam možnost, da je šlo na določenih mestih tudi “betoniranje” čez mejo smiselnega, a čas za oceno tega bo čez nekaj let in tudi to mora biti del forenzičnih analiz. In takrat bo mogoče in treba tudi še kaj popraviti z bolj sonaravnimi ukrepi.
Struga Malega grabna na Vrhovcih v Ljubljani se po širitvi že zarašča (Foto: Staš Zgonik/N1)
Minister Jože Novak je maja v državnem zboru v odgovoru na poslansko vprašanje o urejanju vodotokov dejal, da je pristop gradbenotehničnih rešitev ali kanaliziranja vodotokov velika katastrofa za Slovenijo in da je “ta doktrina med vodarji očitno še vedno prevladujoča”. Deluje kot kritika vašega dela, vaše stroke …
Izjave ne poznam, verjetno je iztrgana iz konteksta.
Vzel vas je tudi v bran, češ da je bilo treba posege narediti na hitro, ključno pa je bilo “zagotoviti varnost življenja in premoženja ljudi ter nato zagotoviti ponovno odprtje voda, ker je prišlo do nepretočnosti …”.
V danih razmerah je bilo delo po mojem prepričanju dokaj dobro opravljeno. Menim, da ga je neprimerno, celo nevarno kritizirati v smislu, da so ukrepi usmerjeni proti naravi. Kdor izreka take trditve, se ne zaveda dobro naravnih procesov. Narava bi nas, če bi imela možnost, vse zarasla. Tak primer so opuščene vasi po Kočevskem.
Vse bolj urbanizirana populacija se vse manj zaveda, da se je treba z naravo neprestano boriti za preživetje. Poglejte Nizozemsko. Tam se z morjem neprestano borijo za obstanek države.
Tudi uporaba betona in velikih skal je pogosto neizogibna. Ko govorimo o hitrosti vodnega toka, ki presega 5 m/s, se moramo zavedati, da takšno hitrost zdržijo samo velike skale in beton, morda bi se v tej kategoriji našle tudi kakšne dobro narejene lesene kaštne ureditve. Vse drugo voda uniči in odnese.
Potok Črna nad Kamnikom (Foto: Denis Sadiković/N1)
Pa vendar, veliko se govori o t. i. sonaravnih ukrepih, da je treba reki na nekaterih mestih vrniti prostor, ki smo ji ga v preteklosti odvzeli …
Zavedati se moramo, da imamo v Sloveniji struge, ki so “pribite” na svoje mesto, kot rad povem v prispodobi. To so praktično vse naše večje reke, vključno z Muro.
Pribite so zato, da nam ne delajo težav, saj se jim je poselitev približala. Zgodba o naravnih vodotokih je idealistična in ne odraža razumevanja o urejanju voda. Reke na našem ozemlju so bile naravne kvečjemu do rimskega obdobja, od takrat pa so bile vedno bolj regulirane in izrabljane za človeške potrebe. Zdaj so vodotoki tam, kjer so. “Pribiti” z betonom in kamenjem, to je dejstvo. Lahko rečemo k sreči ali žal, vendar je to že vrednotenje.
“Sava je tekla po Šiški in Bežigradu”
Drugače verjetno v pasu dvesto metrov od strug sploh ne bi smelo biti poselitve?
Ne samo 200 metrov. V primeru Save pri Ljubljani govoriva o pasu nekaj kilometrov. Sava je zgodovinsko dokazano tekla po Bežigradu in Šiški. Tudi 200 metrov pa je ogromno, pomislite na poselitev vseh naših alpskih dolin …
Na spodnji sliki območje med Tacnom in Ježico v Ljubljani, posneto s sistemom Lidar, na kateri so razvidni sledovi nekdanjih tokov Save v pokrajini.
Foto: Atlas okolja/ARSO
Preprosto – rekam in potokom v Sloveniji že stoletja ne dopuščamo več, da bi opletali, kakor hočejo. Z ustreznimi utrditvami jih moramo držati tam, kjer jih želimo imeti. Seveda pa hkrati izvajati tudi ukrepe, s katerimi poskrbimo za naravo. Vsekakor je treba vzdrževati ravnovesje med obema vidikoma.
Bolj resno bo treba vzeti tudi vprašanje stabilnosti zemljišč, ki je pomemben del poplavne varnosti.
Govoriva o plazovih?
Velik del problemov, s katerimi smo se soočili lani avgusta, so povzročili ravno zemeljski plazovi, ki so s poplavami povezani pojavi. Ta del bo treba vzeti bistveno bolj resno.
Nisem še slišal, da bi kdo od lastnikov hiše, ki jo ogroža plaz, zahteval odgovornost projektanta, ki se je podpisal pod načrte za hišo. Tukaj res ni na mestu pričakovati le pomoči države. Država res izda gradbeno dovoljenje, a se pri tem zanaša na žig in podpis pooblaščenega projektanta. In ta v skladu z gradbenim zakonom nosi celotno odgovornost.
Kakšna je bolj dolgoročna vizija varovanja pred poplavami v Sloveniji?
Skupaj s programom sanacije se začenja proces, ki se mu reče sistemsko povezani ukrepi. Ti ukrepi so zazrti v časovni horizont med letoma 2070 in 2100, ko ne mene ne vas verjetno ne bo več. Prilagajanje na podnebne spremembe je izziv več generacij.
Se mi pa zdi pomembno, da jih ne naslavljamo zgolj s črnogledimi zgodbami in grožnjami, ampak predvsem z dobro oblikovanimi in usklajenimi ukrepi prilagajanja. Ker ukrepe prilagajanja na podnebne spremembe moramo, znamo in zmoremo izvajati. Nekaj bo v tej smeri storila že naša generacija, nekaj pa tiste za nami.
Kateri so ključni ukrepi v procesu prilagajanja na podnebne spremembe?
Zgraditi bo treba številne razbremenilnike, po katerih bo lahko voda neškodljivo odtekala mimo naselij, mokre in suhe zadrževalnike, deponije materiala, ponikalna polja, izravnalne ukrepe za naravo, urejanje hudournikov, tudi kak nasip.
Pomemben je tudi trenutno aktualen ukrep – selitev ljudi oziroma poselitve z območij, ki jih je zelo težko ali skoraj nemogoče varovati. To je delo več generacij.
Že zdaj moramo rezervirati prostor za vse te ukrepe, nato pa postopoma izvesti drugega za drugim. Veliko se skušamo naučiti od drugih držav, ki se spopadajo s podobnimi problemi.
Stike imamo z Nizozemsko, Švico, Italijo … Eden od poglavitnih problemov v vseh državah je, da je večina protipoplavne infrastrukture danes stara že okoli 70 let in je pri koncu življenjske dobe. Tudi mnoge obstoječe nasipe bo treba drugega za drugim podreti in zgraditi na novo.
Gradnja začasnega nasipa v Sneberjah pri Ljubljani, november 2023 (Foto: Žiga Živulović jr./Bobo)
Treba se je zavedati, da ni samo enega ključnega ukrepa, to bi bilo napačno poenostavljanje. Le kombinacija številnih ukrepov bo dala zadovoljive rezultate. Zelo nevarno je poenostavljati in favorizirati en sam ukrep. A cilj te kombinacije je jasen – narediti moramo vse, da bodo naši vnuki v teh krajih lahko živeli in preživeli.
Prestroga zaščita kmetijskih zemljišč?
Odkar pomnim, strokovnjaki opozarjajo na izdajanje dovoljenj za gradnjo na poplavnih območjih, preblizu vodotokov, na neprimernih mestih … Ali so bile lanske poplave vendarle dogodek, ki bo pomenil nekakšen prelom in bodo takšne prakse postale zgodovina?
Moramo se vprašati, zakaj poselitev sili v poplavna območja. Morda zato, ker imamo prehudo zaščito kmetijskih zemljišč, gozdnih zemljišč, varstva narave? Veliko se pogovarjamo o ogroženosti kmetijskih zemljišč in grožnji, da ne bomo mogli pridelati dovolj hrane.
A če hočemo, da bodo tu ljudje sploh preživeli, da bodo lahko kaj pojedli, morajo živeti varno. Morda bo treba te in podobne omejitve vsaj na nekaterih območjih omiliti. Brez ljudi nam tudi hrane ne bo več treba pridelovati. To bi bila res absurdna rešitev.
Če izločimo kmetijska zemljišča in območja Nature 2000, začne prostora za gradnjo novih stavb primanjkovati. Nekje moramo graditi. In graditi moramo tam, kjer je varno.
“To je bil šele začetek resnih težav”
Kaj imate v mislih?
V pogovoru s predstavniki nekaterih občin sem že omenil koncept Nove Gorice – mesta, zgrajenega zaradi potreb, dobesedno iz nič. Na nekaterih območjih po Sloveniji bo verjetno treba na bolj varnih lokacijah zgraditi cela nova mesta, v katerih bi se ljudje lahko naselili. Ker to, kar se nam je zgodilo lani avgusta, je šele začetek resnih težav.
Polja na območju današnje Novi Gorice leta 1962 (Foto: Aldo Vuga/Knjižnica Franceta Bevka/Kamra.si)
Ljudi, ki jih danes selimo zaradi poplavne ogroženosti, je treba preseliti nekam, od koder se jim nikoli več ne bo treba seliti, ne pa samo prestaviti ob drug del rečne struge.
Za vodarje kot stroko je prioriteta varno bivanje ljudi, vse ostalo je sekundarnega pomena, po lanskih poplavah je ta pogled bolj razumljiv tudi za širšo javnost.
Poklic, ki prispeva k ohranjanju države
Dr. Banovca smo vprašali tudi, ali se je glede na veliko izpostavljenost vprašanja urejanja vodotokov v letošnjem letu kaj povečal vpis na študij vodarstva.
“Recimo komajda zaznavno, v okviru statističnih odstopanj. Sicer moramo na dokončne številke počakati do jeseni, vsekakor pa ne morem pa reči, da so poplave povzročile eksplozijo zanimanja za naš študij. Je pa zanimivo – glede na izkušnje s sejma Informativa lahko rečem, da so vsaj starši, ki pogosto spremljajo svoje otroke, dojeli, da gre za poklic prihodnosti. Pri mladih tega občutka, da bi se lahko identificirali s takim poklicem, še ne zaznavam.”
Ob tem se je spomnil na nedavni obisk mladih nizozemskih strokovnjakov za vodarstvo v Sloveniji.
“Ko sem jih vprašal, kaj je bila njihova motivacija za izbiro poklica, so s ponosom povedali, da bodo lahko pomagali rešiti Nizozemsko, še posebej glede na izzive podnebnih sprememb. Ta odgovor pa me je resnično kar prestrelil. Nekdo razume, da gre za poklic, ki prispeva k ohranjanju države in varovanju ljudi, njihovih življenj in obstoja. To je mogoče tudi ključno sporočilo za mlade, pri katerih je že mogoče zaznavati pojave podnebne anksioznosti.”
Menu Item
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje