V letu dni se lahko vse spremeni: "Tudi po najtežjih izkušnjah je mogoče najti upanje"

Prelom iz starega na novo leto je pogosto čas, ko premišljujemo o svojem življenju – kje smo in kaj želimo. Čeprav smo morda trenutno nezadovoljni ali pa smo se znašli v stiski, je pomembno, da vemo, da se lahko v enem letu vse spremeni. Dober dokaz tega je zgodba naše sogovornice, ki je spregovorila, ker želi ljudem sporočiti, da tudi v najtežjih trenutkih obstaja pot naprej.

Da bi zaščitili njeno zasebnost, predvsem pa njena dva mladoletna otroka, njeno pravo ime hranimo v uredništvu, v članku pa jo bomo poimenovali Anja.

Anja, ki prihaja iz osrednje Slovenije in dela na področju socialnega varstva, je partnerja spoznala zelo zgodaj, kot pravi sama, še kot mlado neizkušeno dekle. Pojasnila je, da so bili začetki lepi, da je bil odnos sprva videti povsem običajen, celo varen, a počasi se je začelo vse spreminjati.

"Nikoli ne bom pozabila dne, ko me je prvič udaril"

Partner je postajal vse bolj ljubosumen in začeli so se psihični pritiski, tudi nadzor. "Počutila sem se, kot da izgubljam svoj glas in samozavest," pravi sogovornica. Kot pravi, se je vse skupaj poslabšalo, ko je začela ponovno hoditi v službo, saj partner ni imel več toliko nadzora nad njo, ker je imela v službi krog ljudi, ki jih ni poznal.

Nato pa je prišel dan, ko je nasilje iz psihičnega prešlo tudi v fizičnega. "Tega dne ne bom nikoli pozabila," pravi Anja.

Začelo se je z ljubosumnim izbruhom in obtožbami o varanju, nato pa stopnjevalo v udarce. "Bil je pijan, bilo je pozno zvečer, otroka sta spala," je povedala. Naslednjih nekaj dni se ni vrnila domov. Premišljevala je, kako naprej, a se je po številnih opravičilih in zagotovilih, da se ne bo ponovilo, vendarle vrnila.

"Kakšen mesec je bilo dobro, naslednji mesec pa spet prepiri, tudi nasilje. Sploh kadar je bilo tesno z denarjem, takrat je bilo veliko jeze," je povedala in dodala, da je partner tudi vse pogosteje pil alkohol.

"Ko sem dojela, kako to zares vpliva na otroka, sem si priznala, da potrebujem pomoč"

"Čeprav otroka nista bila neposredni žrtvi, sta živela v okolju napetosti in strahu, videla sta najin odnos, kar je pustilo posledice," nam je zaupala. Otroci, ki doživljajo stresne ali travmatične situacije, pogosto začnejo kazati različne vedenjske in telesne znake stiske, kot so jecljanje, močenje postelje, motnje spanja, regresija v vedenju, povečana razdražljivost ali umikanje vase. Takšne znake sta začela kazati tudi njena otroka.

Prelomni trenutek se je zgodil, ko jo je nekdanji partner napadel in sta se ji otroka postavila v bran in prestregla napad. "To je bila zame kaplja čez rob. Ko sem res dojela, kako odraščanje v nasilnem okolju vpliva nanju. Takrat sem si priznala, da sama ne zmorem več in da potrebujem pomoč," je povedala. Vse skupaj je trajalo skoraj osem let.

"Potrpi, samo malo potrpi"

Nasilneži svoje partnerje pogosto osamijo in izolirajo od družine in prijateljev, zato je žrtvam še toliko težje narediti korak in poiskati pomoč. Tudi Anja priznava, da prositi za pomoč res ni bilo lahko.

"Mama mi je velikokrat rekla, naj malo potrpim. In tega je preveč. Ženske čisto preveč pustimo samo zaradi ljubega miru. Tudi mami sem rekla, da ne morem več tega trpeti, da imam dovolj. Doma nisi nič vreden, karkoli narediš, je narobe. Človek ne more tako živeti," je poudarila.

Ker v ožjem družinskem krogu podpore za boj ni imela, se je obrnila na prijateljico, ki jo je pospremila na policijsko postajo. Takrat je prvič prijavila nasilje. "Spremljali so me strah, sram in dvom, ali mi bodo verjeli. A danes vem, da je bil to eden najpomembnejših korakov v mojem življenju," nam je povedala.

Partner je dobil nekajmesečno prepoved približevanja, ona pa je začela iskati nov dom, saj se izseliti ni želel. "K staršem nisem hotela, tudi zato, da oni ne bi imeli težav z njim. Za kratek čas sem pri drugih sorodnikih dobila majhno stanovanje, da sem se lahko umaknila. Zdaj pa imam že bolj stalno streho nad glavo," je povedala.

"Da sem dobila hrano, joj, koliko mi je to takrat pomenilo"

V trenutkih, ko se nam zdi, da se nam cel svet podira, je zelo pomembno, da imamo nekoga, ki nam da občutek razumevanja, občutek, da nismo sami. Anja je na točki, ko je bila povsem izčrpana, izvedela za Zvezo Anita Ogulin in ZPM (zveza).

"Psihološka pomoč, ki sem jo tam dobila, mi je ogromno pomagala. Takrat mi je bilo res pomembno, da sem dobila vsaj neki občutek varnosti in upanja," je izpostavila.

Povedala je tudi, da je svojo stisko sicer dobro skrivala in držala v sebi. "In ves ta stres mi je načel zdravje, zdaj imam tudi nekaj zdravstvenih težav, a tudi to rešujem," je povedala in dodala, da niti sosedje niso vedeli, kaj vse se dogaja. Včasih lahko nekdo navzven deluje povsem običajno, a vsega ne vidimo. Prav to je tudi glavni poudarek nove akcije Zveze Anita Ogulin in ZPM, s katero želijo zbrati sredstva, da lahko še naprej pomagajo družinam, ki se znajdejo v stiskah.

Tudi Anji so pomagali materialno in finančno. "Ne vem, kako bi mi uspelo brez njih. Pomagali so mi s plačilom položnic. Ostali so mi dolgovi, za šolo sem morala vse plačati jaz, za prejšnje stanovanje, za novo stanovanje. Res so mi veliko pomagali, ne vem, kako bi brez te pomoči prišla čez mesec," je povedala.

"Pa darila za otroke, pomoč s šolskimi potrebščinami pa hrana, joj, koliko mi je ta hrana takrat pomenila. Ko nimaš, vsak cent gledaš. Bila sem kar nekaj mesecev v minusu, ker mi bivši partner tudi ni želel plačevati svoje polovice položnic ter skupnih stroškov za otroke in šolo. Plača je bila majhna, v času prepovedi približevanja sem bila doma z otrokoma in takrat se je plača še zmanjšala. Položnice pa ostanejo iste. Res so mi veliko pomagali, ne vem, kako bi bilo brez te pomoči," je poudarila.

Poleg tega so brezplačno psihoterapevtsko pomoč ponudili tudi otrokoma.

"Neverjetno, koliko se lahko v enem letu spremeni"

Vključila se je tudi v program javnega zdravstva Zdrav življenjski slog, kjer je prav tako dobila psihološko pomoč, pa tudi pomoč dietetika. "Tam sem spoznala tudi skupino žensk, ki so se soočale s podobnimi situacijami, in si končno zgradila močno mrežo ljudi, ki so mi nudili podporo," je povedala in dodala, da je tudi v boljši telesni pripravljenosti.

Poleg tega pa se je odločila, da bo zaključila študij, ki ga je zaradi rojstva otrok in dela pustila. Na fakulteti je dobila odlično mentorico, ki ji je pomagala tudi z nasveti v zasebnem življenju.

"Danes sem daleč od točke, kjer sem bila takrat. Poti še ni konec, a verjamem, da grem v pravo smer. Zdaj imam upanje in občutek, da zmorem. Če bi lahko nekaj rekla sebi pred letom ali dvema, bi rekla: Zdrži. Pomembna si. Rešitev obstaja, tudi če je zdaj ne vidiš," je povedala.

Vsakomur, ki se je znašel v stiski, pa bi Anja rada sporočila: "Niste sami in niste krivi za to, kar se vam dogaja. Pomoč obstaja, in prvi korak, čeprav je težek, lahko spremeni vse. Sama sem dokaz, da je tudi po najtežjih izkušnjah mogoče znova najti upanje".