Menu Item
Gašper Pintar je v dobrih desetih letih prekolesaril vse ljubljanske ceste in ulice. Podvig je začel povsem nenačrtovano, a najprej se je odločil, da se bo v službo vozil vsak dan po drugi poti. Večino poti je opravil s kolesom, ki ga je v šestem razredu osnovne šole dobil za odličen uspeh.
Gašper Pintar je svoje kolesarske vožnje leta 2011 začel vpisovati v spletni interaktivni atlas Slovenije Geopedia. “Kartiranje me že od nekdaj veseli. Sem pustolovskega duha in želim se peljati po različnih poteh. Zato sem začel vrisovati poti, da sem se zmeraj peljal po drugi,” razlaga. Vse skupaj se je začelo kot hobi, a v dobrih desetih letih se je nabralo za kar 1.356 kilometrov prevoženih ljubljanskih cest in ulic.
“Od predstavnika ljubljanske občine sem slišal, da naj bi imeli evidentiranih skupno 1.156 občinskih cest znotraj mesta Ljubljane, torej je bilo nekaj dodatnih kilometrov prepredenih še prek različnih manjših stez znotraj sosesk ali primestnih pokrajin,” pove.
Vse skupaj se je začelo z idejo, da se v službo ne bi vozil po isti poti. Zato si je postavil pravilo, da se bo vsak dan peljal po drugi. Najdaljša trasa v službo – z Rudnika v Savlje – je trajala skoraj dve uri.
“Res ti vzame več časa in prideš kasneje v službo, vendar si na srečo to lahko kdaj privoščim,” pravi Pintar. Po izobrazbi je arhitekt, ukvarja se z osvetljevanjem kulturnih spomenikov.
Pomagal si je tudi s plonklistki
Naprej je vse poti v zemljevid vpisoval po spominu, ko se je vrnil domov. Ko je bilo že več ulic pobarvanih, pa si je pri vožnji pomagal tudi z risanjem poti oziroma načrta na “plonklistke”. Lani si je kupil še pametni telefon, na katerega si je namestil aplikacijo Mapy, ki zaznava premikanje. “Vendar si potem kot ovčka in nekoliko zanemariš opazovanje, kje se voziš. Nisi več tako pozoren,” pravi.
Prve kilometre po ulicah prestolnice je naredil z mestnim kolesom Bicikelj, saj je pred tem živel v Horjulu in Kranju, v Ljubljani pa svojega ni imel.
“Pri izposojenem kolesu sem moral paziti, da sem ga vrnil v eni uri, večkrat se mi je zgodilo, da je bilo postajališče polno in ga nisem mogel vrniti,” se spominja. Zato je kasneje presedlal na svoje 24 let staro kolo, ki ga je dobil v šestem razredu osnovne šola za odličen uspeh.
Spominja se, da sta ga z mamo kupila v prodajalni ob tovarni koles Rog, kjer zdaj potekajo gradbena dela in bo služila kulturnemu in kreativnemu delovanju. Del ulic in cest je prevozil še z enim kolesom, vendar so mu ga pred dvema letoma ukradli.
Pred petimi leti ga je nato prešinilo, da bi prekolesaril vse ceste in ulice v Ljubljani. “Takrat sem opazil, da se je nabralo že kar nekaj kilometrov in različnih poti. Vendar je bilo še vedno moje vodilo, da kolesarim za dušo. Vedno sem si želel odkriti nekaj novega, novo ulico, novo pot. Priznam, da je zadnje leto, ko sem prevozil že 90 odstotkov poti, moj um to začel dojemati kot projekt in podvig, ki ga je mogoče uresničiti. To je v meni včasih vzbudilo tesnoben občutek nuje, zato sem se moral spet zavestno prepričati, da grem zgolj odkrit delček novega,” o zaključku svojega podviga, ki je trajal več kot deset let in se je končal maja, pravi Pintar.
“Pozornost in prostor se še vedno primarno posvečata motornemu prometu”
Tudi sicer je, ko se ne vozi v službo, navdušen kolesar. V kleti ima pet koles, letos njegov števec kaže prevoženih 2.500 kilometrov. Do službe se vsak dan vozi deset kilometrov v eno smer, kolo pa pusti doma le, ko je na cesti sneg. “Imam tudi avto, a ta večino časa stoji doma,” razlaga.
Pintar po več kot tisoč prevoženih kilometrih po ljubljanskih ulicah ocenjuje, da je mesto v zadnjih letih naredilo veliko za kolesarje. “Kot so steze in ostala infrastruktura. Ni pa mesto spremenilo filozofije. Pozornost in prostor je še zmeraj na motornem prometu. Ljubljana bi potrebovala javni potniški promet, ki bi bil neodvisen od avtomobilskega,” je prepričan.
Pred petimi leti je postal član Ljubljanske kolesarske mreže (LKM), saj je želel opozoriti na štiripasovno Dolenjsko cesto, ki po celotni dolžini nima urejene steze. “Dovoljeno je voziti po cesti, na kateri je omejitev 60 kilometrov na uro. Nekoč sem se peljal, vendar je bila izkušnja izjemno slaba. Avtomobili te prehitevajo, vozni pas je zelo poškodovan od avtobusov, udobje za vožnjo s kolesom pa izjemno slabo,” opisuje poti z Rudnika po Dolenjski cesti in naprej po Karloviški cesti.
V novih projektih premalo urbane džungle
Po nekaj več kot desetletju in več kot 1.300 prevoženih kilometrih so se mu v spomin najbolj vtisnile poti, na katerih ni bilo veliko avtomobilov, obdane pa so z veliko zelenja in drevesi.
“Vedno me je na poti presenetil kakšen predel, saj neznanih stvari ne moreš pričakovati. Najbolj so me prijetno presenetile ozke stezice, speljane med stavbami ali vrtovi, kjer se lahko samo kot kolesar ali pešec vrineš v to mikroobmočje brez motornega prometa, največkrat je to prava mala zelena oaza miru in ptičjega petja. To sem opazil predvsem v stanovanjskih soseskah, zgrajenih sredi prejšnjega stoletja, ko se je naravno in grajeno zlilo v celoto. Pa pogosto tudi na bolj obrobnih predelih, ki se odpirajo v naravo. Pri novogradnjah pa moram biti kritičen, saj je v ospredju preveč kapitalski izplen investicije in je urbane džungle premalo.”
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje