Rožnati baloni, tesni objemi in nekaj nejevolje: "Res sem komaj čakal, da pridemo domov" (FOTO & VIDEO)

V sredo pozno zvečer so svojci na Brniku po mučnih nekaj dneh od trenutka, ko so izbruhnili spopadi na Bližnjem vzhodu, pričakali svojce. Prvo letalo, evakuacijski let iz Omana, ki ga je organizirala slovenska vlada, je pristalo okoli 22.30, nato pa sta prišli še dve letali iz Dubaja. Še en evakuacijski let iz omanskega Maskata bo na Brniku predvidoma pristal okoli 13. ure.

Ob prihodu na Brnik okoli devete ure zvečer, skoraj uro in pol pred pristankom prvega evakuacijskega leta, je za mizami letališke kavarne sedelo že kar nekaj ljudi. Z njihovih obrazov je bilo razbrati pričakovanje, pa tudi zaskrbljenost, kot da do trenutka, ko bodo objeli svoje najbližje, ne bodo zares verjeli, da so varno doma.

Miro in Vera Arzenšek iz Poljčan sta čakala svojega sina, snaho in vnučka. "Grozno, grozno je bilo. Bili smo v strahu, žalostni … Nestrpno čakamo, nismo spali," je opisala gospa Arzenšek.

Kot je povedala, sta pred dobrim tednom dni družinico odpeljala na letališče, od koder so se odpravili na dopust v Dubaj. Pobrati bi jih morala teden dni pozneje, a se je v soboto izkazalo, da ne bodo mogli nikamor. Ko se je vse skupaj začelo, so ostali v hotelu. "Niso šli nikamor, strogo so se držali navodil, ki so jim bila dana," dodaja sogovornica.

Gospod Arzenšek je situacijo doživljal podobno stresno. Po njegovih besedah je sin takoj, ko je postalo jasno, da s prvotnim letom ne bodo mogli domov, želel kupiti letalske vozovnice za sredo. "Potem se je pojavila ta negotovost – let bo, leta ne bo? Vmes so razmišljali, da bi leteli iz Omana do Frankfurta, a ta letala na koncu niso poletela," pripoveduje.

Vnuka družine Arzenšek sta stara osem in šestnajst let. Kot pove dedek, najmlajšemu najprej niso niti povedali, kaj se dogaja. "Saj veste, težko je to razložiti," dodaja.

Iz Slovenije je poskušala pomagati njuna hčerka, ki je na koncu podatke družine posredovala odgovornim, ki so organizirali evakuacijski let. V ponedeljek so izvedeli, da se bodo lahko vrnili s pomočjo države, nakar se je začela dolga pot domov.

"V tistem trenutku nas je skoraj kap"

Za sosednjo mizo sta sedeli družini iz Gornje Radgone in Maribora, ki sta sočutno gledali zakonca Arzenšek. "Pri nas je bila podobna zgodba," je pokimala sogovornica Simona. Bili so starši mladega para – čakali so sina, hčerko in vnučko. "Vsi smo tu kot dedki in babice," je pojasnil gospod ob njej.

Ves čas čakanja, da se vrnejo, je bil agonija, najtežji trenutek pa je nastopil, ko je med spremljanjem leta letalo izginilo s spletne strani za spremljanje letov FlightRadar.

Hitro so se na družbenih omrežjih in nekaterih portalih pojavile novice, da je "letalo s slovenskimi potniki prestregel ameriški dron". V tistem trenutku družina ni vedela, da je z njihovimi domačimi vse v redu. "Tako smo se prestrašili, zdelo se je, kot da je konec sveta. Vse drugo je še šlo, ampak v tistem trenutku nas je skoraj kap," pripoveduje Simona.

Olajšanje in tesni objemi

Po pogovoru s svojci se je začelo pogledovanje vseh nas proti tabli, ki prikazuje status letov. Zdelo se je, kot da celotna avla za prihode zadržuje dih. Še pred letalom iz Omana je pristalo letalo iz Abu Dabija, na katerem so bili predvsem košarkarji kluba Dubai Basketball, ki jih v nedeljo v Stožicah čaka tekma proti Cedeviti Olimpiji.

Še pred "velikim finalom" je iz prostora, kjer prevzameš prtljago, prišlo tudi nekaj potnikov, ki so po besedah enega izmed njih prileteli iz Züricha. Ob številu ljudi in kamer so bili malce zmedeni, nato pa so korak kar hitro pohitrili proti izhodu.

Nekateri svojci so na najdražje čakali z igračami, gospa Suzana Kosi s Ptuja pa je v rokah držala rožnat balon, ki je prikazoval številko dva. Vnukinja, na katero je čakala, je prav na ta dan namreč praznovala svoj drugi rojstni dan.

Nato je le nastopil trenutek, ko so začeli skozi vrata, ki se avtomatsko odpirajo, stopati potniki z evakuacijskega leta. Obrazi svojcev so se eden za drugim razsvetlili, ljudje so si – kot v filmih z letališč – padali v objem. Slišati je bilo tudi nekaj veselih vzklikov in krikov olajšanja. Doma so. Varni so.

Veliko potnikov je z najbližjimi odhitelo z letališča, le peščica se jih je zadržala toliko, da smo jih lahko vprašali o njihovih zadnjih dveh dneh.

Največja težava pomanjkanje informacij

Luka Vrhovec iz Ljubljane je dejal, da so sicer veseli, da so doma, a da se v Dubaju niso počutili, kot da so v nevarnosti. "Vse poteka normalno, nobene panike ni, težava je bila le odpoved letov," je opisal. Za vrnitev domov so tako izbrali evakuacijski let, ki ga je organizirala država – po besedah Vrhovca pa je bila ta organizacija slaba. Kje se je zalomilo?

Kot je povedal, je bilo delo veleposlaništva v Abu Dabiju opravljeno izjemno dobro. "Vse so naredili tako, kot je treba, vse potrebne informacije so bile na voljo," jih je pohvalil. Nemir se je začel ob čakanju na meji z Omanom, kjer so potniki preživeli okoli štiri ure.

Vmes jih je prevzel fant, ki je bil po besedah sogovornika s turškega predstavništva. Tudi njegov trud je Vrhovec izpostavil. "Bil je pod velikim pritiskom 140 ljudi, ki so spraševali, kako, kaj in zakaj, a ni imel informacij. Vedel je to, kar smo vedeli mi. To je bila največja težava – pomanjkanje informacij," je poudaril Vrhovec.

V skupini potnikov je nastala panika

Nato se je med čakanjem na letališču za nekatere začela prava agonija. "Majhni otroci, nekateri so zboleli, hrane ni bilo. Nekateri so se vrnili v hotel, saj niso več zdržali. Okoli šestih popoldne smo prišli na letališče – letalo naj bi bilo ob sedmih, nato ob polnoči, nato ob dveh, treh zjutraj, a ga spet ni bilo. Informacij, zakaj ga ni, ni bilo. Mimo nas so šli Švicarji, Italijani in Srbi, mi pa smo čakali do naslednjega dopoldneva," je opisal.

Največja težava pa je nastala med potniki, saj so po besedah Vrhovca nekateri zaradi strahu zagnali paniko, ki se je prenesla tudi na druge v veliki skupini. Nastale so celo težave pri vkrcavanju na letalo, ko so ga naposled le dočakali. "Pol bi jih šlo, pol jih ne bi šlo. Stali so na vratih, rekli so jim: ’Letalo vas čaka, greste ali ne?’ Oni pa so želeli celo videti pilotno kabino, če je vse v redu," je napeto vzdušje opisal Vrhovec.

Oče rojstnodnevne slavljenke

"Naporno je bilo. Res sem komaj čakal, da pridemo domov," je z nasmehom, a utrujeno povedal Antonio Koderman s Ptuja.

Tudi on je izpostavil pomanjkanje informacij, ki so jih utrujeni in zaskrbljeni potniki obupano potrebovali. "Ni bilo jasno, kam se gre, kdaj bo let, če bo let … Neke informacije so pritekale, a na koncu so bile vse netočne," je opisal.

Vmes so razmišljali, ali bi se organizirali na lastno pest ali pa do konca (za)upali. Nato so se odločili za slednjo opcijo, čeprav po njegovih besedah do konca niso vedeli, kako se bo vse izteklo.

Koderman je potoval z družino – z njim je bila tudi mala slavljenka, ki so jo čakali rožnati baloni in babica. "Najtežje je bilo na avtobusu, 11 ur iz Dubaja do Omana, ko so morali otroci biti pri miru. Tisto je bilo utrujajoče," je dodal.

Tudi on je kot njegov predhodnik opisal, da je med delom skupine zavladala panika. "Ko je prišla informacija, da letimo v Aman, so se nekateri praktično na vratih obrnili in rekli, da gredo kupit vozovnice za Milano, da gredo po svoje," je dodal.

"Jaz bi samo to prosil našo vlado, če se še kaj takega zgodi – no, saj verjetno se ne bo – za malo boljšo informiranost. Če se kje mimo pihne, če se kaj spregleda, naj se to pove, ne pa da se pojavljajo špekulacije," je še dodal sogovornik s Ptuja.

Ura se je bližala polnoči, letališče pa se je tiho izpraznilo. Končno je napočil čas, da se vsi vrnejo domov.