Menu Item
V zadnjih tednih se je na Twitterju in na spletnih forumih pojavilo ogromno zapisov o Štajercih na plaži. Natančneje: da so (moteče) glasni. Že res, da je bilo med temi zapisi tudi precej zapisov, ki naj bi bili le šala, a začelo se je dokaj resno, v smislu, da gre to drugim na plaži zelo na živce. To, da je v Štajercih nekaj smodnika, bo držalo, pravi legendarni slovenski pisatelj, komediograf in Mariborčan Tone Partljič. A dodaja: "Ne gre pozabiti, da imamo Štajerci kaj pokazati, narodno in zgodovinsko tvornega."
Družbeno omrežje Twitter je v zadnjih tednih polno zapisov o tem, da so Štajerci na plaži (pre)glasni in da (moteče) vpijejo. Kmalu po prvih stereotipnih opazkah se je sprožil plaz zapisov in komentarjev, pa celo debate, ali je kdo od Slovencev še slabši in da naj se ljudje raje “brigajo zase.”
Komentarjev je bilo toliko, da je kakšnemu Štajercu že kar malce “dvignilo dekl”. Med tistimi, ki niso zbijali “le” šal, pa je letelo na vse strani. Od Gorenjcev k Ljubljančanom, od Štajercev k Ljubljančanom, od Ljubljančanov k Mariborčanom…Ne le na Twitterju, razprave so se preselile tudi na spletne forume.
“Še enkrat bom rekel, da se, v katerikoli del Slovenije pridem, tam počutim odlično. Po eni strani Korošcem kapo dol, ko pa pridem na Kras, so tam spet drugačni ljudje, ki me prav tako razveselijo. Nisem napihnjen lokalpatriot,” pojasnjuje slovenski pisatelj, dramatik, komediograf in Mariborčan Tone Partljič, ki mu gre na živce tudi to, kako Mariborčani gledajo na Ljubljančane. Metropola je metropola in vsi smo Slovenci, poudarja.
A dodaja: “Ja, ko telefoniram, verjetno tudi mene sliši cela restavracija, kar pomeni, da sem tudi sam med tistimi glasnejšimi. Ampak eno je o Štajercih gotovo: smo zelo vedri ljudje, gostoljubni in vsi, ki pridejo, povedo, da je pri nas res fajn. Je pa verjetno res tudi to, da je v nas nekaj smodnika,” pravi Partljič.
Ta štajerski smodnik se po Partljičevo pokaže, “ko nam pride voda do grla.” Dolgo smo tiho in žremo, pravi, a ko nam stvari pridejo čez glavo, se oglasimo, Partljič pojasnjuje štajerski karakter.
Ob tem spomni na filozofa, psihologa in teologa, pokojnega Antona Trstenjaka, ki je nekoč zapisal, da je prav nenavadno, kako Štajerci kljub Rudolfu Maistru in dejstvu, da so pregnali Nemce iz Maribora, še zmeraj gledajo na Avstrijce in Nemce od spodaj navzgor, kot da so nekaj več. “V nasprotju s Primorci, ki imajo grozne izkušnje z Italijani, pa jih vseeno gledajo od zgoraj navzdol,” je orisal Partljič. A da ne gre pozabiti, kako velik je štajerski prispevek k slovenstvu v resnici.
Prvi slovenski politični časopis, Slovenski narod, je začel izhajati v Mariboru: “V primerjavi s Trstom, Celovcem in Ljubljano je bilo v Mariboru najmanj Slovencev glede na število Nemcev. Po prvi svetovni vojni je v Mariboru živelo 25.000 ljudi, od tega manj kot 5.000 Slovencev. Povsod drugod so izdajali slovenske knjige, niso pa imeli slovenskega časopisa, ki je začel v Mariboru izhajati leta 1868,” pojasni pisatelj in spomni še na “štiri mejnike” Otona Zupančiča, ki je zapisal: “Boš rod, ki bivaš tod, boš v duši čvrst? O kaj bo z vami, vi mejniki štirje, Celovec, Maribor, Gorica, Trst.”
“Samo Maribor je po Maistrovem dejanju ostal slovenski, Celovec ni, Trst tudi ne, Novo Gorico imamo, slovenske Gorice pa ne. Tudi to nam nekaj pove,” je prepričan.
Partljič je “plaža komentatorje” na spletu spomni tudi na legendarni tekstilni štrajk v Mariboru, ko so si delavci izborili sploh prvo kolektivno pogodbo v srednji Evropi. “Potem je prišel Hitler, ki so ga nekateri pozdravljali na cesti. On reče: Naredite mi to deželo spet nemško, ker je nekoč bila. Kljub temu imamo Pohorski bataljon, kljub temu imamo svoje partizane … v mestu Mariboru je bil kljub temu odpor, v času osamosvojitvene vojne pa vedo za pekrske dogodke. Na vse te stvari smo na Štajerskem upravičeno ponosni. Imamo kaj pokazati, narodno in zgodovinsko tvornega.”
A vendarle, ko govorimo o stereotipih na račun Štajercev, ni mogoče spregledati, da se jih v filmih, predstavah, literaturi…pogosto prikazuje kot “posebneže.” Mene to ne nervira tako kot mnoge moje kolege in pisatelje, pravi Partljič: “Mogoče pa smo malo smešni. Imel sem navado, ko sem še pil alkohol, da sem v gostilni rekel: dajte mi eno flašo piva, ampak, prosim, fejst natlačeno. Ko sem to rekel v Ljubljani, se je natakar razburil, ali sem malo nor, češ, kolikor je noter, je noter. Ni vzel za hec.”
A kot je poudaril Partljič, to, da si smešen, še ne pomeni, da si neumen. “V resnici vse prej kot to. Nekaj drugega pa je, če je nekdo primitiven, takšnemu ni pomoči, pa če govori v narečju ali knjižni slovenščini.”
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje