Menu Item
Spomini na vrtec se pri ljudeh razlikujejo – eni jih imajo bolj malo, spet pri drugih pa so ti še kako živi. In med najbolj nepriljubljene elemente vsakodnevne rutine številni uvrščajo spanje v vrtcu. Do kdaj otrok sploh potrebuje popoldanski počitek in kaj storiti, če v vrtcu ne želi več spati? Stroka pravi, da je pomembno, da ga v spanje ne silimo in mu v času počitka zagotovimo mirne alternativne aktivnosti.
V Sloveniji je bil na prelomu tisočletja sprejet Kurikulum za vrtce, ki je t. i. sveti gral za delo v vrtcih. Posebno poglavje v kurikulumu je namenjeno spanju, hranjenju in drugim vsakodnevnim dejavnostim, po kurikulumu pa počitek in spanje ne bi smela biti ne obvezna ne časovno preveč strogo določena. Organizacija počitka bi morala biti odvisna od individualnih potreb otrok, je še zapisano.
V slovenskih vrtcih po izsledkih raziskav pedagoških strokovnjakov kljub temu še vedno vztrajajo pri dnevnem redu iz preteklosti, ta pa zanemarja, da se je v zadnjih desetletjih marsikaj spremenilo, tudi to, kdaj z delom začne in konča večina staršev. A čas kosila, ki mu v večini vrtcev sledi popoldanski počitek oziroma spanje, je v veliko vrtcih še vedno takrat kot pred 30 leti – med 11. in 12. uro.
Raziskava iz leta 2018 se je osredotočila na počitek in spanje v vrtcu z vidika zakonodaje in prakse. Pokazala je, da počitek najpogosteje poteka tako, da vsi otroci ležejo na ležalnik, tisti, ki ne zaspi, pa lahko po določenem času vstane in igra. Pri tem je zaželena t. i. tiha igra, torej karkoli, kar ne povzroča hrupa, na primer sestavljanke ali slikanice.
Več avtorjev s področja pedagogike sicer navaja, da se skoraj vsi otroci v starosti od dveh do pet let odvadijo rednega popoldanskega spanja, dolžina spanja čez dan pa se krajša s starostjo, a omenjena raziskava kaže, da večina vzgojiteljic, ki so v njej sodelovale (92 odstotkov), meni, da predšolski otroci od 3. do 6. leta spanje čez dan še potrebujejo.
Raziskava je pokazala še, da velik del strokovnih delavk v vrtcih čas počitka otrok izkoristi kot čas za odmor, pisanje dnevnika oziroma za “druge birokratske obveznosti”, ob tem pa avtorici – profesorica predšolske vzgoje in docentka s Pedagoške fakultete – opozarjata, da se “odrasli, ko gre za različne želje in potrebe otrok ter odraslih, težko odrečejo ustaljenim praksam iz preteklosti, še posebej, če jim te prinašajo ugodnosti”.
A pogovor z vzgojiteljico Katjo Mihev iz vrtca Dravograd kaže drugače. Kot pravi, moraš vsem otrokom sicer ponuditi počitek, a zagotovo v to nobenega ne smeš siliti. “Najmlajši spijo tudi uro in pol, včasih kakega pustim še dlje, če pride že zgodaj zjutraj, to je tam okoli 5.15. Večji otroci so bolj različni – nekateri spijo, nekaterim pa zadostuje samo počitek,” pravi.
Soočajo se tudi s starši, ki sami ne želijo, da bi njihov otrok podnevi še spal, saj so to uvedli tudi doma. “V tem primeru otroka usmeriva (op. a. s pomočnico vzgojiteljice) v mirne dejavnosti, ga vprašava, kaj bi sploh počel. To je pomembno, da mu daš možnost izbire in da najprej sam pove, s čim bi se igral. /…/ Ko drugi otroci zaspijo, se posvetiva otroku, ki je buden, z njim ustvarjava, mu dava kakšno knjigo, kocke, morda delamo na fini motoriki ali pa se posvetimo področjem, na katerih je otrok morda šibkejši,” razloži.
Zahteve staršev, naj njihov otrok ne spi, se po besedah vzgojiteljice sicer ne pojavijo pogosto, najpogostejše pa so med tretjim in četrtim letom starosti. Seveda obstajajo tudi primeri, ko starši zahtevajo, da otrok ne spi, otrok pa ta spanec potrebuje. “Potem se pogovorimo s starši, jim povemo, da je otrok jokav, da ne more normalno sodelovati … Posedemo starše in v taki situaciji tudi sami razumejo in privolijo v to, da otrok spi oziroma počiva,” še razloži sogovornica iz dravograjskega vrtca.
V ljubljanskem vrtcu Trnovo k počitku v vrtcu medtem pristopajo na svoj način, tudi oni pa poudarjajo, da ne počitek ne spanje nikoli ne bi smela biti prisila. Uporabljajo t. i. “prehajanje”, kar pomeni, da so vrata njihovih igralnic pogosto odprta, tako pa lahko otroci prosto prehajajo med ponujenimi dejavnostmi in si sami izberejo prostor, otroke in odrasle, s katerim v tistem trenutku prihajajo v interakcijo.
To “prehajanje” v vrtcu Trnovo velja tudi v času počitka, tako da so v tem času združeni otroci iz več skupin, ki spijo, in tisti, ki počitka ne potrebujejo. S tem se otrokom ponudi možnost izbire, kar narekuje tudi kurikulum.
Tudi odrasli potrebujejo počitek, a si ga ne privoščijo
Pediatrinja Vlasta Kunaver, ki dela v Zdravstvenem domu Kamnik, medtem pravi, da prepričanja o tem, koliko bi morali otroci čez dan spati, težko podpremo z raziskavami. “Težko je reči: no, to pa je starost, do katere mora otrok popoldan počivati. Srž tega problema je, da otroci niso isti, tudi njihove potrebe niso iste. Tako je kot pri odraslih – nekateri potrebujejo bistveno več počitka, drugi manj.”
Čeprav velja neki splošen konsenz, da naj bi otroci do vstopa v šolo imeli na voljo tudi popoldanski počitek, to ne nujno ustreza vsem. “Eni brez počitka niti slučajno ne zmorejo, za druge pa to predstavlja muko ali celo kazen. V isti sapi lahko rečem, da so še mnogi otroci v nižjih razredih osnovne šole, ki iz šole pridejo tako utrujeni, da še vedno potrebujejo počitek, so pa tudi štiri in petletniki, ki jim je to že čisto odveč,” dodaja pediatrinja.
Pozneje v življenju obvelja, da tega popoldanskega počitka kot odrasli ne potrebujemo, a vedno več raziskav kaže, da bi ga tudi odrasli potrebovali več, a si ga preprosto ne privoščijo, še pravi dr. Kunaver. “Včasih je bilo verjetno drugače, ker ni bilo televizije in drugih ekranov, ki bi ljudi zabavali pozno v noč, zato so šli prej spat. Zdaj je naš način življenja tak, da nas sili v manj oziroma premalo nočnega počitka.”
Pediatrinja je prepričana, da si lahko s tem, ko otrokom pustimo možnost izbire, prihranimo veliko težav. Težko je namreč postaviti enaka pravila za vse zaradi naših razlik in različnih potreb. “Ne pojemo vsi enake količine hrane in ne potrebujemo vsi enake količine gibanja na prostem,” ponazori.
V isti sapi sogovornica dodaja, da se popolnoma zaveda, da je to lahko reči, v praksi pa velikokrat bistveno težje izpeljati. A ne gre za to, da bi otrokom pustili, da počnejo vse, kar hočejo, pravi pediatrinja, temveč zato, da z razumnimi prilagoditvami poskrbimo, da tistim, ki ne morejo spati, ponudimo alternativne možnosti.
“Seveda pa moramo poskrbeti, da opoldanski spanec nadomestimo z mirno dejavnostjo, ki ne vključuje živahne igre, torej da gre vseeno za počitek, če ne že za spanje,” še doda za konec. Otroci, ki dobijo dovolj počitka, so namreč tudi bolj zbrani in lažje sledijo dogajanju v vrtcu oziroma šoli, prav tako pa imajo manj vzgojnih in vedenjskih težav.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje