Menu Item
Ustavno sodišče je razveljavilo dele družinskega zakonika, ki govorijo o upravljanju sredstev otroka, ki je dolgotrajno nameščen v zavod ali rejništvo. Pri tem je tudi določilo, kako je treba do drugačne zakonske ureditve izvajati razveljavljene dele zakona.
Ustavni sodniki so odločali o ustavnosti tretjega odstavka in prve povedi četrtega odstavka 184. člena družinskega zakonika. Omenjeni tretji odstavek določa, da sodišče otroka, ki je dolgotrajno nameščen v zavod ali rejništvo, postavi pod skrbništvo, da skrbnik zanj odpre poseben račun, na katerega se mu nakazuje preživnino ali družinsko pokojnino, in da z računom tudi razpolaga. Prva poved četrtega odstavka pa določa, da skrbnik v primeru, ko prihodki otroka mesečno presegajo 25 odstotkov materialnih stroškov za izvajanje rejniške dejavnosti, razliko (vendar največ v višini 50 odstotkov materialnih stroškov) nakaže v državni proračun.
Slednje sta v več zahtevah izpodbijala koprsko okrožno in višje sodišče, ki sta menila, da zakon pri tem neutemeljeno ne ločuje med starši, katerih otroci so odšli v zavod ali rejništvo z njihovim soglasjem, in starši, ki so nad otroki izgubili roditeljsko pravico.
Po njunem mnenju je takšna ureditev neustavna, saj staršem, katerih otroci so odšli v zavod z njihovim soglasjem, ni mogoče ničesar očitati glede njihovega izvrševanja roditeljske pravice. Prav tako imajo ti starši še naprej dolžnost, da preživljajo otroka, pa tudi dejanske stroške z njim, saj otrok še vedno veliko časa preživi doma. Takšna zakonska ureditev tako po njihovem prepričanju predstavlja poseg v 54. člen ustave, ki določa, da imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke.
V svoji odločitvi je ustavno sodišče predlagateljem ugodilo. Kot ugotavljajo ustavni sodniki, iz 54. člena ustave izhaja, da je dopustno staršem odvzeti ali omejiti starševsko skrb samo, ko gre za zavarovanje otrokove koristi. “V obsegu, v katerem so starši kljub namestitvi otroka v zavod, sami dolžni neposredno skrbeti za preživljanje otroka in neposredno zadovoljujejo otrokove potrebe, izpodbijana ureditev, ko starši prispevajo k preživljanju otroka tako, da celotno preživnino ali družinsko pokojnino nakažejo na otrokov posebni račun, s katerim ne morejo sami razpolagati, ni primeren ukrep,” so ugotovili ustavni sodniki.
Ugotavljajo tudi, da izpodbijana ureditev v delu, v katerem skrbnik del otrokovih dohodkov nakaže v proračun, ne služi zagotovitvi cilja, da starši prispevajo k preživljanju svojih otrok, temveč le k varstvu proračuna. Izkaže se, da izpodbijana ureditev sploh ne zasleduje ustavno dopustnega cilja, da starši preživljajo svoje otroke, ugotavljajo ustavni sodniki.
Zato je ustavno sodišče razveljavilo tretji odstavek in prvo poved četrtega odstavka 184. člena družinskega zakonika. Hkrati je tudi določilo, kako naj se uporablja zakon, dokler ne bo sprejeta drugačna ureditev.
Glede razveljavljenega tretjega odstavka je ustavno sodišče določilo, da je sodišče v primeru, ko šele odloča o namestitvi otroka v zavod, pa po njegovi oceni niso izpolnjeni pogoji za omejitev starševske skrbi, dolžno le ugotoviti, koliko znaša celotna preživninska obveznost vsakega od staršev za otroka.
Glede razveljavljene prve povedi četrtega odstavka pa je določilo, da razliko med otrokovimi prejemki in 25 odstotki stroškov za izvajanje rejniške dejavnosti v proračun nakažejo starši in ne skrbnik.
Za odločitvi o razveljavitvi spornih določb je glasovalo sedem ustavnih sodnikov, proti je bil eden. Odločitev o določitvi načina izvajanja razveljavljenih določb do sprejema drugačne ureditve pa je ustavno sodišče sprejelo s šestimi glasovi za in dvema proti.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!