Menu Item
Po zadnjih javno dostopnih podatkih je bilo leta 2020 identificiranih 27 žrtev trgovine z ljudmi – vse so bile ženske, ki so jih izkoriščali za prostitucijo in spolne zlorabe. Vse so bile tuje državljanke. Število odkritih kaznivih dejanj s področja trgovine z ljudmi je upadlo med epidemijo, še bolj pa, nekoliko presenetljivo, leto pred tem.
Delegacija Grete, skupine strokovnjakov za ukrepanje proti trgovini z ljudmi, ki deluje pri Svetu Evrope, je bila te dni na obisku v Sloveniji. Tjaša Škreblin, vodja službe za preprečevanje in boj proti trgovini z ljudmi pri ministrstvu za notranje zadeve, pravi, da je bil obisk načrtovan že za lansko pomlad, a so ga zaradi epidemije prestavili, saj so želeli preveriti stanje na terenu. “Cilj je preveriti izvajanje konvencije Sveta Evrope o ukrepanju proti trgovini z ljudmi – od preventive, usposabljanj do preiskovanja kaznivih dejanj, zaščite žrtev, sodelovanja s partnerji in nevladnimi organizacijami in tako naprej,” pojasnjuje sogovornica.
Strokovnjaki Grete so se sestali z nevladnimi organizacijami, predstavniki ministrstev in vladnih služb, policije, tožilstev, sodišč, inšpektoratov in z drugimi deležniki, ki so kakorkoli vpleteni v zaznavanje in odkrivanje kaznivih dejanj ter zagotavljanje pomoči žrtvam. Med drugim je bil predviden sestanek tudi z uradom vlade za komuniciranje, ki je leta 2020, v času vlade Janeza Janše, ukinil sredstva za izvajanje preventivnih projektov.
Pomoč ne sme biti pogojevana
Greta je prvo poročilo za Slovenijo izdala leta 2013 in v njem podala več priporočil, med drugim je slovenskim oblastem predlagala spremembe določil, po katerih so pravice žrtev trgovine z ljudmi pogojene s sodelovanjem v preiskavi in kazenskih postopkih. V priporočilih so v zvezi s tem navedli omejevanje pravice do varne namestitve ter do pridobitve dovoljenja za začasno prebivanje; številne žrtve v Sloveniji so namreč tuje državljanke. Pomembno pomanjkljivost so ugotovili tudi na področju zakonodaje, ki žrtvam kaznivih dejanj zagotavlja pravico do odškodnine; po veljavni zakonodaji namreč ta pravica ne pripada državljanom tretjih držav.
“Priporočila Grete poskušamo kar najbolj uresničiti,” pravi Škreblin, ob tem pa dodaja, da se nekatera nanašajo tudi na področja, kjer se “v praksi izkazuje, da stvari delujejo dobro”. Kar zadeva pogojevanje oskrbe in pomoči, Škreblin pojasnjuje, da v kriznem prostoru prvih 30 dni pomoč žrtvam ni pogojena, drugače pa je v varnem prostoru. “Varni prostor je projekt, ki ga financira ministrstvo za notranje zadeve, in tukaj izhajamo iz tega, da naj bi žrtev res sodelovala, vendar pa o takšni namestitvi vsakič odloča multidisciplinarna skupina, ki preuči vse okoliščine, tudi razloge žrtve, zakaj ne želi sodelovati v kazenskem postopku,” pojasnjuje sogovornica. Eden od razlogov je lahko tudi strah pred tem, da bo povzročitelj na koncu oproščen, opozarja Polona Kovač iz društva Ključ. Takšen razplet smo ne nazadnje lahko videli tudi v dokumentarnem filmu Ključ, v katerem je spregovorila žrtev prisilne prostitucije, ki jo je partner več let zlorabljal in izkoriščal. Na koncu je bil oproščen. “To za žrtve pomeni dodatno travmo in je tudi s tega vidika problematično.” Škreblin sicer pravi, da doslej praktično še ni bilo primera, da žrtev ne bi bila nastanjena v varni prostor, tudi če ni sodelovala z organi pregona.
Z novelo zakona o tujcih se je lani spremenila tudi določba, po kateri so dovoljenje za začasno prebivanje žrtve lahko pridobile le pod pogojem sodelovanja v kazenskem postopku. V skladu z novelo zakona je takšno dovoljenje mogoče pridobiti tudi na podlagi ugotovljenih osebnih okoliščin, pravi Škreblin – torej neodvisno od tega, ali se žrtev odloči pričati proti povzročitelju ali ne.
Diskriminacija na področju odškodnin
Težava, na katero je opozorila Greta, je bila tudi zdravstvena oskrba žrtev trgovine z ljudmi. Kot pravi Škreblin, so priporočilo upoštevali in problem zadovoljivo rešili, čeprav zakonodajni okvir ostaja enak. “Problem so bili tuji državljani, ki imajo v Sloveniji pravico samo do najnujnejših zdravstvenih storitev, torej v primerih, ko je njihovo življenje ogroženo. Zakonske podlage nam še ni uspelo urediti, smo pa to za zdaj rešili dovolj učinkovito. Na podlagi zaprosila nacionalne koordinatorice ministrstvo za zdravje za vsako žrtev, ki je nastanjena v kriznem ali varnem prostoru, izda potrdilo, s katerim je žrtvi zagotovljena pravica do brezplačne zdravstvene oskrbe. S tem je žrtev upravičena tudi do specialistične obravnave,” pojasnjuje sogovornica in dodaja, da je za žrtve to zelo pomembno, saj se spoprijemajo s travmami, praviloma pa tudi odvisnostmi, v katere so jih potisnile pretekle stiske.
Še vedno ostaja neuresničeno priporočilo Grete glede odškodnin žrtvam kaznivih dejanj na področju trgovine z ljudmi. “Tukaj gre za problem diskriminacije,” pojasnjuje Škreblin. Zakon o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj namreč predvideva odškodnine za državljane Slovenije in državljane EU, na pa tudi za državljane tretjih držav. “V tem delu bo zakon treba popraviti,” je jasna.
Leta 2020 odkritih 29 kaznivih dejanj in 27 žrtev
Iz poročila medresorske delovne skupine za boj proti trgovini z ljudmi izhaja, da je v letu 2020 (poročilo za leto 2021 namreč še ni objavljeno) policija obravnavala 29 kaznivih dejanj trgovine z ljudmi. To je precej manj kot v letih pred epidemijo: leta 2016 je obravnavala 32 tovrstnih kaznivih dejanj, leta 2017 67, leta 2018 pa 71. V letu 2019 je število obravnavanih kaznivih dejanj upadlo na zgolj 13. Tjaša Škreblin pojasnjuje, da je policija v preteklih letih v povprečju obravnavala okrog 50 kaznivih dejanj s področja trgovine z ljudmi. Drastičen upad leta 2019 pripisuje slabši zaznavi policije, ki se je takrat ukvarjala “z naraščajočim številom ilegalnih prehodov države meje”. “Odkrivanje trgovine z ljudmi je najbolj odvisno od proaktivnosti policije na tem pordročju, žrtve namreč redko same poiščejo pomoč,” še pojasnjuje. Leta 2020 je tudi to področje zaznamovala epidemija. Lani so bili podatki že bolj primerljivi z obdobjem pred epidemijo, pravi sogovornica.
Povedno je, da je bilo leta 2020 vseh 27 žrtev trgovine z ljudmi žensk, ki so bile izkoriščane za prostitucijo in spolne zlorabe. 24 je bilo državljank Ukrajine, dve sta bili državljanki Moldavije in ena državljanka Romunije. Prisilnega dela policija ni odkrila, prav tako ne drugih oblik trgovine z ljudmi. V poročilu so omenili tudi prisilno beračenje kot obliko prisilnega dela: “Glede prisilnega beračenja kot ene od oblik prisilnega dela se nadaljuje trend iz preteklih let, za katerega je značilno, da te osebe v postopkih s policijo nočejo sodelovati in se ne prepoznavajo kot žrtve trgovine z ljudmi.”Policija je leta 2020 v zvezi s kaznivim dejanjem trgovine z ljudmi obravnavala štiri fizične osebe, med njimi tri ženske in enega moškega. Vsi so bili slovenski državljani. Obravnavali so tudi eno pravno osebo, ki je bila registrirana v Sloveniji.
Greta zaskrbljena za mladoletnike brez spremstva, Slovenija ne
Greta je v svojih priporočilih omenila tudi mladoletne begunce brez spremstva. “Greta poziva slovenske organe, da so bolj pozorni na odkrivanje žrtev trgovine z ljudmi med mladoletniki brez spremstva in vzpostavijo mehanizem identifikacije, ki upošteva specifične okoliščine in potrebe otroških žrtev trgovine, da vključuje otroške specialiste in zagotavlja, da se v prvi vrsti upošteva največja korist otroka,” so zapisali.
Čeprav je mladoletnikom brez spremstva po mednarodnih konvencijah in tudi po zakonu država dolžna nameniti posebno pozornost, je znano, da v Sloveniji še vedno ne obstaja posebna ustanova, ki bi bila namenjena posebej njim. Tako se dogaja, da so vsaj za kratek čas nameščeni v centru za tujce – leta 2020 je bilo tam nastanjenih več kot 300 mladoletnikov brez spremstva. Pozneje jih premestijo v postojnski dijaški dom. Polona Kovač iz Društva Ključ se strinja, da gre za posebej ranljivo skupino. “Kot otroci so ranljivi že sami po sebi, zaradi doživetih travm, finančnih stisk, ker so sami, pa so še dodatno ranljivi za različne oblike izkoriščanja. In ob slabi prepoznavnosti in posledično pomanjkanju kazenskega pregona storilcev problematika ostaja,” opozarja. Škreblin pravi, da za vse prosilce za azil, tudi za mladoletnike, izvajajo informiranje o trgovini z ljudmi, ki poteka v njim razumljivem jeziku. Na podlagi tega se lahko prepozna žrtve, ocenjuje.
Prisilno delo ostaja nevidno
Na vprašanje, kako uspešno je po njenem mnenju odkrivanje trgovine z ljudmi v Sloveniji, Kovač odgovarja, da se to razlikuje glede na oblike izkoriščanja. “Izkoriščanje prostitucije je sorazmerno dobro prepoznano, na drugi strani pa na primer skoraj nimamo prepoznanih primerov prisilnega dela, čeprav v praksi seveda ni tako. Tudi otroci so v različnih oblikah izkoriščanja slabo zaznani. Težko je natančno opredeliti, v čem je težava, vendar pa so določene pomanjkljivosti, ali v interpretaciji veljavne zakonodaje in posledično sodni praksi, ko se izkazuje, da so povzročitelji pogosto oproščeni; ali v nepoznavanju in neprepoznavanju možnih ranljivosti kot enega glavnih vzrokov, da se osebe znajdejo v izkoriščevalskih razmerjih. Konec koncev pa je problem tudi prenizek nivo širšega družbenega (pre)poznavanja problematike na eni strani ter uporabe storitev oseb, ki so na različne načine izkoriščane.”
Kaj je prisilno delo
Prisilno ali obvezno delo je vsako delo ali storitev, ki zahteva od posameznika opravljanje dela, za katero se ta ni prostovoljno odločil, pod grožnjo kakršnekoli kazni. Glede na razlago mednarodne organizacije dela se soglasje žrtve ne more šteti kot prostovoljno, če je dano ob grožnji ali kot posledica prevare.
Tjaša Škreblin se strinja, da so velike težave predvsem pri prepoznavanju prisilnega dela, na to ne nazadnje opozarja tudi Greta: “Vemo, da je prisilnega dela pri nas veliko, zato v zadnjih letih dajemo poudarek prav prepoznavi tega. Na prisotnost prisilnega dela kaže tudi naraščanje kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic delavcev. Meja med tovrstnimi kršitvami in trgovino z ljudmi je tanka. Prizadevamo si usposabljati vse deležnike, predvsem inšpektorje za delo. Pred kratkim smo zanje pripravili tudi smernice, na podlagi katerih lažje prepoznavajo prisilno delo. Trudimo se ozaveščati tudi delodajalce o tem, kako v vsej dobavni verigi prepoznati trgovino z ljudmi. Neredko se namreč zgodi, da so problem podizvajalci.”
Pri boju proti trgovini z ljudmi je ključnega pomena tudi ozaveščanje mladih. Kot je v dokumentarnem filmu Ključ povedala soustanoviteljica Društva Ključ Mojca Kunaver, se je izkazalo, da so rizična populacija mladoletniki na prehodu iz osnovne v srednjo šolo, zato so že pred časom začeli izvajati preventivne delavnice v šolah. Podobno je na lanskoletni konferenci neformalne mreže nacionalnih koordinatorjev za boj proti trgovini z ljudmi jugovzhodne Evrope opozorila tudi slovenska nacionalna koordinatorica Tina Princes Damjanovič, ki je dejala, da so otroci zaradi vse daljšega časa, ki ga preživijo na internetu, postali še bolj ranljiva skupina. Na osnovnih in srednjih šolah zato poteka sistematično ozaveščanje otrok in mladostnikov glede trgovine z ljudmi. “Ne smemo jih obravnavati samo kot možne žrtve trgovine z ljudmi, pač pa tudi kot morebitne bodoče potrošnike. Zato z ozaveščanjem te ciljne skupine lahko močno vplivamo tudi na zmanjševanje povpraševanja po storitvah, ki jih opravljajo žrtve trgovine z ljudmi. Zavedati se je treba, da se pozitivne spremembe lahko zgodijo samo z dobro obveščenimi in proaktivnimi prihodnjimi generacijami, saj prihodnost leži prav v njihovih rokah,” je povedala.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!