Menu Item
Epidemija covida-19 je vplivala ne le na življenje posameznika, ampak je zaznamovala družbo kot celoto in odnose v njej. Socialna psihologinja Mirjana Nastran Ule je zelo kritična do političnega vodenja epidemije v Sloveniji, ki je, kot pravi, povzročilo razdor med ljudmi. Pogovarjali smo se tudi o izgubi zaupanja, teorijah zarote, položaju mladih in funkciji sodobne družine.
Epidemija traja že dve leti. Kako ocenjujete politično vodenje epidemije v Sloveniji? Kako ocenjujete predvsem komunikacijo vladajočih v tem času? In kako je vse to vplivalo na posameznika in kako na skupnost?
Epidemija je strokovni problem, a mogoče ne le medicinske stroke. Zdi se mi, da so premalo k diskusiji in iskanju rešitev povabljeni drugi profili, predvsem družboslovci. Sama sem zastrigla z ušesi že čisto na začetku, pri dveh začetnih gestah, ki sta na pogled lahko minorni, a simbolno izražata neki odnos do epidemije. Mislim na opozarjanje na socialno distanco in na gesto stika s komolci (ki je zamenjala rokovanje, op. a.).
Tisto, na kar bi morali opozarjati, je ohranjanje fizične distance, a ob tem težiti k socialni bližini. Spomnim se, ko smo v začetku epidemije hodili po mestu kot nekakšni zombiji, izogibali smo se pogledom in bližini. Na neki način je to simbolno pomenilo, da je drug potencialni sovražnik. To pa vodi v razkroj skupnosti.
Namesto tega bi moralo biti sporočilo, da smo vsi v istem čolnu, da moramo vsi skupaj delati, zato da izidemo iz te situacije. Sporočilo trenutno pa je: vsak je v svojem čolnu, vsak mora skrbeti zase in za svoje zdravje. To prinese razdor. Drug postane moj potencialni sovražnik.
Ali pa ta “komolčarska” gesta, ki se mi zdi naravnost odurna. Imamo številne druge, lepe geste – lahko bi pomahali, se priklonili s sklenjenimi rokami … Geste, ki povedo, vidim te, pomemben si zame.
To so zdrsi, ki se zdijo na videz nepomembni, pa imajo veliko težo.
Nismo torej poskrbeli, da skupnostno rešujemo težave, ampak vsak skrbi zase. To je bilo usodno tudi zato, ker pandemija ni nekaj, kar nas je doletelo (izolirano) in povzročilo razkroj skupnosti. Pandemija je padla, po mojem mnenju, kot opozorilo za človeštvo. Padla je v dokaj krizno razkrojeno in ogroženo svetovno in slovensko družbo.
Že od 90. let imamo ta grobi, surovi kapitalizem, ko so se začele rušiti neke osnovne etične norme, ki so mazivo družbe. Deset svetopisemskih pravil je nekaj, kar je povezovalo to skupnost 2.000 let, a smo jo v zadnjih desetletjih povsem razkrojili.
To je tudi kritika politike, ker tudi ta hodi po robu. Zdi se, da je pomembno samo to, ali smo kršili zakone. A kdor ima dovolj denarja za dobre odvetnike, se lahko izmuzne odgovornosti.
Skratka, skupnost je bila razkrojena in pandemija bi morala biti opozorilo, da smo marsikaj počeli narobe in da se moramo s tem soočiti. Po dveh letih pandemije pa se zdi, da se nismo naučili nič. Spet poskušamo prinesti okrog pandemijo in drug drugega.
Mirjana Nastran Ule je doktorica psiholoških znanosti in upokojena redna profesorica za socialno psihologijo na Fakulteti za družbene vede (FDV) Univerze v Ljubljani, kjer je predavala na področju psihologije, sociologije in komunikologije. Po upokojitvi leta 2017 jo je Univerza v Ljubljani imenovala za zaslužno profesorico.
Se vam zdi, da je takšno vodenje epidemije naključno ali mogoče tudi prinaša koristi določenim političnim strankam oziroma sistemom, ki so avtoritarni?
Verjamem, da nič ni povsem naključno. Upam, seveda, da tudi vodenje države ni naključna zadeva. Je pa odvisno, kdo vodi državo in kaj so njegovi interesi. To se vidi tudi pri vodenju epidemije. To, kar vidimo, je avtoritarno, paternalistično vodenje, od zgoraj navzdol, z neprestanim sankcioniranjem – namesto motiviranja, poudarjanja skupnosti, poslušanja iniciativ od spodaj navzgor.
Civilna družba že od začetka epidemije opozarja na vse to, a je politika ne posluša. Civilna družba je ugovor ljudstva na vodenje države. Če ljudstvo spregovori, ga modra politična oblast posluša in se začne z njim pogovarjati.
Ta oblast pa je vse civilnodružbene pobude zatirala, celo zelo nasilno. To vodi v zbujanje jeze in besa in sproža nasprotne odzive. To je bil tudi povod, da so se ljudje uprli oblastnim strukturam – tudi na ta način, da se ne gredo cepit ali da ne spoštujejo pravil.
Jasno je, da je med epidemijo oblast na eni, ljudstvo pa na drugi strani. Oblast ni reagirala na pobude ljudstva, zato je to reagiralo po svoje. Posebej zato, ker, kot sem že omenila, smo bili nagovorjeni kot posamezniki, ne pa kot skupnost.
Se je pa ta nestrpnost, celo agresija, prenesla tudi v medosebne odnose, ne le v odnos ljudi do vladajočih.
Nestrpnost je kontraproduktivna, sploh v teh razmerah, ko bi morali stopiti skupaj. Ker se nas je atomiziralo, sovražnik ni samo oblast, ampak smo sovražniki tudi drug drugemu. Zato so se začele te delitve med nami – cepljeni proti necepljenim, stari proti mladim in tako naprej.
Spet moram seči nekoliko nazaj. Zdi se, da je bila Slovenija oziroma ves svet v zadnjih tridesetih letih vržen s tečajev. S propadom socializma je kapitalizem, krvoločni kapitalizem brez pravil in norm, dobil zalet. Samo pomislimo na brezsramno bogatenje in potrošniške ekscese peščice, na drugi strani pa poglabljanje revščine, izkoriščanje resursov in ekološke spremembe, ki jih že močno občutimo.
Vse to so dogajanja, ki jih je težko razumeti, tudi politika se z njimi ne ukvarja premišljeno in razumsko. Na mesto razuma so stopile emocije. Najprej so ljudje reagirali z izgubo zaupanja. V Sloveniji se kaže v visoki stopnji nezaupanja do institucij, politike, vodenja države.
To pomeni lahko tudi neke vrste generalizirano izgubo zaupanja v življenje. Nenadoma izgubimo zaupanje, da bo dobro, da bo šlo. Namesto zaupanja nastopi strah, tesnoba, ki se navzven lahko obrne v jezo in agresijo. Ta jeza in agresija iščeta naslovnika. Naslovnik pa je lahko kdorkoli – sosed, ki nekaj počne narobe, trgovka, študent pred trgovskim centrom, ki preverja pogoj PCT …
Ko je notranja negotovost, ki se je spremenila v jezo, bes, agresijo, tako velika, vsesplošna, vseobvladujoča, se širi tudi iskanje zunanjih sovražnikov, ki bi bili lahko tarča za to nakopičeno jezo.
Tarča so lahko tudi trume beguncev, ki so pravzaprav žrtve tudi našega izkoriščanja, žrtve so lahko bogati, revni in tako dalje.
To so kaotične razmere, za katere so odgovorne politične oblasti, tako v Sloveniji kot v svetu, ki pandemije niso znale izkoristiti za razmislek o tem, kaj nam ta pandemija sporoča.
Družboslovci bi tukaj zagotovo podali kakšno pametno rešitev tudi pri komuniciranju z javnostjo.
Tarča vse te jeze so tudi nekatere avtoritete, ki so še do nedavnega, se zdi, uživale visoko stopnjo zaupanja javnosti. Govorim predvsem o zdravnikih, znanstvenikih, vseh, ki se v zvezi z epidemijo javno izpostavljajo. Kje vidite razlog za to? Zakaj se je situacija tako obrnila? Zdravniki so bili pomembna skupina, ki smo ji zaupali, zdaj pa se zdi, da ji mnogi ne več.
Tukaj bi vas malce popravila. Ne gre za to, da smo izgubili zaupanje v zdravnike, ampak smo izgubili zaupanje v predstavnike, tiste, ki komunicirajo z javnostjo in ki jih mogoče javnost dojema kot podaljšek politične oblasti. Oziroma tiste, ki nam sporočajo neprijetne novice.
Po zadnjih javnomnenjskih raziskavah se to zaupanje ne ruši tako zelo, kot se zdi. Povečuje pa se strah pred rušenjem zdravstvenega sistema. Tisto, česar se torej bojimo, je, da se nam zrušijo sistemi, ki so bistveni za ohranjanje nekih socialnih razmerij in socialne države.
Javnomnenjski podatki vseskozi kažejo, da smo prebivalci Slovenije zelo egalitarno usmerjeni in da so nam institucije države zelo pomembne. Pomembno nam je ohranjanje javnega zdravstva, javnega šolstva in tako naprej. Kriza teh javnih institucij nas zelo bega in zelo skrbi.
Tudi znanstveniki, učitelji in visokošolski učitelji še vedno uživajo kar visoko stopnjo spoštovanja. Res pa je, da ko postajamo individualisti, ko poslušamo, da mora vsak poskrbeti zase, in ko ne zaupamo institucijam, sistemom, iščemo rešitve znotraj svojega najožjega socialnega okolja. Ljudje tako zaupajo družini in najožjim prijateljem in izkušnje iščejo znotraj tega kroga. Neko socialno izkušnjo dajejo tudi družbena omrežja, ki so ustvarila virtualne skupnosti, ki jim, kot se zdi, ljudje zaupajo.
Izguba moralno-etičnih pravil je povzročila tudi to, da je vse relativno. In potemtakem je relativno tudi to, kaj reče znanstvenik, ko pa prijatelj na družbenih omrežjih reče nekaj drugega. Zaupaš prijatelju, ker ti je bližje. S tem se mnenje znanstvenika relativizira. Tako se poglabljajo ta kaotična razmerja.
A kot rečeno, teh razmer nismo ustvarili ljudje. Za to so se ustvarila plodna tla v zadnjih desetletjih z izjemno krutimi, ekscesnimi kapitalskimi in političnimi dogajanji. To res povzroča veliko zmedo, in zato iščemo avtoriteto. In zdi se, da je edina moralna avtoriteta na tem svetu papež Frančišek, saj je edini, ki mu ljudje verjamejo, da misli in želi dobro.
Vse to so zelo plodna tla tudi za razrast najrazličnejših teorij zarote. Vas je presenetilo, koliko so se razrasle in koliko ljudi, tudi izobraženih, jim je podleglo?
Na eni strani je to presenečenje, po drugi strani pa to ni nenavadno v razmerah, ko umanjka racionalnih avtoritet. Trenutno imamo represivne avtoritete. A racionalna avtoriteta je tista, ki jo spoštujemo, ji zaupamo.
Ker se moramo torej pogosto znajti sami, ker poslušamo, da moramo vzeti življenje v svoje roke, se pač znajdemo, tako kot se.
Teorija zarote je bila včasih gostilniška debata, kjer so nastali neverjetne zgodbe in zaključki. Zdaj se je ta debata, ki je bila prej omejena na eno omizje in kvečjemu na še kakšnega natakarja, prenesla na družbena omrežja in je dostopna vsem. Družbena omrežja so gostilniška debata. Gostilniška debata včasih dobro dene, paše malce govoričiti in delati neke sklepe.
A ko je vse drugo tako nejasno, da je edino pomembno, kaj nudi ta gostilniška debata, in se čutimo samo njej zavezani, smo tukaj, kjer smo.
Sama vendarle verjamem, da so ljudje racionalni in da te teorije zarote nimajo takšnega zagona, kot se zdi. V gostilniški debati lahko hitro pride zraven nekdo, ki ima znanje in ga spoštujejo in hitro obrne to debato.
Teorije zarote in gostilniške debate se gibljejo v prostoru, ki je prazen, v neke vrste socialni anomiji. Danes smo v stanju socialne anomije (stanja, ki ga zaznamuje razpad oziroma izginotje norm in vrednot, ki so prej povezovale družbo, posledica pa je občutek ločenosti in odtujenosti članov družbe, op. a.). To seveda ni dobro, še posebej v kriznih, epidemičnih razmerah.
So pa sociologi že dolgo opozarjali na takšno stanje. Spomnimo se ameriškega sociologa Immanuela Wallersteina, ki je že v 90. letih predvidel takšna stanja. Zapisal je, da nas čaka 50 let kaosa, iz katerega se bo rodil nov družbeni red, ne vemo pa, kakšen bo.
Danes se zdi, da se bo moral iz teh kaotičnih razmer res razviti nov družbeni red, za katerega ne vemo, kakšen bo. Si pa želim, da bi bil bolj prijazen za vse ljudi, da bi temeljil na biti in ne na imeti, kot je dejal Erik Fromm že v 70. letih. Vezivno tkivo ne bi smela biti profit in denar, ampak solidarnost, sodelovanje, sočutje.
Čustva so lahko agresivna, nasprotna, lahko pa so usmerjena v skupnost – in takšna bogatijo vse, pomirjajo napetosti, strahove, tesnobe.
Pogoj PCT je ustvaril novo skupino ljudi, nekakšen nov družbeni sloj – to so tisti, ki ne izpolnjujejo pogoja PCT. So v specifičnem položaju, saj so čedalje bolj odrinjeni iz javnega življenja in imajo težji dostop do storitev in dobrin. To se zdi problematično, ko se ustvari dihotomija mi – oni. “Oni” so tako lahko krivi za marsikaj, tudi za to, da imamo še vedno epidemijo, da smo bolj ogroženi in podobno. Kako vidite njihov položaj in kako problematično je to za družbeno kohezijo?
Mislim, da to ni sloj, niti ni skupina; je neka množica, ki ima skupno samo to, da se je zaradi številnih razlogov uprla cepljenju (in testiranju, op. a.). V teh razlogih lahko tičijo osebne stiske, strahovi, upori, tudi racionalni argumenti.
Res je, da smo jih odrinili, z njimi se ne pogovarjamo. Nikjer nimajo prostora, da bi povedali svoje argumente in se z njimi soočili. S tem smo jih na neki način demonizirali. Ljudje mogoče niti ne, ampak predvsem oblast.
Seveda nobena demonizacija ni dobra.
Glede na vse, kar se dogaja, mislim, da bi morali počasi začeti umirjati situacijo. Ne demonizirati necepljenih, motivirati k cepljenju, a brez prisil.
Poznam kar nekaj necepljenih, ki so zdaj na okopih. To je njihovo stališče, ki ga po vsem tem času ne morejo kar zamenjati, saj bi potem morali zamenjati svoje stališče, iti prek sebe.
Vendarle se zdi, da sta pri pogoju PCT vsaj dve težavi. Prva so volitve. Pred kratkim se je, med drugim, postavilo vprašanje, ali bo za dostop do volitev obvezen pogoj PCT. Če vemo, da je volilna pravica neodtujljiva, ali je vzdržno, da jo kakorkoli pogojujemo?
Če si nekdo vzame svobodo, da se ne cepi, ima dolžnost, da se odgovorno obnaša kot necepljen. Svoboda je namreč vedno povezana ne samo s svobodo, ampak tudi z odgovornostjo, ne le do sebe, ampak tudi do drugih. Če imamo torej dober dostop do cepljenja in testiranja, ni ovir do zagotavljanja pogoja PCT. Za omejevanje pravice bi šlo, če bi necepljenim prepovedali dostop do volitev. Vsekakor bo treba poskrbeti za vse volilce in njihovo pravico do glasu.
Je pa osebna svoboda, na katero se sklicujejo tisti, ki se ne želijo cepiti, znak velikega individualizma. Gre za miselnost: “Jaz sem sebi pomemben.” A tudi drugi mi morajo biti pomembni. Jaz moram biti tudi drugim pomemben.
Takšen individualizem je očiten tudi v primeru otrok, ki se zaradi nasprotovanja staršev ne smejo cepiti ali samotestirati v šoli in se morajo zato že dva meseca šolati na daljavo. Kljub temu da imajo otroci pravico in dolžnost biti pri pouku, so se starši odločili drugače.
To je pravzaprav slovenska posebnost. Starši si pri nas preveč jemljejo neke odgovornosti za otroke. Šolanje je odgovornost šole in otroci imajo pravico do šolanja. Družina ima vzgojno vlogo doma.
To, da se otrokom krati pravica do šolanja, ni prav.
Starši bi morali zaupati šolam, šola pa staršem – tudi glede tega, da so doma testirali otroka in ga zdravega poslali v šolo. Ker si ne, moramo vse to opravljati javno.
Staršem bi bilo v olajšanje, če bi šolske zadeve prepustili šoli. Šola pa bi morala za šolske stvari poskrbeti sama, ne pa da za to angažira starše.
Ampak spet gre za neka razmerja, ki so se vzpostavila že prej. Šola je marsikje popuščala, starši so tudi pri izobraževanju vzeli stvari v svoje roke. Tam nekje konec 90. let se je začel proces počasnega vdiranja staršev v šolo – tudi tega, da so umetno začeli dvigovati ocene, saj je bila tekmovalnost za izobrazbo vse večja. To je bil kiks oblasti, ki je s sistemom točk ustvarila takšno tekmovalnost.
Naše raziskave so pokazale, da so starši vplivali na izbiro ne le šole, ampak tudi poklica – in ne le v nasprotju z nasveti šolske svetovalne službe, ampak tudi proti željam otroka.
Šole in javnost smo takrat opozarjali na svoje rezultate. Ampak ali nas politika posluša? Potem pa se čudimo, da ljudje ne spoštujejo znanstvenikov. Politiki so prvi, ki nas ne spoštujejo.
Ko sva ravno pri družinah – tudi vloga in funkcija družine sta se v zadnjih dveh letih najbrž spremenili.
Drugačen način družinskega življenja se je vzpostavljal že zadnjih deset ali dvajset let. Iz vzgojne družine, ki je temeljila na pravilih, je prešla v varovalno družino, ki temelji na varovanju, emocijah, zaščiti.
Družina je tudi ena od družbenih institucij, ne živi v praznem prostoru. Očitno v zadnjih desetletjih, ko se je potek življenja destabiliziral, izjemno potrebujemo takšno skupnost, ki nas ščiti pred tegobami sveta. Takšno družino očitno potrebujejo tako otroci kot starši. Ima namreč kompenzacijsko vlogo za vse nesreče in tegobe, ki nas doletijo v življenju. Nekateri celo govorijo o družini kot laičnem terapevtskem centru.
To na neki način ni nič slabega. A kaj je s tistimi družinami, ki nimajo možnosti delovati zaščitniško in varovalno? Otroci iz takšnih družin so še bolj oškodovani. To pa zato, ker se je razrušila tretja institucija socializacije, ki je bila poleg družine in šole izjemno pomembna – vrstniška skupnost.
Mi smo bili otroci, ki smo rasli ob drugih otrocih. V najstniškem obdobju ali že prej so vrstniki postali najbolj relevantni, po njih smo se ravnali. Družina in šola sta bili instituciji, ki sta omejevali in zahtevali. Vrstniki so blažili te pritiske.
V času digitalizacije, ko smo otroke spravili z ulic v otroške sobe, je umanjkala ta tretja, zelo pomembna institucija socializacije. Otroci so razpeti med družino in šolo.
Če družina ne zmore opravljati te varovalne in zaščitniške funkcije, je to toliko bolj usodno, ker otrok nima vrstniške varovalne in zaščitniške skupnosti. In to se lahko zgodi iz različnih razlogov. Zagotovo so bolj oškodovane družine, ki se borijo z brezposelnostjo, materialnimi problemi, boleznimi, ki nimajo urejenih stanovanjskih razmer, ki imajo nesoglasja, neusklajenosti med staršema glede vzgojnih vzorcev …
Vse to je bilo v družinah tudi v preteklosti, a takrat smo se prej izvili iz družin, družinske manke pa smo kompenzirali z vrstniki in sošolci. Z njimi smo se urili v socialnih veščinah.
Številni moji vrstniki, ki niso imeli stabilnega družinskega okolja, v teh časih ne bi preživeli, saj zdaj te podpore vrstniške skupine ni.
Za osamosvajanje otrok, ki je, vemo, v Sloveniji zelo počasno, to zagotovo ne pomeni nič spodbudnega.
Družina danes mora biti takšna, ker so druge institucije odpovedale, ker je prehod v lastno družino tako težak zaradi težav z iskanjem zaposlitve, zaradi reševanja stanovanjskega problema. Zato tako izjemno pomembno vlogo igra družina. Slovenska družina je silno pripravljena pomagati na vse načine, tudi ko otroci že odrastejo, in najbrž je ta pomoč zelo dragocena. Je pa tudi, kot pravite, zelo dolgotrajna.
Otroci za to seveda plačujejo ceno. Cena je, da niso samosvoji, samostojni, da si ne morejo ustvarjati lastnih življenjskih slogov, da se počutijo na neki način nesvobodne.
Živimo, skratka, neke vrste postmoderno razširjeno družinsko življenje, pogosto ne po lastni odločitvi, ampak prisilno, ker ni druge možnosti.
Odpovedala je namreč politika za mlade.
Celotno obdobje tranzicije so mladi največje žrtve. Po mojem mnenju tudi zato, ker jih je vse manj in ker so kot skupina volilcev nepomembni. Veliko se govori o staranju in pokojninah, ne govori pa se o politikah za mlade. Ko se je zrušil ekstenzivni trg delovne sile, so bili največje žrtve mladi, ki so bili nenadoma izrinjeni z njega. Pa nič, na to sploh nismo reagirali. Kot da nas ne zanima, da so tukaj mladi ljudje, polni znanja, moči in energije, ki jih je treba vključiti.
Že nekaj časa opozarjam tudi na to, da je nesmiselna omejitev volilne pravice na 18 let. Mladi morajo že pri 15 letih sprejeti številne odločitve. Morali bi imeti tudi aktivno politično državljanstvo. Morali bi imeti izvoljene predstavnike, ki bi bili njihovi zastopniki. Zdaj mladi niso ne aktivni državljani, niti nimajo političnih predstavnikov, ki bi zastopali njihove interese.
Ker tega ni, politika njihovih problemov ne naslavlja in ne rešuje. Vse to pade na pleča družine.
V času ukrepov za varovanje javnega zdravja imamo pogosto občutek, da politiko krojijo stvari izven našega dosega. Omenjate mlade, ki politiki ne zaupajo. Vemo, da je politična participacija v Sloveniji izjemno nizka. Kaj vse to po vašem mnenju pomeni za prihajajoče volitve čez nekaj mesecev?
Začeti moramo naslavljati širše probleme, ne samo gospodarstva in pokojnin. Mladi so aktivirani. Za nami je že več kot leto dni petkovih protestov, na katerem so mladi in srednja generacija glavni udeleženci – to sicer niso aktivni volilci, zdaj pa so močno angažirani. Treba je vedeti, kaj sporočajo in kaj želijo. Stranke, ki želijo pridobiti te volivce, bi morale njihove zahteve spraviti v svoje programe. Osredotočiti se je treba ne le na probleme sedanjosti, ampak tudi na probleme prihodnosti; ne samo na ekonomske probleme, ampak tudi ekološke, kulturne, izobraževalne in tako naprej.
Zdaj je veliko ljudi, ki so angažirani, ki želijo voliti, a pri obstoječih strankah ne najdejo programa, ki bi ga podprli. Izjemno pomembno bo, kako bodo obstoječe in nove stranke nagovarjale volivce, in tudi to, kako povezovalne bodo.
Ljudje imajo dovolj delitev. Pozabiti bi morali na ego in male narcisizme političnih voditeljev. Če res želimo narediti preporod v politiki, in trenutno zelo potrebujemo politični in družbeni preporod, potrebujemo družbeni konsenz o sodelovanju.
Pri nas je civilna družba prebujena in deluje. Naravnana je povezovalno in sodelovalno. Treba ji je prisluhniti.
V Sloveniji lahko zelo hitro nastane družbeni in politični preobrat. Kot sem že omenila, je osebnostni profil v Sloveniji prosvetljen, egalitaren, svobodomiseln. V ospredju so človekove pravice, svoboda, mir, povezovanje, solidarnost. To morajo biti torej tudi ključni temelji programa.
Kako vi gledate na prihodnost? Ste optimistka ali pesimistka?
V 80. letih sem se začela ukvarjati z mladino. Bila sem na študiju v Nemčiji, kjer sem se spoznala z mladinskimi študijami. Izkazalo se je, da so najbolj angažirani mladi tudi najbolj pesimistični glede prihodnosti. Imenovali so jih angažirani pesimisti. Bili so prepričani, da je situacija slaba in da se morajo potruditi, da bo sčasoma bolje.
Tako bi opredelila tudi sebe. Ni dobro, hočem, da je drugače, in verjamem, da je lahko drugače. Zato si prizadevam, da bi bilo bolje.
Angažirana pesimistka, torej.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje