Narodni muzej Slovenije hrani dragoceno zbirko rokopisov in listin, ki nudijo širši vpogled v življenje in delo našega največjega pesnika Franceta Prešerna. Med njimi je tudi nekaj redkih in dobro ohranjenih pisem, ki jih je pesnik med bivanjem v Celovcu napisal prijatelju Matiji Čopu. Čeprav se vsebina korespondence nanaša večinoma na Prešernove pesmi, je iz njih razbrati tudi nekaj zanimivosti. Na primer to, da je Prešeren prijatelja ljubkovalno poimenoval 'čudni dihur'. Med najstarejšimi ohranjenimi pesnikovimi dokumenti je tudi šolska naloga z njegovim podpisom in oceno odlično.
Literarna zapuščina pesnika Franceta Prešerna je za slovenski narod neprecenljiva. Njegov ustvarjalni opus v javnosti pogosto zasenčijo podobe nesrečnega zaljubljenca, ki je uteho za svoje različne življenjske težave iskal v alkoholu. O njegovem življenju je sicer veliko znanega, osebnih predmetov pa se ni ohranilo veliko.
Kot je za N1 pojasnil vodja knjižnice Narodnega muzeja Slovenije Matej Hreščak, ni povsem znano, kaj se je po pesnikovi smrti dogajalo z njegovim imetjem. Nekateri dokumenti so se izgubili, obstajajo pa tudi domneve, da je za uničenje dela pesnikove lastnine poskrbel njegov brat Jurij, ki kot duhovnik ni imel enakega pogleda na svet kot pesnik. Nekaj dokumentov in listin iz Prešernovega zasebnega življenja pa se je skozi zgodovino vendarle ohranilo – zbirko v posebnem arhivskem trezorju hrani knjižnica Narodnega muzeja Slovenije.
Preberite še: Zamolčana skrivnost kulturne dediščine: zemljevid, na katerem prvič piše Triglav
Med najstarejše Prešernove dokumente sodi pesnikova šolska naloga. “Predvidevamo, da je iz leta 1818, ko je bil Prešeren v zadnjem letniku ljubljanske gimnazije. Iz nemščine v latinski jezik je prevedel odlomek iz rimske zgodovine. Za šolsko delo si je prislužil oceno E (latinsko egregio, op. a.), torej odlično. Predvsem zanimivo pa je to, da je na šolski nalogi tudi njegov podpis, ki je eden najstarejših ohranjenih Prešernovih podpisov,” je opisal Hreščak.
Poleg šolske naloge je ohranjeno tudi pesnikovo pismo staršem, napisano v slovenščini. Ta zapuščina je še toliko bolj pomembna, saj sta se ohranili le dve pismi, ki ju je napisal v slovenščini. Pismo je nastalo med njegovim študijem na Dunaju. “V njem starše seznani s presenetljivo novico, da se ne namerava vrniti v Ljubljano študirat bogoslovje, kot si je želela njegova mati, temveč da bo na Dunaju dokončal študij prava. Prav tako se pesnik potoži, da mu stric Jožef, ki je dotlej financiral njegovo šolanje, denarja ne daje več,” nam je povedal vodja knjižnice Narodnega muzeja Slovenije.
Prešeren se je v obdobju študija na Dunaju preživljal s Knafeljčevo štipendijo – ta je bila dodeljena Slovencem, ki so študirali na Dunaju – in s priložnostnimi inštrukcijami. “Pismo je napisano v gorenjskem narečju, brala pa ga je njegova starejša sestra Jera. To vemo, ker v pismu piše, da posebej pozdravlja sestre, Jero pa prosi, naj mu zopet kaj piše. Z njo je sicer Prešeren največ komuniciral, čeprav vemo, da je bila pismena tudi njegova mati, ki je znala dobro tako slovensko kot nemško,” je dodal sogovornik.
O čem sta si pisala Čop in Prešeren?
Del Prešernove zbirke so tudi nemška pisma najboljšemu prijatelju, jezikoslovcu Matiji Čopu, ki jih je pesnik pisal med opravljanjem pravosodnih izpitov v Celovcu. Pisma, ki so bila napisana med februarjem in marcem 1832, nudijo širši vpogled v njuno prijateljstvo. “V prvem pismu, napisanem 5. februarja 1832, Prešeren Čopa naslavlja s ‘čudnim dihurjem’ in ga seznani, da je prispel v Celovec. Pot do tja po njegovih navedbah ni bila nič posebnega. Izpostavil je tudi svoje opažanje, da so Ljubljančanke lepše od Celovčank. Izjema je po Prešernovih besedah ena, ki mu je še posebej všeč, da pa ‘nekdo o tem ne sme nič izvedeti’. S tem je pesnik mislil na Marijo Kajetana Khlun, s katero si je takrat romantično dopisoval, vendar, kot je znano, na koncu nista bila skupaj,” je vsebino pisma pojasnil Hreščak.
Korespondenca med prijateljema ni bila samo lahkotne narave, temveč predvsem intelektualna in se je nanašala na takratno dogajanje na področju slovstva. Tako je Prešeren v prvem pismu Čopa seznanil, da je skupaj z Antonom Martinom Slomškom obiskal takratnega jezikoslovca Urbana Jarnika, ki se je ukvarjal s pisanjem etimološkega slovarja. V njem je Prešeren pohvalil tudi mladega slovničarja Antona Murka. Zapis pa je na koncu sklenil s pozdravi in prijatelja prosil, naj mu kaj piše o tem, kako napreduje izdajanje tretjega pesniškega almanaha Kranjske Č’belice, v katerem je Prešeren objavil več literarnih del.
V drugem pismu, ki ga je pesnik napisal osem dni pozneje, je prijatelja nekoliko okrcal. Čop je bil namreč redaktor Prešernovih besedil za Kranjsko Č’belico in je iz korpusa pesmi izpustil sonet Apel in čevljar, v katerem je tudi znameniti verz Le čevlje sodi naj Kopitar.
“V tem pismu Prešeren Čopu očita, da se preveč podreja jezikoslovcu in takratnemu cenzorju Jerneju Kopitarju ter da ne razmišlja s svojo glavo. To mu pove z latinskim izrazom sapere aude, torej upaj si misliti. S tem je prijatelju želel povedati, naj se ne uklanja Kopitarju. To pismo pa je zanimivo predvsem zato, ker Prešeren v nadaljevanju postreže z anekdoto, da je v četrtem letniku študija svoje pesmi poslal v pregled Kopitarju. Ta naj bi mu dejal, naj jih pusti ‘odležat’ in naj jih potem še malo izpili, da bodo boljše. Prešeren je njegov nasvet upošteval. Od vseh del, ki jih je poslal Kopitarju, je pozneje ohranil le peščico, med njimi sta bili pesmi Lenora in Podvodni mož, druge je zavrgel,” je dodal Hreščak.
Preberite še: Manj znana dejstva o velikem Francetu Prešernu na Ta veseli dan kulture
Pesnikovo opravičilo prijatelju
Zaradi tega nasveta je pesnik morda sklepal, da se Kopitarju njegova poezija ni zdela močna, kot bi lahko bila. “Gre za osebno izpovedno noto, ki je ne bi poznali, če se to pismo ne bi ohranilo. Iz njega pa lahko razberemo tudi, kaj si je Prešeren mislil o Kopitarju, ki ga je kot slovničarja sicer zelo cenil. Vendar pa v verzu Le čevlje sodi naj Kopitar Prešeren poziva, naj se Kopitar v vsebino njegovih pesnitev ne vtika,” je poudaril sogovornik.
Prešeren drugega pisma ni odposlal takoj, temveč ga je poslal skupaj s tretjim pismom, ki ga je napisal 20. februarja 1932. V njem je zaprosil, naj Miha Kastelic, ki je takrat urejal Kranjsko Č’belico, popravi dva verza Lepe Vide. “To pismo tudi razkriva, da je Prešeren v nekem trenutku dogajanje v pesnitvi Turjaška Rozamunda postavil v Radovljico. Zakaj točno se je odločil za Radovljico, ne vemo, predpostavljamo pa, da zaradi bližine Radovljice njegovemu domačemu kraju. Mogoče je tudi, da je šlo za navezavo na slovensko ljudsko romanco Pegam in Lambergar. Očitno si je pesnik pozneje vendarle premislil in prijatelja prosil, naj besedilo vseeno spremeni v Turjaško Rozamundo, češ da je izgovarjava lažja,” je še pojasnil Hreščak.
Četrto pismo je pesnik napisal 7. marca 1832. V njem se prijatelju Čopu nekoliko opravičuje, ker mu je v drugem pismu očital podrejanje Jerneju Kopitarju. Po navedbah Hreščaka je Prešeren očitke prijatelju pojasnil z besedami, da je v sonet Apel in čevljar vložil res veliko truda in da se mu je “težko storilo, ko je moral svoj sonet opustiti”. Čopa sprašuje še za nasvet, kakšna stopica bi bila najbolj primerna za ljubezensko tragedijo, ki je na koncu ni nikoli napisal.
Preberite še: Svetovno znani egiptolog: “Vaša” mumija naj ostane v Sloveniji
Posvetilo na nagrobnem spomeniku
Zadnje pismo s konca marca 1832 nudi vpogled v pesnikovo razmišljanje o lastnih pesmih. “Po prejemu popravkov pred končnim tiskom Kranjske Č’belice je v pismu zapisal, da s pesmimi ni zelo zadovoljen. To dokazuje, da je bil Prešeren do svojih del zelo kritičen in je vedno poskušal še kaj popraviti, dodati ali spremeniti. Vse to, da bi bila njegova poezija vrhunska,” je ocenil sogovornik.
Sicer pa v narodnem muzeju poleg pisem hranijo tudi cenzurno-revizijski rokopis Poezij in rokopis pesnitve Krsta pri Savici iz leta 1836. To je Prešeren napisal v spomin na prezgodaj preminulega prijatelja, ki je, kot je znano, leta 1835 utonil v Savi. Gre za eno najpomembnejših del Prešernovega opusa, napisano v bohoričici, uvodni del pa je posvetil prijatelju Čopu. Prešerna je smrt prijatelja Čopa zelo močno pretresla. “Jezike vse Evrope je učêne govoril, ki v tem tihem grobu spi; umetnosti le ljubil je, zgubljêne mu b’le so ure, ko njim služil ni;” so besede, ki mu jih je pesnik namenil in so vklesane v Čopov nagrobni spomenik.
Preberite še: V “dobri veri” kupljen nacistični plen
Kako so prišla Prešernova dela v narodni muzej?
Dokumenti so v muzejsko zbirko Narodnega muzeja Slovenije prišli na različne načine in v različnih obdobjih. Cenzurno-revizijski rokopis Poezij in rokopis pesnitve Krsta pri Savici sta prišla prek zapuščine Frana Metelka. Pisma Matiji Čopu je muzej dobil prek zapuščine Mihe Kastelica, ki je po smrti Čopa ohranil njegovo rokopisno gradivo. Šolsko nalogo in pismo staršem je muzej pridobil iz zapuščine duhovnika in prešernoslovca Toma Zupana, Prešernovo diplomo pa je 16. 7. 1913 odkupil Deželni odbor Vojvodine Kranjske in jo zaupal v varstvo muzeju.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!