Menu Item
Po ozki in strmi vijugasti cesti, ki iz vasi Laze ob Savi vodi proti Jančam in se na poti iz asfalta spremeni v makadam, se pripeljemo do domovanja Matjaža Levičarja, ki si je majhno družinsko hišo uredil na vzpetini sredi gozda. Levičar je ekološki čebelar, panje ima razporejena tako v okolici hiše kot tudi na drugih krajih po Sloveniji. Skupno skrbi za približno 300 čebeljih družin. Opozarja, da se razmere za čebelarjenje zaradi podnebnih sprememb slabšajo, hkrati pa je število medonosnih čebel v Sloveniji postalo nevzdržno veliko. Prepričan je, da bi morala država ljudem vsaj malo otežiti odločitev za začetek čebelarjenja. Hkrati pa napoveduje, da se bo upad števila čebel in čebelarjev zgodil kar sam od sebe, "po naravni poti". In to radikalno.
Posamezni čebelarji in strokovnjaki vse glasneje opozarjajo, da je šlo število medonosnih čebel v Sloveniji čez mejo vzdržnosti. Popularizacija čebelarjenja je bila preveč uspešna.
O tem smo ta konec tedna že objavili:
Pogovor s strokovnjakom za čebelarstvo dr. Janezom Prešernom s Kmetijskega inštituta, ki opozarja na “nenaravno” gostoto medonosnih čebel.
Pogovor z urbanim čebelarjem Gorazdom Trušnovcem, ki je iz odgovornosti do narave začel zmanjševati število čebel, za katere skrbi.
Intervju z dr. Danilom Bevkom o tem, da so divji opraševalci neupravičeno v senci medonosnih čebel.
“V nekem trenutku je bilo ‘instant’ čebelarjev preveč”
Promocija čebelarstva v zadnjem desetletju je imela veliko dobrih posledic, poudarja Matjaž Levičar. Med drugim se je cena medu na trgu potrojila. “Malo manj dobra posledica pa je bila, da se je veliko ljudi na novo odločilo za čebelarjenje. V nekem trenutku je bilo teh ‘instant’ čebelarjev preveč.”
Število čebelarjev se je s 6 tisoč povečalo na več kot 11 tisoč. Število čebeljih družin se je s 130 tisoč povečalo na več kot 200 tisoč. “Posledica pa je lahko lokalna preobremenitev pašnih virov. To se kaže v zmanjšani proizvodnji medu, zaradi bližine različnih čebelnjakov pa tudi v povečanem prenosu bolezni.”
Veliko število gojenih medonosnih čebel lahko poleg tega ogrozi divje opraševalce, kot so čmrlji in čebele samotarke, ki so za opraševanje pomembnejši kot medonosne čebele. “V čebelarstvu poznamo pašno obdobje – v teh dneh vse cveti in je paše načeloma dovolj za vse. Potem pa sledi brezpašno obdobje julija, avgusta in septembra, ko je paše v naravi zelo malo. In takrat se lahko pojavi problem za divje opraševalce, ker lahko s preveliko populacijo medonosnih čebel izropamo še tisto malo cvetov, ki so na voljo.”
Kdo naj prvi zmanjša število čebel?
Razmislek o tem, ali je medonosnih čebel v Sloveniji preveč, se običajno konča pri vprašanju: kdo naj torej zmanjša število čebel? Naj bodo to veliki čebelarji, ki imajo zaradi velikega števila panjev največji vpliv?
V to kategorijo spada tudi Levičar, ki ima na več koncih Slovenije razporejenih približno 300 panjev. “Osebno števila čebeljih družin še nisem začel zmanjševati,” priznava. “Od čebelarjenja živim in preživljam družino. Skušam pa svoje panje razporediti na lokacije, kjer ni ‘gneče’.”
Naj torej število čebel najprej zmanjšajo mali, ‘hobi’ čebelarji, za katere je skrb za čebele bolj prostočasna aktivnost? “Zmanjševanje števila panjev je zelo občutljiva tema,” meni Levičar. “Zakon o živinoreji pravi, da ima vsak pravico do nemotene reje živali na svojem zemljišču. A večino živali redimo, ker hkrati na zemljišču pridelujemo krmo zanje. Pri čebelarjenju pa imate lahko čebelji panj postavljen na balkonu in črpate naravne vire iz okolice.”
“Ne moremo samo drugih kriviti, da čebele nimajo paše”
Med čebelarji je po mnenju Matjaža Levičarja odločno premalo dela za skupno dobro. “Čebelarstvo je edina kmetijska panoga, ki od lastnika živali ne zahteva površin za rejo. Posledica tega pa je, da mnogi čebelarji nimajo interesa, da bi skrbeli za čebeljo pašo oziroma se niti ne zavedajo, da bi bilo to potrebno. Od lastnika gozda pa pričakujejo, da bo ohranjal medovite rastline, čeprav lastnik sam nima od tega nič. Od kmetov pričakujejo, da bodo manjkrat kosili travnike, da lahko rože na njem zacvetijo, kmet pa pač potrebuje krmo za svoje živali. Čebelarji bi morali bolj aktivno pristopiti do teh ljudi in ponuditi pomoč pri ohranjanju medovitih rastlin. Ne moremo samo reči, da so drugi krivi, da naše čebele nimajo paše.”
Po njegovih opažanjih se je med čebelarje naselila apatija. “Zelo težko jih je prepričati, da bi sodelovali pri skupnih aktivnostih v okviru društev in čebelarske zveze.”
Kot primer te apatije in nepripravljenosti, da bi čebelarji sami pripomogli k izboljšanju stanja, Levičar navaja letošnji javni razpis za sofinanciranje sadik medovitih rastlin, za katerega je bilo oddanih vsega deset vlog, večina sredstev pa je ostala neporabljena.
Obvezno izobraževanje bi predstavljalo prvo sito
Najpomembnejši in tudi najlažji ukrep za omejitev števila čebel in čebelarjev bi bil po mnenju Matjaža Levičarja uvedba obveznega izobraževanja in izpita za nove čebelarje. “Kdor se odloči za čebelarjenje z danes na jutri in si kupi čebelji panj, lahko na račun pomanjkljivega znanja povzroča razvoj in širjenje bolezni v okolju, hkrati pa dodatno obremenjuje naravne vire.”
Obvezno izobraževanje bi pravici do čebelarjenja dodalo tudi obveznosti, razmišlja. “Če vplivate na okolico, imate v zvezi s tem tudi dolžnosti. Hkrati bi bilo to tudi prvo sito, ki bi ločilo resne čebelarje od tistih, ki jim je to neobvezujoč popoldanski hobi.”
Prav tako meni, da bi bil na mestu razmislek o znižanju meje za obdavčitev prihodkov iz čebelarjenja. “Trenutno za prvih 40 panjev čebelarji ne plačujejo dohodnine. Smiselno bi bilo, da bi to mejo spustili.”
“Čebelarji bodo videli, da to nima več smisla”
Najverjetnejše pa se mu zdi, da se bo zmanjšanje obsega čebelarstva zgodilo kar samo od sebe, po “naravni poti”. “Poleg velike obremenitve pašnih virov imamo namreč opravka z vse večjim vplivom podnebnih sprememb. Dogajajo se nam tople zime in hladne pomladi. Letos imamo za zdaj srečo, a v zadnjih 12 letih samo štirikrat nismo imeli opravka s spomladansko pozebo. Vsaka močnejša pozeba lahko povzroči med 60- in 90-odstotni izpad donosa medu. In v takih razmerah se bodo mnogi čebelarji začeli spraševati o smiselnosti svoje dejavnosti. Že zdaj se kažejo določeni znaki v tej smeri.”
Skratka, čebelarji dejavnosti ne bodo opuščali zato, ker jim bo to nekdo svetoval ali ukazal. “Ampak zato, ker bodo sami od sebe videli, da to nima več smisla.”
Ob tem napoveduje, da bi občutno zmanjšanje števila čebeljih družin utegnil povzročiti tudi prihod azijskega sršena, tujerodne vrste, ki se širi po Evropi in rada uničuje čebelje družine, napada pa tudi druge opraševalce. “Prisoten je že v Italiji, tudi blizu meje s Slovenijo. Opazili so ga tudi na Madžarskem. Izkušnje iz drugih držav kažejo, da se lahko širijo v radiju do 100 kilometrov na leto.” Prihod v Slovenijo je tako po njegovem le vprašanje časa.
“Skratka, pričakujem, da se nam bo kar sama od sebe zgodila precej radikalna redukcija čebelarstva.”
Preberite še druge članke iz rubrike Poglobljeno:
Čebelar z ljubljanskih streh Gorazd Trušnovec, ki meni, da ima slovensko čebelarstvo strukturo piramidne sheme: “Vrsto let smo ljudem prali možgane”.
Dr. Danilo Bevk z Nacionalnega inštituta za biologijo želi zaščititi divje opraševalce, kot so čmrlji in čebele samotarke: “Lažje preživimo brez medonosne čebele kot brez divjih opraševalcev”.
Dr. Janez Prešern, vodja skupine za čebelarstvo v okviru Kmetijskega inštituta Slovenije: “Naravno gostoto čebel presegamo za 20-krat“.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje