Skrivnosti rojstnega kraja žene predsednika ZDA - Sevnica zaupno

foto: Denis Sadiković/N1

Zgodba o rojstnem kraju soproge bodočega predsednika Združenih držav Amerike. Kakšen je majhen slovenski kraj, ki bo zdaj že drugič zanimal svet? Tragedija, ki je pred nekaj leti zaznamovala ta kraj in pretresla vso državo. Sonce, ki se je zjokalo. Gospodarstvo in vijugasta pot do cest, ki veljajo več kot igrišče za golf. Utrip na ulicah. Otroška oblačila iz 70. let prejšnjega stoletja, ki so bila "pojem". Socialna bomba, ki je sledila propadu največje tovarne teh izdelkov. In zelena polja, kjer je stal kip, ki ga je nekoč gledal ves svet. Tu je resnična Sevnica od blizu.

5. november je bil dan, ko se je Sevnica, mestece salame in modre frankinje, nekoč znano po največji tovarni otroške konfekcije v Jugoslaviji, ponovno postavilo na svetovni zemljevid. Takrat je namreč postalo jasno, da bo prva dama ZDA že drugič postala Melania Trump, najslavnejša Sevničanka daleč naokoli.

Kaj se je dogajalo v Sevnici po prvi Trumpovi zmagi?

Sevnica je tokrat bolje pripravljena, kot je bila pred osmimi leti. Po prvi Trumpovi zmagi si je namreč kraj, kjer je Melanija (takrat Knavs) odraščala, prišlo ogledat več kot dvesto novinarjev iz vsega sveta, nam je povedala direktorica Javnega zavoda za kulturo, šport, turizem in mladinske dejavnosti Mojca Pernovšek. Za majhno podeželsko mesto, kjer je sicer največ pozornosti deležna tradicionalna salamijada, je bila takšna pozornost nekaj novega.

Ali je prinesla tudi merljive učinke? “Beležili smo nekoliko povečan obisk, predvsem tujih gostov,” nam je ta teden dejala Pernovšek. “Dogajalo se je, da so nas obiskali poslovneži, ki so bili sicer na poslovnem obisku v Ljubljani. Obiskalo nas je nekaj več ameriških gostov. Smo pa tudi mi pri predstavitvah svojega kraja in ponudbe takrat bolj poudarjali ta aspekt. Vsa ta pozornost medijev je gotovo spodbudila radovednost,” je še povedala.

“Naša prva dama je salama”

V zavodu so izkoristili priložnost in leta 2017 lansirali linijo izdelkov First lady (v prevodu Prva dama). Med spominki so najbolj ponosni na tradicionalno sevniško salamo, narejeno iz krškopoljskega prašiča, ki je avtohtona pasma v Posavju. “Salama je poleg modre frankinje naša prva dama,” z nasmehom pove Pernovšek.

Povezava z Melanio Trump je tako zgolj posredna – in to ni naključje. Po prvi Trumpovi zmagi je namreč tedanja odvetnica Melanie Trump Nataša Pirc Musar (danes predsednica Slovenije) dala jasno vedeti, da “finančnega izkoriščanja” imena ali podobe Melanie Trump ne bodo dovolili.

“Nikogaršnje ime ali podoba ne bi smela postati objekt nedostojnega finančnega izkoriščanja. /…/ Ker so se pojavljale ideje, da bi ime Trump ali Melania Trump tudi želeli izkoriščati, je prav, da javnost opozorimo, da sta ti dve imeni zaščiteni tudi kot blagovni znamki,” so takrat zapisali v odvetniški družbi Pirc Musar & partnerji.

Mojca Pernovšek (Foto: Denis Sadiković/N1)

Učinki fenomena prve dame niso trajali. V Sevnici si želijo, da bi bilo gostov več. Turistični obisk se je nekoliko povečal v obdobju po koncu epidemije covida-19, ko so jih obiskovali predvsem hrvaški in avstrijski gosti, letos pa je ponovno upadel, je pojasnila Pernovšek. Gosti prihajajo večinoma na enodnevne izlete, nočitev je relativno malo.

“Neposrednih učinkov nismo pričakovali”

Župan Srečko Ocvirk, ki občino vodi že od leta 2008, je ocenil, da je prepoznavnost Melanie Trump koristila predvsem Sloveniji, Sevnici pa le v ožjem, regijskem okviru. “Neposrednih koristi niti ni bilo pričakovati, spodbuda pa to zagotovo je,” nam je povedal, ko smo ta teden tudi mi obiskali to mesto. Občinska stavba stoji na Glavnem trgu, med srednjeveškim gradom na eni ter reko Savo in železnico na drugi strani.

Občinska stavba v Sevnici (Foto: Denis Sadiković/N1)

Mesto ima en hotel, ki je bil leta 2016 obnovljen. Tam deluje tudi kavarna, kot nam namignejo, za “malo bolj fine”. Na meniju je tudi torta Melania, sladka kreacija, posvečena najslavnejši sokrajanki. To naj bi bil prvi izdelek z njenim imenom v Sloveniji, ideja pa naj bi se ji zdela simpatična, je pred leti povedala Nataša Pirc Musar.

Mi na kavo in po utrip kraja zavijemo v lokal blizu zdravstvenega doma, ki naj bi bil eden od najbolj obiskanih. Na sivo turobno sredo v času kosila tam ni prav veliko ljudi – nekaj gospa stika glave na terasi, za šankom starejši gospod zvrne dva kozarca vina. Plačamo lahko samo z gotovino. Gentrifikacija je pojem, ki ga tukaj ne poznajo.

Foto: Denis Sadiković/N1

Občina Sevnica je po površini 12. največja slovenska občina. V njej živi nekaj več kot 17.500 prebivalcev. Dve tretjini ljudi živi v ruralnem okolju, kjer je poselitev zelo razpršena, približno tretjina pa v mestu.

Jara kača s tretjo razvojno osjo

Ena od ključnih težav Sevnice in njenih prebivalcev je slaba cestna povezanost z drugimi večjimi kraji. Tudi mi smo na dogovorjeni intervju zamujali, saj nas je po Trebnjem, kjer smo zavili z avtoceste, obvoz vodil po idiličnih, a vijugastih lokalnih cestah. A če je turistu raziskovanje vasi in zaselkov mogoče zanimivo, pa je Sevničanom, ki se morajo po teh cestah vsakodnevno voziti v službo, to vse prej kot v užitek.

“S kakovostnimi cestnimi povezavami imamo težave,” je jasen župan Ocvirk. “Zgolj v smeri Krškega je povezava kvalitetna, v smeri Trebnjega in Celja pa bistveno slabša. Intenzivno se zavzemamo za tretjo razvojno os, a pri tem smo občine celotnega srednjega dela relativno neuspešne. To je naša največja težava.”

Srednji del tretje razvojne osi od Celja do Novega mesta je v primerjavi s severnim in južnim delom najdlje od realizacije, saj še ni dorečena niti trasa. Na občini še pravijo, da so z ministrstva za promet dobili zgolj zagotovilo, da nadaljujejo postopke umeščanja v prostor.

“Čez 50 let tretje razvojne osi, če se bo obstoječe omrežje še poslabševalo, ne bomo več potrebovali,” je že leta 2016 za Delo poudaril Ocvirk. “Zaradi pomanjkanja interesa vlagateljev se bo območje namreč izpraznilo.”

Srečko Ocvirk (Foto: Denis Sadiković/N1)

“Ljubljana se zdi daleč, saj nas ne slišijo”

Na srečo je mesto dobro povezano z železnico. Vlaki v druga večja mesta, kamor tudi številni mladi hodijo v šolo in na študij, vozijo pogosto. Eden od večjih projektov, ki ga na občini načrtujejo, je posodobitev tamkajšnje železniške postaje.

Vendar pa to ne more v celoti nadomestiti slabih cestnih povezav, ki bi okrepile gospodarstvo in omogočili boljšo kakovost življenja. Ljubljana se včasih zdi daleč, pravi župan, saj ne razume, kako velik vpliv ima lahko takšna investicija na razvoj in potencial ter tudi na življenje v regiji: “Ljudje si zaslužijo primerljiv standard bivanja kot v velikih mestih.”

Zato ni presenetljivo, da nam na humorno vprašanje, kakšno prošnjo bi naslovil na prvo damo oziroma ameriškega predsednika, če bi ta nekoč obiskal Sevnico, odgovori, da bi bila to prav dobra povezava s Trebnjim. “To je zagotovo nekaj, kar bi si vsi Sevničani želeli. So pa tudi še kakšne druge želje,” se nasmehne. Igrišče za golf in ribolov, ki ga je pred osmimi leti omenil novinarju britanskega Guardiana, se je očitno umaknilo nujnejšim in bolj praktičnim potrebam.

Jutranjka kot sinonim za kakovost

V nekdanji skupni državi je bila Sevnica najbolj znana po Jutranjki, tovarni, ki je proizvajala otroško konfekcijo. Iz skromne popravljalnice oblačil, ki je imela leta 1962 dva šivalna stroja in 39 kvadratnih metrov poslovnih prostorov, se je v 70. letih 20. stoletja Jutranjka razvila v največje podjetje za proizvodnjo otroške konfekcije v nekdanji Jugoslaviji, je zapisala dr. Ivanka Počkar iz Posavskega muzeja Brežice.

Na svojem vrhuncu je tovarna zaposlovala kar 1500 delavcev, večinoma žensk. Tam je več kot dvajset let delala tudi zdaj že pokojna Amalija Knavs, mati Melanie Trump.

Zakaj in kako je tako uspešno podjetje zraslo prav v Sevnici? Direktorica Posavskega muzeja Brežice Alenka Černelič Krošelj pojasnjuje, da je socialistična oblast načrtno razvijala in razporejala industrijo po mestih in regijah. Tako se je v Krškem razvila industrija, ki je zaposlovala pretežno moške. Treba pa je bilo razviti tudi industrijo, ki bo zaposlovala žensko delovno silo.

“V Posavju so v okviru tekstilne industrije proizvajali vse: Jutranjka oblačila za otroke, Labod v Novem mestu oblačila za odrasle, Lisca v Sevnici pa spodnje perilo. Posebej Jutranjkina oblačila so bila pojem kakovosti, iz kakovostnih materialov in tudi oblikovno bolj dovršena. Imeli so svoj razvojni oddelek, blago in dizajne so pridobivali iz Nemčije,” je povedala sogovornica. Jutranjka v 70. letih je bila po njenih besedah to, kar je bil na primer Bennetton v 90. letih.

Težke zgodbe po vstopu v kapitalizem

Alenka Černelič Krošelj (Foto: Andreja Seršen Dobaj//STA)

Z osamosvojitvijo in prehodom v kapitalistični sistem so se začele težave. Sevniška tovarna, ki je imela poslovne enote tudi v Brežicah in Hrastniku, ni mogla konkurirati poceni izdelkom, ki so prihajali na trg. V propad pa jo je, kot pričajo stare medijske objave, dokončno pognalo slabo upravljanje. Številne delavke, ki so za šivalnimi stroji pustile svojo mladost, so bile brez odpravnin odpuščene, izigrane in ogoljufane.

To je bila za regijo socialna bomba. “Brez službe so ostale ženske, ki so v Jutranjki začele delati, ko so bile stare tudi samo 16 let. Številne so dvajset ali trideset let delale samo eno fazo procesa. Marsikatera nikoli več ni dobila službe. Pokojnine, ki so jim pripadle, so bile mizerne. To so bile težke zgodbe,” je še povedala Černelič Krošelj.

V Sevnico s trebuhom za kruhom

Župan Srečko Ocvirk raje ostaja v sedanjosti, kot da bi se spominjal tega obdobja. “Zelo pomembno je, da je industrijsko območje Jutranjke danes zasedeno. Jutranjka je bila zelo prepoznavna in zaupanja vredna blagovna znamka. A žal je ni več in s tem se moramo sprijazniti. Hkrati moramo biti zadovoljni, da je to območje ostalo industrijsko in da še vedno zagotavlja delovna mesta. To je bistvo.”

Ocvirk, ki preudarno odmerja besede, kondicijo gospodarstva v občini ocenjuje kot “primerno”. Lesnopredelovalna, kemična, tekstilna in kovinska industrija zagotavljajo delovna mesta za okoli tri četrtine prebivalcev.

Povprečna plača v Sevnici?

V občino se je priselilo tudi kar nekaj ljudi iz drugih držav – iz nekdanjih republik skupne države, predvsem iz Makedonije, pa tudi iz Bolgarije in Ukrajine, še preden je tam izbruhnila vojna.

Povprečna neto plača zaposlenega Sevničana oziroma Sevničanke v lanskem letu je bila po podatkih statističnega urada 1300 evrov, torej nekaj manj od povprečja na ravni države.

“Jaz nimam nič, ona pol Amerike. Jaz moram delati veliko za drobiž, nekaterim ni treba”

Kljub razvejani industriji in relativno dobri gospodarski sliki pa za marsikoga življenje ni enostavno. Svojevrstni spomenik temu je, nekoliko ironično, prav kip Melanie Trump, ki stoji streljaj stran iz Sevnice, v kraju Rožno v občini Krško.

Po idejni zasnovi ameriškega umetnika Brada Downeyja, ki živi v Berlinu, ga je leta 2019 izdelal Aleš Župevc – Maxi, mizar in rokodelec, ki se je ravnanja z lesom priučil sam.

Župevc in Downey — Aleš Župevc Maxi in Brad Downey ob odkritju bronaste replike kipa septembra 2020. (Foto: Profimedia)

Župevc je kip izdelal iz ostankov starega podrtega drevesa, kip pa je takrat pristal v mnogi svetovno znanih medijih. Rezbarjenja se je lotil z motorno žago in ustvaril kip tedanje prve dame v naravni velikosti.

Lesena skulptura je bila takrat deležna tudi komentarjev, da je bizarna in da, pobarvana modro po navdihu obleke na inavguraciji, spominja na Smrketo.

Leseni kip Melanie — Leseni kip, ki je bil zažgan 5. julija 2020, dan po ameriškem dnevu neodvisnosti. (Foto: Profimedia)

Župevc je v videu, ki ga je posnel Downey in ki spremlja nastajanje kipa, povedal, da je bil rojen isto leto in isti mesec kot Melania Trump. “Raje imam njo kot njega. Zdi se mi preprosta ženska. Je pa res, da jaz nimam nič, ona pa ima pol Amerike. Jaz moram delati veliko za drobiž, nekaterim pa ni treba. Tako pač je.”

Povedal je še, da je delal za podjetje, ki opravlja izkope za elektro in vodovodne napeljave in da je to delo pogosto težaško. Da dela od zore do mraka, včasih do kolen v vodi. “Garam sobote, nedelje, praznike. Tako rad bi bil eno nedeljo doma s svojo ženo. Eno nedeljo. Da bi se to umirilo,” je dejal s solzami v očeh, ki jih je že v naslednjem trenutku skušal pregnati s kletvicami in smehom.

Ko smo minuli teden poskusili stopiti v stik z Maxijem, smo na žalost prebrali, da je januarja umrl. To nam je potrdil tudi Downey, s katerim sta ostala v stiku. Maxi je bil star komaj 53 let.

Rožno smo tako obiskali sami. Kip Melanije še vedno stoji na istem mestu, na robu polja ob Savi. Modro pobarvano leseno skulpturo je sicer nadomestila bronasta replika. Maxijev kip so namreč julija 2020 neznanci zažgali.

Kip melanie trump — Kip ta teden. (foto: Denis Sadiković/N1)

“Pozna se, da so z vseh strani hribi”

“Ljudem se zdi ‘fajn’, da se zaradi Melanije sliši za Sevnico,” nam je ta teden komentiral Tomaž Pavkovič, Sevničan, ki se je po študiju v Ljubljani vrnil v rojstni kraj. “Ponosni so, čeprav, iskreno, kaj veliko od tega nimamo.”

Pavkovič je režiser in scenarist. Na lanskem mednarodnem festivalu kratkega filma Fekk je po izboru mednarodne žirije za svoj film Škatla prejel glavno nagrado. Ima status samozaposlenega v kulturi. V Sevnico se je vrnil, da bi v miru napisal diplomsko nalogo, potem pa je dobil dovolj dela in izzivov, ki so mu, kot pravi, v veselje. In je ostal.

Sevnico doživlja kot “tipično provincialno mestece”. “Malo se pozna, da so z vseh strani hribi,” je dodal.

Zvok harmonik. Na žur v Ljubljano ali Zagreb. Brez kinodvorane

Od njegovih prijateljev, s katerimi se je veliko družil v času študija, se je poleg njega v Sevnico vrnil samo eden. Drugi so ostali v Ljubljani. V Sevnici, kjer se, kot pravi, najpogosteje sliši zvok harmonik, ne najde “svoje scene”.

“Če gremo žurat, se odpeljemo v Ljubljano ali v Zagreb. V Sevnici ni niti kinodvorane. Če želiš v kino, moraš v Krško, Celje ali v Novo mesto. Še gostiln je čedalje manj. Včasih si šel ven in si že kje koga našel. Zdaj moraš razmisliti, kam boš šel na pijačo. Nekaj je naredila korona, malo so se spremenile navade ljudi.”

Na predstave je prišlo 25 ljudi

“Tudi sama opažam trend zapiranja lokalov, a javni sektor na to žal nima vpliva,” je na očitek odgovorila Mojca Pernovšek, ki, kot rečeno, v občini skrbi za kulturo, šport, turizem in mladinske zadeve. “Mi sami imamo težavo dobiti najemnika lokala na gradu, zaradi česar ne moremo zagotoviti, da bi bila kavarna stalno odprta.”

Razlog delno leži v majhnem interesu občanov. Ker ne morejo zagotoviti dobrega obiska, se vrtijo v začaranem krogu. Kino predstave so pred leti izvajali s pomočjo zunanjega partnerja, ki je zagotavljal tehnično opremo, a zanimanja ni bilo, pravi. “Ko smo organizirali kino večere v atriju gradu, je prišlo do 25 ljudi. Ljudje si očitno raje ogledajo film doma.”

Srednjeveški grad nad Sevnico je srčika tega kraja, pravi Mojca Pernovšek. Po drugi svetovni vojni se je vanj vselilo 24 socialno ogroženih družin. V tem času so bili številni artefakti uničeni. Zadnja stanovalka se je izselila v 70. letih prejšnjega stoletja.

Grad so pozneje temeljito obnovili in zdaj služi kot protokolarni objekt in kot prizorišče kulturnih in družabnih dogodkov. Mi smo si v njem ogledali razstavo mednarodnega sevniškega likovnega shoda Grad 2024 in dela nekaterih lokalnih umetnikov.

Skulptura Rudija Stoparja (Foto: Denis Sadiković/N1)

Vila ob vznožju grajskega griča, ki sodi v grajski kompleks, je še vedno namenjena socialno ogroženim. V njej so občinska najemna stanovanja.

“Mladi niso vpeti v lokalno okolje”

V mestu sicer deluje mladinski center, kjer se odvijajo različne aktivnosti. Decembra lani so ga programsko prenovili, saj so ugotovili, da so se tam zbirali le otroci. Tomaž Pavkovič v centru vodi filmski program. Poleg projekcij organizira pogovorne večere, na katere vabi režiserje in animatorje.

Januarja bo njegov gost Jurij Gruden, ki je režiral dokumentarec o Melaniji Trump. Na vprašanje, kakšen je odziv mladih na te dogodke, odgovarja, da se je v zadnjem času nekoliko izboljšal, a bi si želel več obiskovalcev. “Ni te kritične mase, da bi bil lahko prepričan, da bo vsak dogodek obiskan.”

Pernovšek ocenjuje, da mladi niso vpeti v lokalno okolje, saj svoje dneve in tedne preživljajo drugje. “V Sevnici imamo samo eno poklicno srednjo šolo, kar pomeni, da veliko mladih odhaja v srednjo šolo in na študij drugam,” je pojasnila. Ob koncih tedna, ko se vrnejo v Sevnico, jih skušajo privabiti z dogodki in koncerti.

“Mi pripravljamo najrazličnejše dogodke, imeli smo heavy metal koncert, decembra bomo organizirali jazz koncert, vse z namenom, da bi nagovorili čim širši krog. Obisk še vedno ni najboljši. Se nam pa zdaj dogaja, da pridejo tudi starejši, med 35 in 50 let stari obiskovalci, saj tudi njim očitno manjka takšnih dogodkov.”

Odseljevanje mladih je, kot v številnih drugih krajih izven glavnih mestnih središč, tudi tukaj problem. Prebivalstvo se stara. Na občini pravijo, da se tega zavedajo in da iščejo rešitve, tudi v dialogu z mladimi. Mlade skušajo privabiti tudi tako, da tistim, ki se odločijo za gradnjo hiše, ponudijo subvencijo komunalnega prispevka.

K odločitvi mladih, da se iz Ljubljane vrnejo domov, pa bi lahko pripomogli tudi trendi, ki s sevniško občino nimajo nič. Ljubljana je namreč z visokimi življenjskimi stroški in slabo stanovanjsko politiko mladim, ki iščejo prve službe, iz leta v leto bolj neprijazna. Tudi Pernovšek tako pravi, da njen sin, ki je vseskozi imel načrt ostati v Ljubljani, vse bolj razmišlja o vrnitvi v Posavje.

Nesreča, ki je paralizirala regijo: “Umrli so ljudje, s katerimi smo si bili blizu”

Življenje v Sevnici oblikuje tudi reka Sava, ki se tukaj modro-zelena navidez lenobno vali vzdolž mesta in naprej proti Krškem. V občini delujeta dve hidroelektrarni, Boštanj in Blanca, ki zagotavljata elektriko, po besedah župana pa imata še številne druge pozitivne učinke.

“Hidroelektrarne na spodnji Savi niso samo energetski, ampak večnamenski objekti,” trdi Ocvirk. V prvi vrsti zagotavljajo protipoplavno zaščito; avgusta lani, ko so številne kraje prizadele uničujoče poplave, je Sava ostala v strugi in večjih težav ni povzročila, je poudaril župan.

“Tako je zagotovljena tudi voda za namakanje. Blažijo se klimatske spremembe, saj tako velika vodna površina blagodejno vpliva na mikroklimo. Tak objekt pa ponuja tudi priložnosti za oddih, šport, rekreacijo, prosti čas,” je še naštel.

Sava je tudi v življenju Srečka Ocvirka pustila neizbrisen pečat. Županovanje je prevzel leta 2008, potem ko se je pri Blanci zgodila tragična nesreča, v kateri je umrlo trinajst ljudi, med njimi tedanji župan Kristijan Janc in drugi predstavniki posavskih občin in krajevnih skupnosti.

Janc je v začetku julija 2008 organiziral spust s kanuji po Savi, da bi si še zadnjič ogledali reko, preden jo ujamejo v pregrado nove Hidroelektrarne Blanca. Ker po tem spust ne bi bil več mogoč, je dogodek poimenoval Zadnji spust po Savi.

nesreča he blanca — Reševalna akcija 4. julija 2008 (Foto: Bobo)

Ocvirk je bil kot podžupan na enem od petih čolnov. Tragedijo, ko sta dva čolna zapeljala čez jez in se nato prevrnila, je spremljal od blizu.

“Po tej tragediji je bilo treba poprijeti za delo in nadaljevati z vsemi odprtimi projekti,” je na vprašanje, kako težko breme je bilo to zanj, odgovoril Ocvirk. “To je bilo zelo zahtevno z več vidikov – bila je sredina mandata in izgubili smo zelo veliko zelo aktivnih ljudi.”

“Določen čas smo bili paralizirani,” pripoveduje, “ne samo izvedbeno, ampak tudi osebno, saj so umrli ljudje, s katerimi smo si bili blizu.”

“Sava nikoli ni bila ukročena”

Leto dni po nesreči so ob hidroelektrarni postavili spominsko obeležje. Spomenik z naslovom Sonce se je zjokalo prikazuje krogle nad valovi, med katerimi ima trinajst krogel križe in solze. Te simbolizirajo izgubljena življenja. Avtor spomenika je Rudi Stopar, vsestranski sevniški umetnik, priznan doma in v tujini.

Spomenika, kot pravi, ni posvetil samo umrlim leta 2008, ampak tudi vsem drugim, ki jim je Sava vzela življenje. Med drugim trinajstim mladim fantom, ki so se leta 1943 utopili med prečkanjem reke samo nekaj sto metrov višje od mesta, kjer je leta 2008 sifon pogoltnil izletnike.

“Občina je pred časom izdala monografijo o Savi kot ukročeni lepotici. A Sava nikoli ni bila ukročena. Ona je tista, ki kroti nas,” nam je sivega novembrskega dne povedal Stopar.