Menu Item
Po novici, da želi vodstvo Planinskega društva Jesenice zaradi več kot polmilijonskega dolga prodati zelo obiskan Tičarjev dom na Vršiču, je završalo med Postojnčani. Tamkajšnje planinsko društvo se je namreč pred dvema letoma lotilo prenove dotrajane Vojkove koče na Nanosu, a so zaradi podražitev stroški narasli za 100.000 evrov. Zato zdaj prodajajo izjemno priljubljeno kočo Mladiko na Pečni rebri. Se obeta razprodaja planinskih koč? S težkim finančnim položajem se namreč spopada več planinskih društev po državi. Kaj jih je pahnilo v rdeče številke? In zakaj je država pri finančni pomoči "nekje zadaj"?
V sredini oktobra je odjeknila novica, ki je precej razburila ljubitelje planinarjenja. Planinsko društvo Jesenice se je namreč znašlo v rdečih številkah — banki dolguje 630.000 evrov — zato je vodstvo predlagalo prodajo zelo obiskanega Tičarjevega doma na Vršiču, vendar so člani na občnem zboru društva prodajo zavrnili.
Prisoten je bil tudi Miro Eržen, predstavnik Planinske zveze Slovenije, v kateri nad prodajo planinskih koč v splošnem niso navdušeni. V tem primeru pa so bili še bolj zaskrbljeni, saj naj bi potencialni kupec verjetno ukinil status planinske koče, kar pomeni, da planinci ugodnosti v njej ne bi več imeli. “To bi bil dvakratni udarec za planinstvo,” je opozoril Eržen.
Zdaj je na nepremičninskem trgu pristala še ena planinska koča; Mladika na Pečni rebri, ki se dviga nad Postojno. “Najlepši razgled po celotni dolini, brez sosedov in z asfaltiranim dovozom … kaj bi si lahko več zaželeli,” v nepremičninskem oglasu oglašujejo Mladiko, ki je “zakoreninjena v lepih spominih iz otroštva in mladosti”.
“Če bi vedeli, kaj nas čaka, se tega gotovo ne bi lotili”
Parcela, vrt, parkirišče in igrišče v velikosti 4.805 kvadratnih metrov je na prodaj za 185.000 evrov. Razlog? Tudi Planinsko društvo Postojna se je podobno kot jeseniško društvo znašlo v finančnih težavah. Pred dvema letoma so se namreč lotili prenove dotrajane Vojkove koče na Nanosu, a so zaradi podražitev stroški narasli za 100.000 evrov.
“Seveda smo najeli dodaten kredit, ker račune moraš plačati, a tudi kredit je treba vrniti. Ko bomo januarja začeli vračati glavnico, bosta najemnini obeh koč ravno zadostovali za poplačila mesečnih obrokov banki, ob predpostavki, da bi imeli stalna najemnika, ki redno plačujeta,” pravi predsednica društva Neva Šemrov. Ob tem priznava, da v društvu že nekaj časa razpravljajo tudi o namenu delovanja — prvenstvena naloga društva je po besedah predsednice planinarjenje in ne gospodarjenje s kočami.
“Najemnine od koč v našem koncu Slovenije niso dovolj visoke, da bi pokrile tekoče vzdrževanje, kaj šele investicije. Na Mladiki smo bili sredi gradnje na Nanosu celo leto brez najemnika, potem pa smo imeli takega, ki ni plačeval niti stroškov in nam je za njim ostal le sklep sodišča o izterjavi 2.500 evrov.”
Ni jim preostalo drugega, kot da Mladiko prodajo. Z denarjem bodo poplačali kredit, nekatere druge obveznosti, dokončali pa bodo lahko tudi obnovo na Nanosu. “Verjemite mi, da se po dveh letih in pol gradnje na Nanosu globoko zavedamo, s kakšnimi žrtvami in s kakšnim pridnim delom sta bili zgrajeni obe naši koči. Sami smo to pošteno izkusili in se še kar ne moremo izviti iz primeža te obnove. Če bi vedeli, kaj nas čaka, se gotovo tega ne bi lotili,” priznava Neva Šemrov.
Občina Postojna: Kočo smo pripravljeni odkupiti
Društvo si želi, da bi Mladiko kupil nekdo, ki njen pomen za Postojnčane razume. Nov lastnik bi lahko lokacijo razvijal v smeri glampinga in kakovostne gostinske ponudbe, društvo pa po tihem upa, “da bo najvišjo ceno ponudil kak lokalni podjetnik, ki pozna edinstveno lokacijo, zgodovino, vidi potencial in uživa v razgledu na Postojno”.
Mladiko je pripravljena odkupiti tudi občina Postojna. Za N1 so pojasnili, da gre za izjemno priljubljeno rekreacijsko točko in za znamenitost občine, zato si občina prizadeva, da koča ne bi pristala v rokah zasebnika, ki bi pohodnikom omejil dostop. To bi pomenilo veliko razočaranje za občane, zato si prizadevajo, da bi koča z okolico ostala na voljo vsem obiskovalcem.
Pri pooblaščenem ocenjevalcu je že naročila cenitev, o odkupu pa bo odločal občinski svet konec meseca. Če bo svet odkupu prižgal zeleno luč, bo občina društvu poslala uradno ponudbo. Občina bi kočo upravljala prek svojega javnega zavoda, “delovanje koče pa bi ohranili glede na obstoječe prakse in dejavnosti z najemniškim razmerjem. Občina bi vsekakor dokončno uredila priključke na vodovodno omrežje in otroško igrišče,” pojasnijo.
Vzdrževanje planinskih koč je svojevrsten izziv
Oktobra so se v javnosti pojavile tudi informacije o morebitni prodaji Ribniške koče na Pohorju, saj je Planinsko društvo Paloma Sladki Vrh naj ne bi več moglo vzdrževati. Predsednik društva Blaž Ignatijev je te informacije za N1 zanikal in pojasnil, da ima društvo za kočo sklenjeno dolgoročno najemno pogodbo.
“Ne izključujemo pa možnosti odprodaje, če bi bila potrebna nadaljnja vlaganja v kočo, za zagotovitev ustreznih pogojev nadaljnjega obratovanja. V preteklosti pa smo jo že ponudili sosednjim planinskim društvom, s katerimi pa nismo sklenili dogovora,” pove.
Vzdrževanje planinskih koč je po njegovih besedah namreč svojevrsten izziv. Treba je zagotoviti ustrezen kader, ki mora biti usposobljen za opravljanje zelo kompleksnih del, “da o zagotavljanju izpolnjevanja vseh zakonodajnih regulativov ne govorimo”, pravi Ignatijev. Vse skupaj je še toliko težje za društva, ki so od koče precej oddaljena. Ob tem pa so določena dela še vedno odvisna od prostovoljcev.
10.000 evrov v dolini v visokogorju pomeni 40.000 evrov
Ključnega pomena je tudi denar, ki ga društva potrebujejo za tekoče poslovanje in najnujnejša vzdrževalna dela. Planinska zveza Slovenije sicer podatka o finančnem stanju društev nima, priznava pa, da se nekaj društev spopada s težkim finančnim položajem.
V tega jih je pahnila predvsem “investicija v obnovo koč v času zelo velike inflacije in posledično bistveno višjih končnih stroškov, kot je bilo prvotno načrtovano”.
Prav to je po besedah zveze razlog, da dve društvi kot možnost poplačila dolgov in kreditov razmišljata o odprodaji drugega objekta, ki ga imajo tudi v lasti.
Stroški lahko namreč hitro narastejo, s primerom ponazori Valentin Rezar, predsednik Planinskega društva Radovljica, kjer imajo v lasti tri planinske koče. “Če v dolini določeno vzdrževalno delo stane 10.000 evrov, se ta vsota v visokogorju potroji ali pa je celo štirikrat višja. Kar pomeni, da planinsko društvo za enako storitev plača 40.0000 evrov. In v teh primerih je večinoma prepuščeno samo sebi,” je jasen.
Spominja se, da ni bilo vedno tako. Po njegovih besedah je namreč za vsakim društvom stala ena delovna organizacija, ki je — ko je društvo potrebovalo denar — priskočila na pomoč. “Po osamosvojitvi se je vse obrnilo na glavo, vodstva društev pa se morajo znajti,” pravi.
Nekatera društva si pomagajo s tržno dejavnostjo, planincem torej ponujajo ležišča in hrano, spet druga najamejo posojila. “Ali pa vzdrževalna dela opravljajo postopoma, ko dobijo kaj denarja.” Po besedah Rezarja določenim društvom z vzdrževanjem pomagajo občine. “Ker so ugotovile, da so planinske koče tudi del turistične ponudbe, ki jo je treba izkoristiti.”
In kje je država? “Nekje zadaj”
Predsednik Planinskega društva Radovljica Valentin Rezar je kritičen in opozarja, da država pri pomoči planinskim društvom ostaja “nekje zadaj”. Sploh prvič je ministrstvo za gospodarstvo za obnovo planinskih koč namenilo milijon in pol evrov leta 2010.
“Pred dvema letoma je država objavila še en razpis, torej je v tem času minilo več kot desetletje. Saniranih je le 25 koč od skupno 159. In to ne vključuje bivakov in zavetišč,” je kritičen.
Po njegovem mnenju bi se morali zgledovati po severnih sosedih Avstrijcih, kjer “so ugotovili, da morja nimajo in morajo zato posledično vlagati v planinstvo. In to je tisto, kar državi denar vrača, zato planinci denar za vzdrževanje koč dobijo vsako leto. Pri nas tega še niso dognali.” Če država planinske koče trži kot turistične destinacije, pravi, bo treba vanje nekaj tudi vložiti. “Ker brez nič ni nič.”
Valentin Rezar postreže še z enim primerom koč prve kategorije. Te so po njegovih besedah stare več kot 80 let, po drugi svetovni vojni pa za masovni obisk, kot smo mu priča danes, niso bile zgrajene. Za primerjavo: že v zadnjih desetih letih je obisk planinskih koč precej narastel. Če jih je leta 2013 obiskalo dobrih 112.000 planincev, jih je lani že skoraj 140.000. “In marsikatera koča posledično ne izpolnjuje pogojev. Tu se pojavi vprašanje, ali bomo dovolili masovni obisk ali bomo število planincev regulirali.”
Ministrstvo: S planinsko zvezo smo se začeli pogovarjati o rešitvah
Na ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport odgovarjajo, da so pri reševanju problematike aktivni. “Na ministrstvu tako letno znatno financiramo ureditev planinskih poti, delo markacistov ter dajemo podporo strokovnemu usposabljanju gorskih vodnikov v Sloveniji, s čimer sledimo vrednotam k prostemu pristopu vseh ljudi do planinskih koč in koriščenju storitev, ki jih te nudijo.”
Obenem pa prikimavajo našim sogovornikom, da je potreben sistemski premislek o podpori planinskim kočam, da bodo te lahko obratovale na vzdržen način. S planinsko zvezo so se zato začeli pogovarjati o morebitnih rešitvah.
Glavnina planinskih koč je v lasti planinskih društev, pojasnjujejo na Planinski zvezi Slovenije, manjši del pa v lasti ostalih pravnih subjektov ali posameznikov. Od 159 planinskih koč, ki so vpisane v register, imajo 132 koč v lasti društva, 13 lokalne skupnosti, pet posamezniki, devet pa druga društva, agrarne skupnosti, ministrstvo in planinska zveza pa devet.
Sprememba lastništva ne pomeni nujno spremembe za planince
Na Planinski zvezi Slovenije obljubljajo, da si bodo prizadevali, da planinski objekti ostanejo v lasti planinske organizacije. A dejstvo je, da planinskim kočam, razen v minimalnem obsegu prek sklada za planinske koče, finančno ne morejo pomagati. “Pomagamo predvsem prek dogovarjanja z državnimi organi za finančno podporo in olajšanje upravljanja, projektov, usposabljanj, promocijo koč in zagotavljanje helikopterskih prevozov pri sanacijah visokogorskih koč,” pojasnjujejo.
Ob tem so jasni, da bi država morala razrahljati določeno zakonodajo, predvsem za visokogorske koče, in zagotoviti redno finančno pomoč za sanacijo koč. “Kljub prizadevanjem se verjetno ne bomo mogli povsem izogniti, da kakšna planinska koča, ki je zdaj v lasti planinskega društva, preide v drugo lastništvo.”
A sprememba lastništva po njihovem mnenju ne pomeni nujno tudi spremembe za planince. Res je, da v najslabšem primeru lahko lastnik z gostinstvom v koči prekine, posledično pa koča obiskovalcem ni več dostopna — a do zdaj takšnih primerov ni bilo. Nekajkrat se je zgodilo, da je bil objekt že v osnovi v zasebni lasti, a ga je planinska zveza kljub temu vključila v register planinskih koč. Kasneje je lastnik svojo dejavnost spremenil, zveza pa je kočo iz registra izbrisala. “Lahko pa je sprememba lastništva tudi pozitivna in prinese dodatno in izboljšano ponudbo za planince in ostale obiskovalce.”
“Tudi v prihodnje brez delovnih akcij prostovoljcev ne bo šlo”
Na planinski zvezi so jasni, da bodo društva v prihodnje pri večjih naložbah morala imeti jasen oziroma zaprt finančni okvir. Investicije bodo morala dobro načrtovati, sicer se bodo že med sanacijo pojavljale potrebe po določenih (dodatnih) delih, ki stroške le še povišujejo.
“Predvsem pa bodo morala planinska društva medse privabiti strokovnjake s področja gradbeništva, strojništva, elektronike, energetike in informatike, saj je že vzdrževanje planinskih koč izjemno strokovno zahtevno, da ne govorimo o kakršnikoli prenovi. Seveda pa nikakor ne smemo zanemariti znanja o financah, finančnih tokovih, saj že danes poslovanje planinske koče presega ljubiteljsko dejavnost.”
Ob tem v planinski zvezi ne ovinkarijo: tudi v prihodnje brez delovnih akcij ali manjših posegov prostovoljcev ne bo šlo.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje