Ustavno sodišče presodilo: državni svetniki niso izjema

Foto: Žiga Živulović jr./BOBO

Ustavno sodišče je na zahtevo državnega sveta presojalo ustavnost določb 37. do 40. člena zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, ki urejajo pravila v zvezi z nasprotjem interesov. Državni svet je določbe izpodbijal, ker naj ne bi bile ustrezno prilagojene položaju državnega sveta in ne dovolj jasne. Po oceni ustavnega sodišča pa niso v neskladju z ustavo.

Državni svet je zatrjeval neskladje izpodbijanih določb z načeli jasnosti in pomenske določljivosti predpisov (2. člen ustave), delitve oblasti (drugi stavek drugega odstavka 3. člena ustave) ter enakosti (drugi odstavek 14. člena ustave), in sicer z vidika njihove uporabe pri delovanju državnega sveta oz. njegovih članov.

Po stališču državnega sveta naj izpodbijana ureditev ne bi bila dovolj jasna in določna, čim bolj natančna zakonska ureditev pa naj bi bila pomembna zaradi specifičnosti položaja državnega sveta in delovanja njegovih članov. Državni svet je namreč že po ustavi zastopstvo nosilcev socialnih, gospodarskih, poklicnih in lokalnih interesov.

Ustavno sodišče je presodilo, da se položaji članov državnega sveta in drugih zavezancev po zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije z vidika instituta nasprotja interesov ne razlikujejo tako bistveno, da bi morala biti ureditev nasprotja interesov za državne svetnike drugačna.

Pojasnilo je, da iz izpodbijanih določb jasno izhaja, da te veljajo za vse uradne osebe v smislu zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, med drugim tudi za funkcionarje, razen kadar je izločitev uradne osebe posebej urejena z drugim zakonom. Poudarilo je, da je pojem nasprotje interesov opredeljen v izpodbijanem zakonu in da je na ta način v zadostni meri zamejena njegova možna vsebina.

Glede navedb državnega sveta, da je pri ugotavljanju nasprotja interesov pomembna opredelitev pojmov osebni, poslovni in politični stik, pri čemer zakon o integriteti in preprečevanju korupcije teh pojmov ne opredeljuje, je ustavno sodišče obrazložilo, da gre za nedoločne pravne pojme, ki jih na abstraktni ravni ni mogoče v celoti opredeliti, temveč se njihova vsebina prilagaja raznolikim dejanskim okoliščinam v posameznih primerih.

Navedeno ne pomeni, da lahko Komisija za preprečevanje korupcije v posameznih primerih odloča arbitrarno, temveč je njena naloga, da v primeru uporabe pravne norme, ki vsebuje nedoločni pravni pojem, temu z uporabo ustaljenih metod razlage da ustrezno vsebino, ki je skladna z zakonom in ustavo, je pojasnilo ustavno sodišče.

Ustavno sodišče tako ni sledilo očitkom predlagatelja o neuporabljivosti izpodbijanih določb, ker naj ne bi bile ustrezno prilagojene položaju državnega sveta in njegovemu delovanju oz. delovanju njegovih članov. “Državni svet ni konkretno in natančno predstavil, v čem naj bi bila stopnja zatrjevane pomenske nedoločljivosti izpodbijanih določb previsoka, prav tako pa tudi ni utemeljil, zakaj naj ne bi bilo mogoče pravil o izločitvi, kot jih določa izpodbijana ureditev, razlagati tako, da so ob tem ustrezno spoštovane pravice in dolžnosti članov državnega sveta,” so pojasnili.

Glede izpodbijanih določb, ki se nanašajo na postopke in pristojnosti Komisije za preprečevanje korupcije v zvezi z ugotavljanjem t. i. dejanskega nasprotja interesov, državni svet neskladja z načelom jasnosti in pomenske določljivosti predpisov ni konkretno zatrjeval, zato se ustavno sodišče v presojo te ureditve ni posebej in podrobneje spuščalo.