Menu Item
V 92. letu starosti je umrl Philip G. Zimbardo, najbolj poznan po svojem Stanfordskem zaporniškem eksperimentu.
14. oktobra je na svojem domu v San Franciscu umrl Philip G. Zimbardo. Star je bil 91 let. Njegovo smrt je naznanila univerza Stanford, kjer je dr. Zimbardo 35 let predaval psihologijo.
Leta 1971 je v iskanju novega načina preučevanja, kako lahko specifične situacije spremenijo vedenje ljudi, v kleti stavbe za psihologijo na Stanfordu postavil zapor. Prostore je spremenil v celice, majhno omaro pa je spremenil v samico. V lokalnem časopisu je objavil oglas: “Iščemo študente za psihološko študijo zaporniškega življenja. 15 dolarjev na dan, trajanje od enega do dveh tednov.”
Po pisanju New York Timesa je Zimbardo na svoj poskus gledal kot na nadaljevanje eksperimenta socialnega psihologa Stanleyja Milgrama, ki je bil njegov sošolec v srednji šoli v Bronxu.
V Milgramovem eksperimentu so bili udeleženci razdeljeni v dve skupini, učitelje in učence, ki so bili v ločenih sobah. Ko so učenci napačno odgovorili na vprašanja, je avtoritativna oseba – vodja eksperimenta – učiteljem naročila, naj jim dajo elektrošoke, za katere so mislili, da so pravi. Čeprav so iz druge sobe slišali lažne krike, so po navodilih nadaljevali s šokiranjem učencev (tako so vsaj mislili).
“Medtem ko je Milgramova raziskava govorila o moči avtoritete posameznika nad posameznikom, je Stanfordski zaporniški eksperiment govoril o zmožnostih sistema, da vedno znova ustvarja situacije, ki močno vplivajo na vedenje,” je Zimbardo pojasnjeval v intervjuju iz leta 2009, ki je bil objavljen v akademski reviji Teaching of Psychology.
Za svojo študijo je prosil lokalne policiste, naj aretirajo študente, ki so jih najeli za 15 dolarjev na dan, ter jih spremenijo v navidezne zapornike. Študente, ki so v eksperimentu bili pazniki, je oblekel v uniforme in jim dal sončna očala, da bi bili videti bolj nedostopni.
Ko so zaporniki prišli, so jih slekli in preiskali – vse to je v vlogi nadzornika zapora spremljal dr. Zimbardo. Udeleženci so se sprva še hihitali, ko pa so pazniki začeli uveljavljati pravila, se je lažen zapor zazdel zelo resničen.
Čeprav so kritiki eksperimenta dr. Zimbarda obtožili, da je paznikom naročil, naj se obnašajo sadistično, je ta v zagovoru študije zatrdil, da jim je naročil le, naj “ustvarijo občutek dolgčasa, frustracije, strahu in nemoči”. Po njegovih besedah niso dobili podrobnih navodil o tem, kakšni pazniki naj bodo.
Že po enem dnevu so pazniki začeli psihološko mučiti zapornike: silili so jih uporabljati vedra za odvajanje, podnevi so jih zbujali in jih silili v simuliranje sodomije. Več zapornikov je doživelo čustveni zlom, a je Zimbardo študijo nadaljeval.
Šesti dan eksperimenta je Zimbardo podiplomski študentki Christini Maslach, s katero se je še istega leta poročil, dejal, da je navdušen nad tem, koliko je eksperiment razkril v manj kot tednu dni. Ta mu je odgovorila, da je to, kar počnejo s fanti grozno. “Imela je prav. Eksperiment sem moral končati, ker je to bil le poskus, ne pravi zapor. To so bili resnični fantje, ki so trpeli. Na to dejstvo sem pozabil,” je povedal v dokumentarnem filmu Quiet Rage: The Stanford Prison Experiment iz leta 2004. 20. avgusta 1971 je po šestih dnevih in nočeh eksperiment prekinil.
V intervjuju za isti dokumentarni film je eden od najetih paznikov dejal, da so jih nenehno pozivali naj ravnajo v nasprotju s tem, kar so resnično čutili. Drugi lažni paznik pa je dejal, da je bil prepričan, da ni sposoben takšnega vedenja, vendar med eksperimentom ni občutil nobenega obžalovanja.
Ta eksperiment je še danes del učbenikov za psihologijo, predvsem zaradi etičnih vprašanj o študijah na ljudeh. Zimbardo je 35 let po eksperimentu izdal tudi knjigo o Luciferjevem efektu – v njej se je ukvarjal s primeri, ko so se popolnoma običajni ljudje spremenili v ljudi, ki so bili pripravljeni zavestno škodovati drugim in jim zadajati bolečino. Najbolj ga je zanimalo, kateri so ključni dejavniki, ki sprožijo Luciferjev efekt, ta “lahkotni prehod dobrega v zlo”.
Dr. Zimbardo je leta 1954 diplomiral iz psihologije, sociologije in antropologije na Brooklyn Collegeu. Leta 1959 je doktoriral iz psihologije na univerzi Yale, nato pa je predaval na univerzah Columbia in New York, preden se je leta 1968 zaposlil na Stanfordu. Preživeli so ga žena, hčerka Zara in Tanya, sin Adam iz prvega zakona in štirje vnuki. Poleg študij zla se je posvečal tudi sramežljivosti, dojemanju časa in junaštvu.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje