Bolj kot ne mimo oči javnosti poteka bitka zaradi avtorskih pravic. Država skuša implementirati dve evropski direktivi, in to na način, ki mu nasprotuje večina zainteresirane javnosti z opozorili, kot so: kolektivnim organizacijam odpirate možnosti za posel stoletja, tudi na škodo javnega interesa, svobode na internetu in gospodinjstev, ki lahko pričakujejo višje položnice. A na ministrstvu, ki ga vodi Zdravko Počivalšek, so za zdaj neomajni. Za kaj torej gre?
Marca 2020 je urad za intelektualno lastnino, ki sodi pod okrilje ministrstva za gospodarstvo, naznanil, da mora država v svoj pravni red implementirati dve evropski direktivi s področja avtorskih pravic.
Čeprav bi morali to storiti do junija lani, je do nedavnega bolj kot ne vse potekalo mirno in počasi, tudi zaradi pandemije, pravijo na uradu, ki je šele mesec dni pred tem rokom, torej maja lani, uradno odprl javno razpravo. Še januarja letos je večina tistih, ki se jih zakonodaja neposredno dotika, pričakovala, da bo državni zbor o dveh zakonih, ki se spreminjata (to sta zakon o avtorski in sorodnih pravicah ter zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic) odločal letos v jeseni.
Potem pa je, kot trdi več predstavnikov zainteresirane javnosti, sledil preobrat, ki je vzbudil dvome o iskrenosti namenov urada za intelektualno lastnino in vlade. Urad naj bi namreč januarja na širokem posvetu sporočil, da bodo predlagano besedilo zakonov še nekoliko spremenili in da odločanja v parlamentu ni pričakovati pred jesenjo. Nov predlog zakonov so v javno obravnavo poslali 1. februarja, kar je bilo pričakovano, vendar so dali za pripombe vsega tri dni do 4. februarja. Ob tem naj bi močno pospešili tudi časovnico sprejetja zakonov, ki naj bi ju parlament po nujnem postopku zdaj obravnaval že prihodnji mesec in ne šele v jeseni.
Na ministrstvu za gospodarstvo so zanikali trditve predstavnikov zainteresirane javnosti, da so sprva napovedali jesensko parlamentarno obravnavo. “Na januarskem posvetu smo jim obljubili samo, da bosta dopolnjena zakonodajna predloga objavljena konec januarja in da bodo lahko podali pripombe, ki jih bomo upoštevali v čim večji meri,” so sporočili z ministrstva. Dodali so, da so na omenjenem posvetu predstavniki ministrstva jasno napovedali, da si močno prizadevajo za čim hitrejšo obravnavo predlogov.
Vsekakor pa je večji del zainteresirane javnosti precej vznemirjen. Sprašujejo se, zakaj urad in ministrstvo zdaj tako hitita, kaj so pravi motivi za to? Več deležnikov v tem postopku opozarja, da bi se z zakonodajo, kot je predlagana zdaj, kolektivnim organizacijam, ki zastopajo avtorje na avdiovizualnem področju, odprla vrata k boljšemu poslu in da so zlasti kolektivne organizacije in z njimi povezane osebe vse od marca 2020 na uradu za intelektualno lastnino opravile tudi največ lobističnih stikov.
Lobiranje s pomočjo SNS
Kolektivne organizacije, ki zastopajo avtorje na avdiovizualnem področju, so za spremembe, kakršne so zdaj predlagane, intenzivno lobirale. Pri tem jim je pomagala tudi Slovenska nacionalna stranka.
SNS se je vključila tako, da je lani uradu za intelektualno lastnino poslala študijo “Več za vse, več za domače”. V študiji so predstavljene in obrazložene rešitve, za katere se zavzemajo kolektivne organizacije na avdiovizualnem področju. Pripravili so jo predstavniki zavoda AIPA, igralec Sebastijan Cavazza, ki je predsednik upravnega odbora društva slovenskih avdiovizualnih igralcev, ter svetovalna in revizijska družba Deloitte Slovenija.
“SNS je zgolj in samo glede avtorskih pravic zavzela podobno stališče kot AIPA. To je pa tudi bilo vse. SNS bo vedno dobre predloge in stališča podprla ne glede na to, kdo je avtor, in tudi v tem primeru je bilo tako,” so nam odgovorili s stranke.
V zavodu AIPA je Gregor Štibernik na vprašanje, zakaj jih je Jelinčičeva stranka v javni razpravi s področja zakonodaje o avtorskih pravicah podprla, odgovoril: “Kot mi je znano, so imetniki pravic lani obiskali vse parlamentarne stranke in jim predstavili izsledke študije.”
Borut Živulović/BOBO
Urad je po ostrem odzivu številnih predstavnikov zainteresirane javnosti nekoliko popustil in javno razpravo podaljšal do 13. februarja, a to, da gresta zakona po nujnem postopku na izredno sejo državnega zbora že prihodnji mesec, še zmeraj velja.
Na vprašanje, zakaj zdaj naglica, na ministrstvu za gospodarstvo odgovarjajo, da se bodo “samo na ta način z gotovostjo izognili postopkom pred sodiščem EU, plačilu odškodnine in pavšalnemu znesku zaradi zamude roka za prenos direktiv”. Dodajajo, da so prvi uradni opomin že prejeli. Zato sledi vprašanje, ali jim vse to ni bilo znano že na začetku tega postopka implementacije dveh evropskih direktiv. Na ministrstvu odgovarjajo, da s pripravo predlogov sprva niso hiteli, ker so se trudili najti kompromis. “Iskali smo rešitve, s katerimi bi se v največji meri približali deležnikom, ki imajo povsem nasprotujoče si interese,” pravijo.
Žiga Živulović jr./BOBO
Posel stoletja za kolektivne organizacije …
Zakonodaja, kot je predlagana, prinaša nove plačljive pravice in opredeljuje, da se upravljajo kolektivno. To pomeni, da kolektivnim organizacijam na področju avdiovizualne produkcije (pri nas sta najbolj v osredju AIPA in Kopriva) odpira vrata za nove prilive. Prav od tukaj očitki, da zakonodaja kolektivnim organizacijam odpira vrata k poslu stoletja.
A če skušamo razliko med “prej in potem” ponazoriti na primeru filma, ki je lahko domače ali tuje, denimo hollywoodske produkcije, njegovega režiserja in igralca v njem. Po sedanji ureditvi dobita igralec in režiser plačilo od filmskega producenta oziroma produkcijske hiše. Torej od tistega, ki je film naročil in je tudi imetnik pravic.
Producentska hiša film nato proda televiziji, ta pa s preostalim svojim programom telekomunikacijskemu operaterju, ki vse programe v paketu zaračuna naročnikom, med katerimi je največ gospodinjstev. Producentska hiša, ki je pravice za predvajanje filma prodala, poplača igralce in režiserje.
Po sedanji ureditvi lahko kolektivna organizacija, recimo AIPA, od telekomunikacijskega operaterja zahteva za režiserja še dodatno plačilo nadomestila za tako imenovano radiodifuzno retransmisijo oziroma predvajanje filma na televiziji. Za igralca pa ne. Vendar če je režiser ob podpisu pogodbe s produkcijsko hišo nanjo prenesel tudi svoje avtorske pravice, AIPA neposredno režiserju ne plača nič, plača produkcijski hiši, ki je imetnik pravice.
PROFIMEDIA
V zavodu AIPA pravijo, da bi nova zakonodaja prinesla “izjemen korak naprej pri igralcih” in da bi bili izenačeni z glasbenimi izvajalci, ki jih upravlja Sazas. Po novem bi torej igralec in režiser (ter drugi soavtorji) še zmeraj sklepala pogodbe s produkcijskimi hišami in po teh dobila tudi plačilo. A ob tem bo nadomestilo zanju lahko pobirala še kolektivna organizacija in ga njima tudi nakazala.
Kolektivne organizacije bi po novem pobirale nadomestilo ne samo za predvajanje na televiziji, ampak še nadomestilo za predvajanje na spletu, za predvajanje na platformah videa na zahtevo (na primer Voyo ali Netflix) in za vsako drugo objavo, ki prinaša posredno ali neposredno gospodarsko korist. To bi veljalo za režiserje in druge soavtorje. V imenu igralcev oziroma izvajalcev pa bi kolektivne organizacije lahko pobirale še več, terjale bi namreč lahko nadomestila za skoraj vsako javno objavo avdiovizualnega dela.
Med kolektivnimi organizacijami, ki bi jim zakonodaja prinesla največ koristi, je AIPA najbolje pripravljena, da izkoristi predlagane spremembe, ocenjujejo poznavalci področja. AIPA namreč že zdaj uveljavlja avtorske pravice na področju avdiovizualnih del. Kolektivna organizacija Kopriva, ki je prav tako precej lobirala za spremembe, kakršne so zdaj predlagane, pa zbira nadomestila od uvoznikov in nosilcev naprav za snemanje.
Gregor Štibernik iz zavoda AIPA poudarja, da kolektivne organizacije niso same sebi namen. Smisel njihovega delovanja je uveljavljenje pravic avtorjev, pravi. “Ustvarjalci avdiovizualnih del bodo končno ustrezno in primerno participirali pri prihodkih, ki jih z njihovimi stvaritvami ustvarjajo tretje osebe,” napoveduje posledice predlagane zakonodaje.
Nadomestila za te pravice bodo praviloma plačevali tisti, ki te vsebine ponujajo končnemu uporabniku. Torej ponudniki televizijskih programov, spletih videov ali videa na zahtevo. Nadomestilo za eno od pravic, in sicer za skoraj celotno predvajanje na televiziji, pa naj bi poleg ponudnikov plačevale tudi RTV-organizacije, napovedujejo v združenju kabelskih operaterjev.
… tudi na račun javnega interesa?
Nova zakonodaja posega tudi na polje izobraževanja, raziskovalne in kulturne dejavnosti.
“Na področju raziskovanja, izobraževanja in ustanov za varstvo kulturne dediščine ima predlagana zakonodaja zelo veliko pomanjkljivosti,” trdi strokovnjakinja za avtorsko pravo dr. Maja Bogataj Jančič, ki svetuje tem organizacijam. Pravi tudi, da na to ves čas javne razprave opozarja celo ministrstvo za izobraževanje, a da urad za intelektualno lastnino oziroma ministrstvo za gospodarstvo njihove pripombe večinoma zavračata.
V prvotni različici sprememb zakona je urad za intelektualno lastnino predvidel, da bi šole plačevale nadomestila avtorjem, katerih dela učitelji uporabljajo pri pouku za lažjo ponazoritev snovi. Na primer, če učitelj snov podkrepi s pomočjo izseka iz filma, knjige, članka, pesmi …
Borut Živulovič/Bobo
Pošteno bi bilo, če bi šole za to plačevale, je za Delo povedal Luka Novak iz kolektivne organizacije SAZOR GIZ, ki zastopa pravice avtorjev in založnikov za dela s področja književnosti, znanosti, publicistike. Če bi šole to plačevale v obliki nadomestila kolektivnim organizacijam, se jim ne bi bilo treba truditi z iskanjem imetnikov avtorskih pravic, pojasni.
Vendar za šole ni vprašanje samo, ali bodo morale pridobivati dovoljenja za uporabo vsebin za ilustracijo pri pouku. Pomembno jim je tudi, da jim za to ne bo treba plačevati kolektivnim organizacijam.
Po zadnjem predlogu zakonodaje je učiteljeva uporaba avtorskih del, torej recimo člankov, posnetkov in podobno, za ponazoritev snovi izjema. To pomeni, da šolam ni treba plačati avtorskih pravic, če učitelj za ponazoritev snovi učencem avtorsko delo pokaže. Če jim ga tudi razdeli, pa že zdaj velja, da mora šola avtorske pravice plačati, in tudi po novem predlogu zakonodaje bi pri tem ostalo. Res je, da bi lahko, kot opozarjajo zastopniki avtorjev, učitelj lahko učencem del avtorskega izdelka “pokazal” tudi v digitalni obliki. To bi pomenilo, da bi jim ga dejansko razdelil. Vendar predlog prepoveduje, da bi učitelj učencem tako poslal celotno avtorsko delo. Izjeme ne bi smel uporabiti tako, da bi se šola izogibala nakupom.
Maja Jančič Bogataj pravi, da je izjema opredeljena preozko, ker ne vključuje vseh ustanov, ki izvajajo izobraževanje, vseh gradiv, ki se uporabljajo pri izobraževanju, in vseh načinov poučevanja. Konkretno poudarja, da bodo v nasprotju s šolami, na primer, zavodi za varstvo kulturne dediščine, če pripravijo izobraževanje, avtorske pravice avtorskih del, ki jih bodo uporabili za ponazoritev snovi, morali plačati. Več zastopnikov imetnikov avtorskih pravic pa na drugi strani protestira ravno v obratno smer, namreč da je izjema za izobraževanje veliko preširoka. Takšno stališče so javno predstavili kolektivna organizacija SAZOR GIZ, združenje pisateljev, pesnikov in publicistov PEN ter Društvo novinarjev Slovenije. Gre torej za organizacije, ki zastopajo avtorje besedil.
Ovire za razvoj umetne inteligence
“Res upam, da si, če bo ta predlog zakonodaje sprejet, nihče iz vladne garniture ne bo drznil še kdaj reči, da je področje umetne inteligence za Slovenijo izredno pomembno,” še opozarja Maja Bogataj Jančič. Veliko težav zakonodaje s področja avtorskih pravic, kot je predlagana zdaj, vidi tudi za raziskovalce, ki se ukvarjajo z razvojem umetne inteligence, ključno za stojno učenje pa je besedilno in podatkovno rudarjenje.
Gre za to, da superračunalniki rudarijo po podatkih oziroma jih analizirajo in se tako učijo in postajajo “inteligentnejši”. To je urad sicer vnesel med izjeme, ki omogočajo prosto uporabo vsebin, a je Bogataj Jančič prepričana, da izjema ni določena učinkovito.
Računalniki bi se na primer nekaj lahko naučili iz analize vseh knjig v Narodni univerzitetni knjižnici (NUK). Za to morajo raziskovalci digitalizirati knjige in jih v digitalni obliki spraviti v superračunalnik, ki ga ne morejo prinesti v NUK.
PROFIMEDIA
Jančič Bogataj pravi, da bi, če bo sprejeta predlagana zakonodaja, nastale prepreke v več fazah tega postopka. Besedilo predloga zakonodaje, kot pojasnjuje, namreč ne dovoljuje dostopa do podatkov vsem raziskovalcem. Poleg tega, našteva, predlog ne dopušča digitalizacije analognih vsebin in oddaljenega dostopa do vsebin ter ne določa, koliko časa imajo imetniki pravic, da odstranijo morebitne tehnološke ukrepe, ki preprečujejo dostop do avtorskih del.
Na uradu za intelektualno lastnino pravijo, da se na področju besedilnega in podatkovnega rudarjenja določbe iz direktive ustrezno prenašajo. Rešitve, ki bi po trditvah raziskovalcev omogočile razvoj umetne inteligence, bi po pojasnilu ministrstva omogočile nezakonit dostop varovanih vsebin ter besedilno in podatkovno rudarjenje na nezakonito digitaliziranih podatkih.
“Ena najostrejših cenzur na internetu”
Del zainteresirane javnosti je prepričan tudi, da bi nova zakonodaja omejila pravico svobodnega izražanja na internetu. Na to opozarjata zlasti Arnes in Danes je nov dan. V Piratski stranki pa trdijo celo, da Slovenija uvaja “eno najostrejših cenzur svobode izražanja v Evropski uniji”.
Gre za prenos 17. člena evropske direktive, ki določa, da deljenje vsebin na spletu načeloma ni mogoče brez dovoljenja avtorja vsebine. Kritiki so prepričani, da Slovenija člen v svojo zakonodajo prenaša po principu “kopiraj-prilepi” in bo omejila svobodo na spletu oziroma da bo zakonodaja omogočala neutemeljeno blokado vsebin na spletu.
Z urada za intelektualno lastnino so odgovorili, da predlagana zakonodaja vsebuje prepoved neutemeljene blokade vsebin. Poudarili so tudi, da bo dovoljeno objavljanje vsebin brez dovoljenja avtorja. To bo namreč mogoče, ko bo šlo za citiranje, kritiko, oceno, karikaturo, parodijo ali pastiš.
Arnesa to ne prepriča. Pravijo, da ni dovolj, če se neutemeljena blokada vsebin samo prepove. Iz predloga namreč izhaja, da bo moral ponudnik spletnih vsebin, na primer Facebook, ocenjevati, ali neka vsebina, glede katere je prejel pritožbo, res nima dovoljenja avtorja za objavo oziroma ali res sodi med citiranje, karikaturo, parodijo … “Ker ne bodo prepričani, ali gre res za uporabo pod izjemo, bodo zaradi lastne varnosti vsebino raje preventivno odstranili, saj bi sicer lahko bili odškodninsko odgovorni imetniku avtorske pravice,” predvidevajo v Arnesu.
Zato predlagajo, da bi po zgledu Nemčije uvedli varovalke po sistemu “predoznačevanja”, ki preprečuje neupravičeno blokiranje vsebine. To pomeni, da bi tisti, ki vsebino objavi, vnaprej označil, da gre za citiranje, karikaturo, parodijo … Imetnik avtorske pravice za delo, ki je pri tem uporabljeno, pa bi lahko odstranitev vsebine dosegel samo, če bi dokazal, da je upravičena.
Piratska stranka pa pravi: “Prepuščanje upravljanja svobode izražanja digitalnim gigantom se je doslej izkazalo kot polomija za demokracijo, nadaljevanje in zaostrovanje tega trenda pa predstavlja grobo in trajno kršitev naših temeljnih pravic. Počakati bi morali vsaj na sodbo Sodišča Evropske unije, ki presoja skladnost tega člena direktive s človekovimi pravicami.”
“Poraženci bodo tudi potrošniki”
Telekomunikacijske operaterje pa moti zlasti to, da ni jasno, za koliko se jim bo podražilo ponujanje vsebin potrošnikom, je pa jasno, da se bo to zgodilo. Zato so prepričani, da bodo na koncu položnice za naročnike, torej za gospodinjstva, višje. “Poraženci bodo torej predvsem potrošniki, saj bo uvedba številnih novih pravic neizogibno povzročila znatno povečanje naročnin na vse storitve, v katere so vključena tudi avtorska dela,” so prepričani zagovorniki telekomunikacijskih operaterjev.*
Kajti, dodajajo, gre za spremembe zakonodaje, ki ne bodo pomembno vplivale samo na avtorje, izvajalce in imetnike avtorskih in sorodnih pravic, kot so producenti in založniki, ampak bodo imele pomembne posledice tudi na izobraževalne in raziskovalne institucije, ponudnike storitev na spletnih platformah, na deljenje vsebin na spletu, na kabelske operaterje, novinarske hiše, televizije.
Je Kovšca v sorodu s Kovšco?
Dodaten dvom o ravnanju ministrstva in urada pri delu zainteresirane javnosti sproža imenovanje nove predsednice sveta za avtorsko pravo. To je novembra lani postala Ingrid Kovšca Pušenjak, ki je na listi SDS leta 2018 kandidirala za ljubljanski občinski svet in ki nosi isti priimek kot Alojz Kovšca, predsednik državnega sveta in podpredsednik stranke, ki jo vodi prav Zdravko Počivalšek.
Pred imenovanjem za predsednico sveta za avtorsko pravo je bila predsednica inštituta za avtorsko pravo, ki je v državnem svetu organiziral dogodek, razpravo o problematiki prenosa evropskih direktiv na področju avtorske in sorodnih pravic v slovenski pravni red. Inštitut tudi sodeluje z zavodom AIPA. Ingrid Kovšca Pušenjak pojasnjuje, da je Inštitut, ki ga je vodila, svetovalna in ne odvetniška organizacija.
Alojz Kovšca pojasnjuje, da z Ingrid Kovšca Pušenjak nista v ožjem sorodstvu, da pa je sorodstvo lahko verjetno glede na to, da oba prihajata iz istega dela države. Dodaja, nista niti vedela, da bi lahko bila v sorodstvu, dokler se nista v državnem zboru pogovarjala o priimkih. Kovšca tudi zatrjuje, da za njeno imenovanje na mesto predsednice sveta za avtorsko pravo ni vedel.
Ingrid Kovšca Pušenjak pravi, da je bila za predsednico sveta imenovana zaradi svojih strokovnih kompetenc in da je “vsaka politična ali klientelistična povezava v tej zadevi izključena”.
“Kabelski operaterji že od leta 1999 plačujejo samo pravico soavtorjev, medtem ko pravic igralcem in filmskim producentom ne plačujejo že tretje desetletje,” pravi Štibernik iz zavoda AIPA, prepričan, da imajo operaterji dovolj denarja, da lahko podražitev prenesejo. Štibernik dodaja, da nadomestilo, ki ga operaterji zdaj plačujejo zavodu AIPA, znaša 0,64 evra na uporabnika na mesec, po novem pa bi, računajo, zneslo okoli enega evra. “Pomembno je uravnotežiti razmerja v korist tistih z začetka verige, torej ustvarjalcem in imetnikov pravic,” poudarja tudi Nikola Sekulić iz Koprive.
A evropska direktiva ne narekuje, da morajo države nujno uvesti nove neodtujljive pravice do nadomestil, ki se uveljavljajo prek kolektivnih organizacij. Izrecno je dopuščena tudi možnost, da si avtorji in izvajalci že od producentov zagotovijo primerno in sorazmerno plačilo. Takšno rešitev zagovarjajo operaterji in platforme. A je urad za intelektualno lastnino to zavrnil, ker da je avtor, ko sklepa pogodbo s filmskim producentom, šibkejši. Pogosto se lahko doseže samo plačilo za enkraten odkup vseh pravic, ne pa tudi za morebitna dodatna plačila avtorskega honorarja ali nadomestila od filmskega producenta. “Zato ne prejme ničesar, tudi če se njegovo delo pogosto uporablja,” pravijo na uradu.
Za operaterje na drugi strani ni v tem trenutku nič zajamčeno, o cenah bodo zagotovo pogajanja, in vprašanje, kakšne bodo na koncu, opozarjajo poznavalci tega področja in dodajajo, da bo nova zakonodaja poleg velike birokratske zmede prinesla dvojno plačevanje za enkratno uporabo iste vsebine, saj so vse te pravice, ki naj bi jih po novem plačevali kolektivnim organizacijam, doslej že plačevali, ko so pravice do uporabe avtorskih del odkupili od produkcijskih hiš.
*Pojasnilo: N1 je del skupine, v kateri deluje tudi drugi največji telekomunikacijski operater v Sloveniji.
Menu Item
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje