Psihologinja: "Ko smo ranljivi, smo lahek plen"

Prizor iz serije. (foto: Profimedia)

Serija Adolescenca, ki v tednih po premieri ruši rekorde v gledanosti po vsem svetu, je mračen opomnik, da kot družba mladostnike puščamo na cedilu. Ko se zgodi nekaj tako krutega, kot je to, da en otrok brutalno umori drugega, instinktivno iščemo razloge in pojasnila za to. A odgovori niso preprosti. V celoti objavljamo zapis dr. Andreje Mikuž, klinične psihologinje in vodje Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov v Zdravstvenem domu Ljubljana, ki ga je napisala za N1.

Pomiri nas, če ugotovimo, da so to stvari, ki se dogajajo drugim

V vtisih po ogledu serije je v meni kot najmočnejše ostalo občutenje nemoči odraslih, ki jih spremlja kamera, in občutenje surovosti okolja, v katerem opazujemo otroke. Nemoč odraslih, v katerih bi morali otroci, če naj odrastejo v polnem pomenu te besede, imeti oporo in varnost in do njih čutiti zaupanje. Surovost okolja, v katerem bi otroci, da se lahko naučijo biti ljudje, potrebovali izkušnjo povezanosti.

dr. Andreja Mikuž — Dr. Andreja Mikuž (foto: F. A. Bobo)

Ko nas nekaj pretrese, in le malo stvari je lahko tako pretresljivih kot umor otroka, ki ga izvede otrok, instinktivno začnemo iskati pojasnilo, zakaj. In kdo je kriv. Priročno bi bilo najti preprost, jasen odgovor. Pomiri nas, če lahko najdemo razlog in ugotovimo, da so to stvari, ki se dogajajo drugim. Drugim, ki so drugačni, ne nam ali nam podobnim. Drugim staršem, drugim učiteljem, drugim soseskam, drugim državam; drugim, ne nam.

A kaj, ko v seriji kamera spremlja nas – vsakdanje, običajne, nič posebnega ljudi. Navadne ljudi, nemočne v tem, kar se je zgodilo in kar se jim dogaja. Osamljene odrasle in osamljene otroke, ki si ne zmorejo dati tolažbe in z(a)držati bližine. Nekatere vidimo, o nekaterih nam pripovedujejo. Spremlja komunikacije, polne nesporazumov in zamujenih priložnosti. Svet, v katerem ali poješ ali pa si pojeden.

Zahtevno je biti nekomu na voljo, da se lahko zanese nate

Po letih dela z ljudmi in spremljanja njihovih bolečin se zdi, da je vir človeških tegob pogosto zelo univerzalen. Občutek, da ne pripadam. Ta nas zmeraj znova spodnese. Prinese občutek, da ne zadoščam. Občutek, da sem neviden. Občutek, da sem v svojem doživljanju sam. Raziskovalci v pocovidnem času poročajo o še bolj pospešenem umiku v digitalno, o upadu zadovoljstva otrok in mladih z lastnim življenjem in o epidemiji osamljenosti – med starejšimi in med mladostniki. Ko ne pripadamo, smo osamljeni. Ko smo osamljeni, smo ranljivi. In ko smo ranljivi, smo lahek plen.

Zahtevna naloga je to, biti novemu bitju na voljo, da se lahko zanese nate. Dan za dnem, teden za tednom, mesec za mesecem, leto za letom. Odraščanje je dolgo. Niz priložnosti, niz drobnih vsakodnevnih dogodkov, niz izkušenj, ki gradijo otroško življenje in nas oblikujejo v to, kar postanemo. Zahtevno je biti vzgojitelj in učitelj, ki vidi, ki vpraša, ki vztraja, ki zmore, ki mu je mar. Na katerega se otroci lahko zanesejo. Zahtevno je biti soseda, ki ob ponavljajočem se otroškem joku pozvoni in vpraša, ali je kaj narobe in ali bi se dalo kaj pomagati. Zahtevno je kdaj odložiti svoje in prevzeti tuje.

Iskanje drugih. Ker je to njihova stvar. Ker znajo bolje

Ponavljajoče se vprašanje, kdo je kriv. So krivi zasloni? Kako naj zaščitimo otroke pred zlorabami, radikalizacijo, odvisnostjo? So krivi starši? So krivi učitelji? Je kriva policija? Kdo je kriv, da otroci niso varni v svojih sobah in v šolah in na igriščih? Kako naj preprečimo, da se to zgodi še komu, da se to zgodi nam? Kako naj pravočasno odkrijemo otroke, ki so nevarni, in kaj naj naredimo z njimi? Kateri strokovnjak bo to rešil? Iskanje drugih. Ker je to njihova stvar. Ker znajo bolje.

Nedvomno je pomembno vlagati v varno rabo tehnologij, v poučevanje otrok o pasteh pri rabi interneta, v ozaveščanje staršev in učiteljev. Pomembno je, da vlagamo v strokovnjake s področja duševnega zdravja in v zadostno število storitev s tega področja – koristno bi sicer bilo, da učinkovitih. Ampak nič ni bolj pomembno od tega, da kot družba ustvarjamo okoliščine, ki bodo podpirale povezanost. Vsak osamljen, neviden, nesrečen in besen otrok je naša kolektivna odgovornost.

Ta zapis je del naše nedeljske teme v rubriki Poglobljeno. Članek je dostopen tukaj: “Vsak osamljen, neviden, nesrečen in besen otrok je naša kolektivna odgovornost”