Menu Item
Predsednik vlade Robert Golob in finančni minister Klemen Boštjančič sta v preteklih mesecih ponosno poudarjala, da ima Slovenija zagotovljenih 50 milijonov evrov nepovratnih evropskih sredstev za superračunalnik, ki bo stal v Mariboru. Toda to ne drži. Razpis za evropski denar je bil objavljen v prvi polovici septembra, po besedah strokovnjakov pa se Slovenija na prvi rok ne bo mogla prijaviti, saj da se ministrstvo za digitalno preobrazbo projekta še sploh ni resno lotilo. Prvi skupni sestanek s strokovnjaki, ki bodo sodelovali pri pripravi vloge, bo šele jutri. V Bruslju pa zaradi navedb vladajočih o že zagotovljenih evropskih sredstvih po besedah naših virov "dvigajo obrvi".
Ob junijskem obisku Dravskih elektrarn je predsednik vlade Robert Golob ponosno izjavil: “V preteklih mesecih so bila naša ministrstva zelo uspešna pri pogovorih z Evropsko komisijo in z veseljem lahko povem, da je superračunalnik, ki bo stal v Mariboru, pridobil 50 milijonov nepovratnih evropskih sredstev.”
S superračunalnikom se je premier Golob pohvalil celo v septembrskem nagovoru na Generalni skupščini OZN v New Yorku. Dejal je, da “Slovenija razvija napredno digitalno rešitev, ki povezuje opazovanje Zemlje s pomočjo superračunalnika in umetne inteligence,” ter da bo sistem “pomagal pri predvidevanju poplav in suše”.
Za superračunalnik, za katerega je naša država po omenjenih Golobovih navedbah že pridobila 50 milijonov evrov evropskih sredstev, 50 milijonov pa jih bo namenila iz proračuna, je po septembrskih besedah finančnega ministra Klemna Boštjančiča predvsem zaslužna sedaj že bivša ministrica za digitalno preobrazbo Emilija Stojmenova Duh.
“Ministrica Stojmenova Duh je bila glavni razlog, da smo v Sloveniji dobili oziroma bomo dobili 50 milijonov iz Evrope za superračunalnik. Ena največjih investicij v naslednjem letu je nov superračunalnik v Mariboru v višini 100 milijonov evrov: polovico bo prispevala vlada, polovico pa Bruselj. Za to gre glavna zasluga ministrici Emiliji Stojmenovi Duh. O tem skoraj ni bilo nobenih besed,” je Stojmenovi Duh po njenem odstopu z ministrskega položaja v bran stopil Boštjančič.
In si – prav zaradi superračunalnika – prislužil začasno vodenje ministrstva za digitalno preobrazbo. “Slovenija je v zaključni fazi pogovorov o tem, da bi pridobila znatna evropska sredstva za postavitev superračunalnika in podatkovnega centra v Mariboru. Minister Boštjančič je bil v te razgovore že vključen. Njegova primarna naloga bo, da pridemo do tega evropskega denarja, da bo center lahko zaživel po načrtih,” je izbiro Boštjančiča za začasnega ministra za digitalno preobrazbo pojasnil premier Golob.
Junijske navedbe, da je Slovenija že pridobila 50 milijonov evrov nepovratnih evropskih sredstev, je Golob tokrat sicer nekoliko omilil in izpostavil, da je naša država v zaključni fazi pogovorov za pridobitev tega denarja. A tudi to ne drži in v Bruslju po naših informacijah zaradi izjav najvišjih vladnih predstavnikov, da ima Slovenija zagotovljen evropski denar za novi superračunalnik, že dvigajo obrvi. Poziv k prijavi za evropska sredstva za superračunalnike je namreč podjetje EuroHPC – to deluje pod okriljem Evropske komisije in je zadolženo za razvoj superračunalništva v EU ter objavlja razpise za sofinanciranje tovrstnih projektov – objavilo 10. septembra. Prijave so mogoče v več rokih. Prvi poteče 4. novembra, poznavalci pa ocenjujejo, da se Sloveniji do tedaj nikakor ne bo uspelo prijaviti. Dvomijo celo, da ji bo to uspelo do drugega roka februarja 2025. Prijava na prve roke pa naj bi, tako nekateri naši sogovorniki, pomenila boljše možnosti za pridobitev evropskega denarja.
Če bi hoteli ujeti februarski rok, bi morali pristojna ministrstva in stroka nemudoma stopiti skupaj ter začeti resno delati, pravijo številni strokovnjaki, ki so sodelovali pri vzpostavitvi Vege, doslej največjega slovenskega superračunalnika, sofinanciranega z evropskimi sredstvi. Ob tem pa dodajajo, da so stvari vse do konca prejšnjega tedna stale in z ministrstva za digitalno preobrazbo (MDP) niso prejeli povabila k sodelovanju.
V petek, potem ko smo o projektu začeli pristojne intenzivno spraševati novinarji, pa je MDP znanstvenim in strokovnim institucijam poslalo vabilo na sestanek o prijavi na razpis za superračunalnik. Med drugim so vabilo dobili na Institutu Jožef Stefan, na Arnesu, v konzorciju SLING, ki združuje strokovnjake za superračunalništvo, na univerzah … Sestanek bo jutri.
“Evropska komisija ne financira projektov na lepe oči”
Na ministrstvu za digitalno preobrazbo poudarjajo, da razpis Evropske komisije omogoča prijavo v več rokih, in sicer vsake tri mesece do konca decembra 2025. “Prav tako se v tem trenutku niti še ni iztekel rok za vprašanja, ki jih lahko imajo potencialni prijavitelji, ta se namreč izteče šele 25. 10. 2024,” so zapisali. Dodali so, da je razpis “za vzpostavitev tovarn umetne inteligence (t. i. AI Factory) kompleksen”, prijava pa zato zahteva ustrezen čas.
Ob tem so na MDP izpostavili, da je slovenski del financ za novi superračunalnik predviden v proračunskih predlogih za leti 2025 in 2026. “Na ministrstvu za digitalno preobrazbo je za ta namen v proračunu za prihodnje leto 40 milijonov evrov. Del sredstev za ta namen pa bo zagotovilo tudi ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije. Pogoj za sodelovanje na tem razpisu Evropske komisije je namreč 50-odstotna finančna participacija prijavitelja,” so sporočili z MDP.
Podlaga za odločitev o rezervaciji proračunskih sredstev je bil po njihovih navedbah elaborat, ki so ga pripravili Institut Jožef Stefan, ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije (MVZI) ter Institut informacijskih znanosti Maribor (IZUM). V njem so ugotovili, da je “nadgradnja superračunalnikov smiselna oziroma potrebna na način prilagoditve za potrebe umetne inteligence (UI): ne le gradnjo novih modelov, temveč tudi razvoj discipline ter interdisciplinarno in aplikativno delo, za kar smo v Sloveniji zaradi razvitega področja tehnologij znanja in UI izredno dobro usposobljeni”.
Odgovor digitalnega ministrstva pritrjuje navedbam naših sogovornikov, da evropska sredstva za novi slovenski superračunalnik nikakor niso zagotovljena. Zato se zdijo pretekle izjave vladajočih, da je Slovenija denar že (tako rekoč) dobila, zelo problematične. “Evropska komisija postavlja stroge pogoje in ne sofinancira projektov na lepe oči,” poudarjajo naši viri, ki dobro poznajo evropske mehanizme pridobivanja denarja.
Zato nas je zanimalo, zakaj je minister Boštjančič pohvalil Stojmenovo Duh, češ da je ta sredstva Sloveniji že priskrbela. “Ministra Boštjančiča je v okviru njegovih pristojnosti o projektu superračunalnika informirala nekdanja ministrica Emilija Stojmenova Duh,” so navedli v njegovem kabinetu. Dodali so, da se bo Boštjančič kot začasni minister, pristojen za digitalno preobrazbo, s projektom podrobno seznanil v prihodnjem obdobju in si prizadeval, “da naredimo vse, kar je potrebno, da se bo Slovenija uspešno potegovala za to, da projekt superračunalnik tudi izpeljemo”.
Z Vego zadovoljni, a superračunalniki imajo kratek rok trajanja
Slovenija bi po besedah naših virov sicer lahko imela dobre možnosti za evropsko sofinanciranje, a le, če bo prijava ustrezno pripravljena. To naj bi predstavniki EuroHPC v neformalnih pogovorih namignili letos aprila ob dogodku v Mariboru, ki se ga je udeležila tudi takratna ministrica za digitalno preobrazbo Stojmenova Duh. Tam so si ogledali superračunalnik Vega, ki deluje od leta 2021 in ga je sofinanciral EuroHPC.
“Eden od razlogov, da bi naša država lahko imela dobre možnosti za pridobitev evropskega denarja, je, da Evropska komisija povečuje sredstva za superračunalništvo, ki ga je prepoznala kot pomemben dejavnik za razvoj Evrope,” pravi koordinator Slovenskega nacionalnega superračunalniškega omrežja SLING Samo Stanič. Kot drugi razlog pa navaja dobro delovanje Vege. “Vega je eden najbolj zgledno vodenih superračunalnikov, ki nudi dobro podporo uporabnikom, tako nacionalnim kot evropskim. EU ga daje za vzor in prepoznava kot primer dobre prakse,” pojasnjuje Stanič.
Sistem sofinanciranja iz evropskih sredstev in državnega proračuna se odraža tudi pri uporabi superračunalnikov; polovica kapacitet je namenjena slovenskim raziskovalcem, polovica pa evropskim. “Naša polovica je vedno stoodstotno zasedena, včasih zasedemo tudi evropsko polovico,” poudarja Stanič in dodaja, da se je Vega pokazala kot izjemno koristna za slovensko znanost, saj so se “naši raziskovalci prav zaradi njenih zmogljivosti lahko vključili v mednarodne raziskovalne skupine, v katere bi se sicer težko”.
Da je Vega velika dodana vrednost za slovensko raziskovalno skupnost, se strinjajo vsi naši sogovorniki, ki zatrjujejo tudi, da potrebujemo nov superračunalnik. Neformalno ga imenujejo Vega 2. “Sedanja Vega je zelo uporabna za fiziko osnovnih delcev, kemijo, računanje zapletenih struktur in podobne probleme,” pojasnjuje Stanič. Uporabna je tudi za strojno učenje, raziskave materialov, bioinformatiko …, je zapisano v opisu na spletni strani.
Nov, zmogljivejši superračunalnik bi omogočal predvsem delo z umetno inteligenco, ki je v zadnjih letih doživela skokovit razvoj.
“Izvedba projekta je namenjena vzpostavljanju pogojev za odpiranje rabe umetne inteligence in superračunalništva raziskovalnim institucijam in tudi partnerjem iz gospodarstva,” pravijo na mariborskem Institutu informacijskih znanosti IZUM, ki je upravitelj sedanje Vege in naj bi se prijavil tudi na razpis za evropski denar za Vego 2. Po njihovih navedbah naj novi superračunalnik ne bi bil namenjen le znanstvenikom, ampak med drugim tudi javnemu zdravstvu ter številnim podjetjem, ki potrebujejo tehnološke preboje za večjo konkurenčnost, izboljšan lastni razvoj, optimizacijo proizvodnje, pospeševanje prodaje in s tem povezanih naprednih storitev. Eden od ciljev je tudi privabljanje mednarodnih strokovnjakov iz regije.
“Težava superračunalnikov je njihov razmeroma kratek čas trajanja, to je pet ali šest let. Tehnologija hitro napreduje in sčasoma se starejših (super)računalnikov ne splača več poganjati, niti popravljati,” opozarja Stanič.
“Zaradi hitrega napredka postanejo superračunalniki, tako kot osebni računalniki, razmeroma hitro zastareli in vedno manj primerni za najnovejše potrebe akademskih raziskav,” pritrjuje profesor na ljubljanski fakulteti za elektrotehniko Janez Perš, ki je tudi predstavnik fakultete v svetu SLING.
S prijavo za novi superračunalnik se torej mudi tudi zato, ker se bo zdajšnji Vegi čas čez nekaj let iztekel, nove pa ni mogoče vzpostaviti čez noč. “HPC Vega 2 naj bi bil v uporabi, preden se izteče predvidoma za eno leto podaljšano, torej skupno šestletno obdobje delovanja HPC Vega, to je vsaj do prve četrtine leta 2027,” pravijo na IZUM.
Prostor v Mariboru je zagotovljen
Medtem ko sedanja Vega stoji v centru Maribora, naj bi Vego 2 postavili v stavbi bodočega podatkovnega centra nasproti kopališča Mariborski otok. Projekt izgradnje podatkovnega centra v okviru evropskih sredstev načrta za okrevanje in odpornost vodi ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije, izvajalec pa je javni zavod Arnes. Center bo namenjen trajni hrambi raziskovalnih podatkov, ki so veliko vredni in lahko pridejo prav drugim raziskovalcem.
“Dolgo časa smo iskali primerno zemljišče za podatkovni center,” pravi direktor Arnesa Marko Bonač. “Ta ne more stati sredi naselja, ker povzroča hrup, prav tako potrebuje dobro napajanje, saj ima veliko porabo,” opisuje. Kot idealno se je izkazalo zemljišče Dravskih elektrarn Maribor (DEM), kjer so tudi prostorski akti že urejeni in dovoljujejo gradnjo.
Zemljišče je letos julija za 955 tisoč evrov država prek Arnesa kupila od DEM (znesek vključuje tudi služnosti in iz tega izhajajočega nadomestila). “Stavbo bomo predvidoma začeli graditi januarja 2025. Gre za preprost objekt, ki bo zgrajen v pol leta,” pravi direktor Arnesa. V prvem nadstropju bodo prostori in oprema za trajno hrambo podatkov. “Pritličje je za zdaj prazno, tam bo stal novi superračunalnik, če ga bo Slovenija dobila,” dodaja Bonač.
Projekt izgradnje podatkovnega centra v Mariboru in vzpostavitev novega superračunalnika sta sicer dva ločena projekta. Podatkovni center je v domeni MVZI, pod okriljem katerega je bil tudi projekt prve Vege. Projekt novega superračunalnika pa, kot rečeno, vodi MDP.
“MVZI je v okviru evropske kohezijske politike načrtoval izgradnjo superračunalnika Vega 2 oziroma nadgradnjo sedanjega superračunalnika Vega,” so pojasnili na ministrstvu, na čelu katerega je Igor Papič. Ko so projekt razširili na umetno inteligenco, pa se je v njegovo pripravo želelo vključiti MDP, ki ga je takrat vodila Stojmenova Duh. Zdaj se “MVZI vključuje predvsem v razmislek glede izgradnje superračunalniške zmogljivosti v njegovem okviru, vendar dinamiko in način dela določa MDP”, pravijo na ministrstvu, pristojnem za znanost in inovacije.
In kakšna sta ta dinamika in način dela? “Na projektu sodeluje medresorska delovna skupina zaposlenih na MDP in MVZI. O vseh podrobnostih bo javnost pravočasno in sproti obveščena,” so za N1 pred dnevi povedali na ministrstvu za digitalno preobrazbo. “Za nobenega od projektov po našem vedenju ni oblikovana formalna delovna skupina. Zaposleni na direktoratu za znanost in inovacije MVZI se v procese vključujejo po potrebi,” pa so navedli na ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in inovacije. In nas po podatke o načrtovanem novem superračunalniku napotili na ministrstvo za digitalno preobrazbo. Tam pa so včeraj ponovno poudarili: “Ko bomo razpolagali z več informacijami glede razpisa in prijave, vas bomo o tem obvestili.”
Kaj je superračunalnik?
“Bolj pravilen izraz za superračunalnik so superračunalniške gruče. Superračunalnik je pravzaprav velika množica majhnih računalnikov, ki so zgrajeni zelo podobno kot računalnik na vaši mizi,” opisuje profesor Janez Perš. Trenutna Vega ustreza okrog 40.000 domačim prenosnim računalnikom. “Za postavitev superračunalnika potrebuješ veliko zgradbo z dobrim električnim napajanjem – porabo merimo v megavatih – in klimatizacijo. V tem prostoru je nato množica, lahko več sto t. i. računalniških rezin, ki so zelo zelo zmogljivi ekvivalenti namiznih računalnikov,” pravi Perš.
Kot še dodaja, se superračunalnika ne nabavi kot “eno veliko škatlo”, ampak se ga, glede na potrebe in razpoložljiva sredstva, naroči pri enem od specializiranih podjetij. “Glede na to pri dobavitelju naročite superračunalnik s 100, 200 ali denimo 500 rezinami ali strežniki, ustreznimi procesnimi, grafičnimi enotami in ostalimi specifikami. Dobavitelj na lokaciji sestavi superračunalnik iz posameznih rezin in daje garancijo za njegovo delovanje,” opisuje Perš, ki na ljubljanski elektrofakulteti deluje v laboratoriju za strojno inteligenco. “Vsaka od teh rezin stane okrog 100 tisoč evrov,” pojasnjuje visoko ceno superračunalnikov.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje