Menu Item
Članice Evropske unije so po skoraj desetletju napornih pogajanj dokončno prižgale zeleno luč za prelomno prenovo migracijske in azilne politike: pakt o migracijah in azilu, ki je posledica množičnega vala nezakonitih prebežnikov leta 2015, ko so se pokazale številne pomanjkljivosti zakonodaje na tem področju. Kaj vse prinaša?
Nov solidarnostni mehanizem
Pakt o migracijah in azilu zajema deset aktov. Ena glavnih sprememb je, da bo uredba o upravljanju azila in migracij nadomestila dublinsko uredbo in vzpostavila nov solidarnostni mehanizem. Do zdaj je bilo namreč za veliko večino prošenj za azil odgovornih le nekaj držav članic, zdaj bodo to odgovornost morale nositi vse. Bo pa lahko vsaka posamezna članica sama izbirala, na kakšen način bo to solidarnost izkazovala.
Imela bo tri možnosti. Ali s premestitvami prosilcev za azil in upravičencev do mednarodne zaščite, finančnimi prispevki v skupni sklad ali pa operativno podporo, kot je denimo napotitev osebja ter tehnične opreme.
Na letni ravni bo število premestitev znotraj Evropske unije določeno pri najmanj 30.000 osebah, na vsaka tri leta pa bo Evropska komisija glede na situacijo v EU, statističnih podatkov, ocene dogajanja v sosednjih regijah, pripravila migracijsko oceno. Ta bo vsebovala številko potreb po relokaciji prebežnikov.
“Naj ponazorim s številkami, kaj to pomeni za Slovenijo: v pogajanjih je bilo predlagano število 30.000 oseb za premestitve letno na ravni EU. Ob upoštevanju razdelitvenega ključa bi delež premestitve za Slovenijo znašal 126 oseb. To število ne pomeni prekomerne obremenitve azilnega sistema Republike Slovenije,” je konec aprila pojasnil notranji minister Boštjan Poklukar.
Za vsako premeščeno osebo bo država članica sicer prejela 10.000 evrov iz evropskih skladov. Skladno z zakonom o mednarodni zaščiti pa je za udeležbo Slovenije v sistemu premestitev potrebna ustrezna odločitev vlade. Če se država ne odloči za premestitve, bo morala prispevati 22.000 evrov na posamezno osebo oziroma približno 2,8 milijona evrov letno za Slovenijo (to velja, če bo meja za premestitev postavljena pri 30.000 osebah). Najmanjši letni znesek finančnih prispevkov pa bo na ravni EU znašal 600 milijonov evrov.
V primeru kriznih razmer še okrepljena solidarnost
V primeru kriznih razmer na področju migracij bo solidarnost med državami dodatno okrepljena. Komisija bo lahko v tem primeru od članic zahtevala dodatne zaveze, pri čemer bodo prednost dali premeščanju.
Članica bo lahko od Bruslja zahtevala razglasitev izrednih razmer, če bo množičen prihod državljanov tretjih držav povzročil nedelovanje nacionalnih sistemov na področju azila, sprejema, zaščite otrok in vračanja. Komisija bo morala oceno podati v dveh tednih. Svetu EU bo ob tem predlagala solidarnostne ukrepe in možna odstopanja od pravil iz pakta.
Pravila iz uredbe o kriznih razmerah bodo veljala tudi v primeru instrumentalizacije migracij.
Nova pravila na zunanjih mejah
Pakt uvaja tudi postopek na zunanjih mejah EU, s katerim bodo varnostni organi ocenili, ali začnejo z azilnim postopkom ali pa z vračanjem v državo izvora. Šlo bo za tri načine preverjanja.
Najprej bodo vse prebežnike v roku treh dni identificirali, zdravstveno in varnostno pregledali ter jim odvzeli prstne odtise. Na podlagi tega in pa odločitve, ali bodo osebe zaprosile za mednarodno zaščito, bodo sledili naslednji postopki.
V mejni azilni postopek bodo vključeni tisti, ki bi ogrožali nacionalno varnost ali javni red, zavajali organe z napačnimi informacijami ali pa bi slednje prikrivali. Enako velja, če bi bili državljani ene od držav, katerim prebivalcem prošnje za azil odobrijo v manj kot 20 odstotkih primerov, denimo državljani Maroka ali Alžirije. Mladoletniki brez spremstva bodo iz postopka izključeni, razen če bi predstavljali grožnjo za varnost.
Ta postopek bo s pritožbo vred lahko v običajnih razmerah trajal največ 12, izjemoma pa do 16 tednov. Če bo posameznik v mejnem postopku dobil negativno odločitev, bo sledil postopek vračanja v državo izvora in bo moral biti končan v 12 tednih.
Na tak način naj bi razbremenili azilne in sprejemne sisteme držav članic, osebe, ki zaščito potrebujejo, naj bi do te prišle hitreje. Po drugi strani bodo prebežniki, ki do zaščite niso upravičeni, hitreje vključeni v postopek vračanja v izvorno ali tranzitno državo. Pakt namreč predvideva sistem vračanja na ravni Evropske unije.
Postopki obravnave prošnje za mednarodno zaščito bodo po novem v vseh državah članicah enaki, hitrejši, do prve odločitve pa bo lahko preteklo največ šest mesecev. Zakonodaja določa enotne standarde za podelitev statusa begunca, ki bo moral veljati najmanj tri leta, ali subsidiarne zaščite, ki bo morala veljati najmanj eno leto.
Uredba o upravljanju azila in migracij spreminja tudi, katera država članica je odgovorna za obravnavanje prošnje za azil. V skladu z novo uredbo morajo prosilci za azil zaprositi v članici prvega vstopa ali pa zakonitega prebivanja. Odgovornost za obravnavo prošnje pa se lahko po novem prenese tudi na katero drugo članico. Med kriteriji so družinske povezave, pridobitev diplome v določeni članici in znanje jezika. Če ne bo izpolnjen nobeden od teh pogojev, bo za obravnavo odgovorna prva članica, v kateri je posameznik vložil prošnjo.
Pakt za prosilce in prejemnike zaščite prinaša pravice in obveznosti
Prejemniki zaščite bodo morali ostati v članici, kjer so zaščito prejeli. Tako naj bi preprečili sekundarne migracije znotraj EU. Zakonodaja obenem določa pravice, povezane s statusom mednarodne zaščite, med drugim na področjih izobraževanja, zaposlovanja, socialne pomoči in zdravstvene oskrbe.
Države bodo morale prav tako določene pravice, materialne pogoje in zdravstveno oskrbo, pa tudi možnost opravljanja dela najpozneje v šestih mesecih po registraciji, zagotoviti tistim, ki so zgolj zaprosili za zaščito. V vseh administrativnih postopkih jim bo na voljo pravna pomoč.
Podrobno beleženje podatkov in odkrivanje kaznivih dejanj
Vsi podatki, ki jih bodo varnostni organi preverili v postopku na zunanji meji, bodo zbrani v podatkovni zbirki Eurodac, ki se z novim paktom veča.
Obvezno bo zbiranje biometričnih podatkov vseh oseb, ki so starejše od šestih let. Do zdaj je bila starostna meja postavljena pri 14 letih.
Posodobljena uredba o Eurodacu naj bi izboljšala obravnavo nedovoljenih gibanj in omogočila spremljanje poti prosilcev za azil in oseb z neurejenim statusom po vsej Evropski uniji.
Spremembe namreč dopuščajo registracijo posameznih prosilcev in ne zgolj prošenj za azil. Na tak način bodo varnostni organi lažje identificirali osebe, ki so vložile več prošenj, posledično pa lažje določili, katera članica je odgovorna za obdelavo prošnje za azil. Sprememba preverjanja bo ključna tudi za identifikacijo morebitnih groženj za države članice. V določenih okoliščinah bodo varnostni organi v sistem Eurodac morali zabeležiti, ali po varnostnem pregledu domnevajo, da bi prebežnik lahko predstavljal grožnjo za notranjo varnost države.
Poleg tega bodo lahko organi za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj v Eurodacu pridobili določene podatke, tako pa preprečili ali preiskali teroristična dejanja in druga huda kazniva dejanja.
Katere države pakta niso podprle?
Za potrditev desetih zakonodajnih aktov je bila potrebna podpora kvalificirane večine, kar pomeni najmanj 15 od 27 članic EU, ki skupaj predstavljajo 65 odstotkov prebivalcev EU.
Rezultati glasovanj za posamezne akte so bili različni, podprlo jih je med 19 in 21 od 25 članic, ki so glasovale. Za Irsko in Dansko namreč na področju migracijske politike velja izjema oz. t. i. opt-out.
Proti vsem desetim aktom sta glasovali Poljska in Madžarska, Češka pa se je pri vseh glasovanjih vzdržala. Pri večini glasovanj se je vzdržala Slovaška, ki je glasovala proti uredbi o upravljanju migracij in azila, ki med drugim vključuje koncept obvezne solidarnosti, in uredbi o kriznih razmerah. Tej je prav tako nasprotovala Avstrija, ki je bila tudi proti enotnim standardom glede pravic prosilcev za mednarodno zaščito.
Slovenija je vse zakonodajne akte podprla.
Kdaj bo nova zakonodaja začela veljati?
Politični dogovor o več predlogih zakonodajnih aktov sta Svet EU in Evropski parlament dosegla leta 2017, o nekaterih pa se članicam ni uspelo uskladiti niti med seboj.
Tako je Komisija leta 2020 — medtem so leta 2019 potekale tudi evropske volitve — predloge dopolnila oziroma podala nove. Politični dogovor so članice in poslanci dosegli decembra lani, Evropski parlament pa je celoten sveženj potrdil pred enim mesecem. Nova zakonodaja bo začela veljati 20 dni po objavi v uradnem listu, ki bo sledila današnji potrditvi na Svetu EU, uporabljati pa se bo začela šele čez dve leti, torej junija 2026.
Do takrat bo veljala trenutna zakonodaja, Bruselj in članice pa se bodo pripravljali na izvajanje nove. Evropska komisija bo junija letos predstavila skupni načrt izvajanja, na podlagi katerega bodo članice pripravile še podrobnejše nacionalne načrte. Za to bodo imele časa do januarja 2025.
Notranji minister Boštjan Poklukar pričakuje, da bo Slovenija načrt pripravila do konca leta. Na ministrstvu so že oblikovali skupino, ki bo pripravila vse potrebno, napovedal pa je tudi vzpostavitev medresorske delovne skupine.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje