V Sloveniji skrb vzbujajoče širjenje HIV med ženskami in heteroseksualci

Foto: Profimedia

Število okuženih z virusom HIV je v Sloveniji razmeroma nizko, a strokovnjaki opozarjajo na občutek lažne varnosti, zaradi katerega ljudje postajajo vse manj previdni. O tem smo se pogovarjali z zdravnico Evito Leskovšek. Opozorila je, da je letos med novimi primeri več žensk, HIV pa bi se lahko začel ponovno intenzivneje širiti med heteroseksualci.

Po ocenah Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) v Sloveniji živi okrog 950 oseb z virusom HIV, od tega jih približno ena desetina ne ve, da so okuženi. Letos do 20. novembra so zabeležili 36 novih diagnoz, prijavljenih pa je bilo še 12 primerov pri osebah, ki so se začele zdraviti v Sloveniji, diagnozo pa so prejele že prej v tujini.

Število okuženih pri nas tako ostaja razmeroma nizko, a specialistka socialne medicine in javnega zdravja prim. Evita Leskovšek opozarja na občutek lažne varnosti, zaradi katerega ljudje postajajo vse manj previdni. Na to kaže tudi širjenje drugih spolno prenosljivih bolezni. Kljub vsemu ozaveščenju pa tudi v Sloveniji približno polovica okuženih do zdravnika pride prepozno, ko že imajo aids. Tako izgubijo dragocen čas, ki omogoča učinkovito zdravljenje in dolgo kakovostno življenje.

V 1990. je okužba s HIV pomenila smrtno obsodbo. Kdaj se je to spremenilo in je aids postal bolezen, ki jo je mogoče učinkovito zdraviti?

Do konca prejšnjega stoletja je zagotovo veljalo, da okužba pomeni obsodbo na smrt. Spomnim se, da smo še leta 2006 pripravili izobraževalni film na to temo, v katerem je profesor mikrobiologije dr. Mario Poljak zelo resno povedal, da diagnoza aidsa zagotovo pomeni smrt. V največ dveh letih vsi umrejo. Nato so se zelo postopoma začela razvijati učinkovita zdravljenja. V razvoj teh zdravil je bilo vloženega ogromno. Danes lahko govorimo, da je to obvladljiva kronična bolezen. Seveda pod pogojem, da ljudje vejo, da imajo HIV v sebi. To pomeni, da se testirajo in da se zdravijo.

Zdravljenje poteka vse življenje. Za ljudi, ki se zdravijo, pravimo, da imajo virus nezaznaven in s tem tudi ne prenašajo bolezni na druge in lahko živijo do pozne starosti. Je pa ob tem treba povedati, da je to dosmrtna terapija, ki ima seveda lahko tudi stranske posledice. Infektolog profesor dr. Janez Tomažič pove, da organi pacientov, ki se zdravijo zaradi aidsa, delujejo v povprečju deset let starejši kot pri zdravih. Nekateri bolniki pa zdravil ne prenašajo.

Tako da je najpomembnejša preventiva, da se ne okužimo. Ob dosmrtnem zdravljenju pa lahko bolniki z aidsom živijo skoraj popolnoma normalno, kakovostno življenje.

Ali drži, da je zdravljenje najučinkovitejše v času, ko se še ne razvije bolezen, aids?

Ja, ta zdravila preprečujejo razmnoževanje virusa, da do bolezni aids ne pride. Biti HIV pozitiven pomeni, da imaš virus HIV v sebi, vgrajenega v genom, v sebi ga imaš do konca življenja. Diagnoza aids, sindrom pridobljene imunske pomanjkljivosti (acquired immune deficiency syndrome), pa pomeni, da si razvil bolezen aids po določenih laboratorijskih kriterijih in na osnovi kliničnih znakov. Ljudje, ki so diagnosticirani, da imajo virus HIV v sebi in se zdravijo, ne razvijejo aidsa.

Če jemljejo zdravila, pa tudi ne morejo prenesti bolezni naprej?

Ja, tako je. Za zdravljenje imamo različne možnosti. Imamo zdravljenje za ljudi, ki so bili diagnosticirani, da imajo v sebi virus HIV.

Imamo tudi možnosti predekspozicijske profilakse. To pomeni preventivo pred nekim tveganim dogodkom. Pogosto je to pri ljudeh, ki prakticirajo kemseks, to je fenomen, ki se prakticira tudi v Sloveniji. Več ljudi vzame psihoaktivne snovi, običajno med vikendi in imajo v večini med seboj nezaščitene spolne stike. Torej ljudje, ki vedo, da bodo imeli tvegana vedenja, imajo možnost, da se pred tem zaščitijo in potem do okužbe ne pride.

Potem imamo možnost postekspozicijske profilakse. To pomeni, da se lahko zaščitimo, ko pride do tveganega dogodka, recimo nezaščitenega spolnega odnosa z okuženo osebo, ki ni zdravljena. Zaščito moramo prejeti 72 ur po dogodku.

Imamo torej celo paleto možnosti, toda še vedno je najpomembnejša primarna preventiva, da torej do okužbe sploh ne pride. To pomeni, da se zaščitimo s kondomom, nimamo spolnih odnosov s posamezniki iz tveganih skupin ali se pred tem testiramo. Če pa nekdo sumi, da se je v preteklosti okužil, naj gre čim hitreje na testiranje. Če je diagnoza pravočasna, je prognoza, to je napoved izida bolezni, bistveno boljša. Tudi v Sloveniji na žalost približno polovica okuženih pride prepozno in dobijo diagnozo aids. Tako izgubijo dragocen čas, ki omogoča zdravljenje in dolgo kakovostno življenje.

Po statistikah NIJZ je velika večina na novo okuženih moških, ki imajo spolne odnose z moškimi (MSM). Ali to pomeni, da v drugih skupinah ni več tako velikega tveganja in so ljudje tudi manj previdni?

Skrb vzbujajoče je, da je bilo lansko leto na novo odkritih 38 okuženih, med njimi samo dve ženski. Letos pa je bilo na novo odkritih 36 okuženih, od tega 8 žensk. To pomeni, da okužbe v tej skupini naraščajo. Od teh osmih se jih je zagotovo vsaj šest okužilo z nezaščitenimi heteroseksualnimi spolnimi stiki.

Kar nekaj let je veljalo, da je največje breme bolezni v skupini MSM. Upad okužb v tej skupini je tudi odraz zelo dobre preventive in ciljanih intervencij. V to vlagamo veliko energije, imamo zelo kakovostne programe, tudi testiranje v skupnosti na terenu, praktično v vseh krajih po Sloveniji, v neformalnih prijaznih okolij brez stigmatizacije. Zelo veliko se dela na osveščanju te skupine.

Informacije o uspešnem zdravljenju pa marsikdo lahko dojame kot informacijo, da aidsa ni več, da nas ni treba skrbeti. To je zelo nevarno, ker ljudje opuščajo uporabo kondoma, jih ni več strah in mislijo, da to ni več problem.

Vse ostale spolno prenosljive bolezni pa naraščajo. Zlasti gonoreja, sifilis, klamidija, ki je najbolj razširjena spolno prenosljiva bolezen. Vse te bolezni širijo. Tako da je nujno govoriti o varni spolnosti in zaščiti.

Skrb vzbujajoče je, da ljudje ob uspehih zdravljenja aidsa opuščajo preventivo. Nevarnost, posledica tega je lahko tudi ponovno širjenje bolezni v heteroseksualni populaciji. Če so ljudje prepričani, da je to bolezen MSM, se pri heteroseksualnih spolnih odnosih ne zaščitijo. To je potencial za tiho širjenje virusa v nove skupine. Zato je treba poudarjati nujnost zaščite, testiranja in dejstvo, da je to še vedno javnozdravstveni problem.

V letu 2022 je bilo pri NIJZ prijavljenih 42 primerov novih diagnoz okužbe s HIV in še 16 primerov pri osebah, ki jim je bila diagnoza postavljena že prej v tujini in so se zaćele zdraviti v Sloveniji. Med njimi je bilo deset oseb iz Ukrajine.

V letu 2023 je bilo pri NIJZ prijavljenih 38 primerov novih diagnoz okužbe s HIV in še šest primerov pri osebah iz tujine. Med njimi sta bili dve osebi iz Ukrajine, ena iz Španije, ena iz Italije, ena iz Severne Makedonije in ena iz Litve.

V letu 2024 (do konca novembra) je bilo prijavljenih 36 novih diagnoz, prijavljenih pa je bilo še 12 primerov pri osebah iz tujine. Med njimi so bile štiri osebe iz Ukrajine, ena iz Srbije, ena iz Poljske, ena iz Romunije, ena iz Avstrije, ena iz Tajske, ena iz Čila, ena iz Argentine in ena iz Brazilije.

Po podatkih NIJZ je prepoznanih tudi več okužb med tujci, ki živijo v Sloveniji. Ali imajo pri nas enake možnosti za zdravljenje kot slovenski državljani?

Zelo različno, to je odvisno od njihovega statusa. Begunci iz Ukrajine imajo poseben status zaščite, ki se podaljšuje. Podobno tisti, ki imajo odobreno mednarodno zaščito oziroma azil. Tisti, ki so še v postopku, prosilci za azil in tisti, ki so tu ilegalno, pa nimajo zdravstvenega varstva, razen v primeru življenjske ogroženosti.

V primeru HIV in drugih nujnih primerih v Sloveniji velja, da se v takih primerih naslovi prošnja na posebno komisijo na ministrstvu za zdravje, ki primere individualno obravnava. Mislim, da večini odobrijo zdravljenje.

Ne smemo pozabiti, da ko nekoga zdravimo, s tem zdravimo ne samo njega, ampak tudi populacijsko, ker bolezni ne prenaša naprej. Tako se absolutno splača vlagati, če rečem banalno – plačevati zdravljenje vseh ljudi, ne samo tistih, ki imajo urejeno zavarovanje. Tako prihranimo pri zdravljenju potencialno na novo okuženih.

So v Sloveniji bolnikom na voljo najnovejše metode in zdravila?

V Sloveniji imamo neverjetno srečo, tega se pogosto sploh ne zavedamo, da imamo zelo kakovostno zdravstveno varstvo. Naši strokovnjaki so vodilni v svetovnem merilu. Med drugim imamo tudi dostopnost do najboljših zdravil za ljudi, ki živijo s HIV.

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) poroča tudi o sedmih primerih popolne ozdravitve. Šlo je za ljudi, ki so imeli aids in levkemijo, po presaditvi kostnega mozga pa aidsa niso imeli več. Ali ti primeri odpirajo možnosti za tako zdravljenje pri vseh okuženih in bolnikih?

Marca 2022 je WHO prvič objavila tri take primere. Šlo je za ljudi, ki so imeli diagnosticiran aids. Imeli so levkemijo, zaradi katere so jim presadili kostni mozeg. Nato so ugotovili, da so rezistentni na HIV oziroma da so preprosto ozdraveli. Ugotovili so, da gre za mutacijo gena, ki ima stranski učinek, da so ljudje odporni proti HIV. V splošni populaciji ima to mutacijo en odstotek ljudi, tem bolnikom pa so presadili kostni mozeg nekoga, ki je imel to mutacijo.

To ne more postati splošna metoda zdravljenja. Gre namreč za zelo invazivno, kompleksno in tudi tvegano metodo. Zanjo mora obstajati velika indikacija, to je, da za ljudi z levkemijo taka presaditev predstavlja edino možnost za preživetje. Niti to ne bi bilo izvedljivo. S HIV po svetu živi približno 40 milijonov ljudi.