V Sloveniji že 20 let brez dokumentov: “Želim si, da bi lahko živel kot človek”

Senca
foto: Uroš Kokol/N1

V Slovenijo je prišel pred več kot 40 leti, ko je imel kot delavec lahko prijavljeno samo začasno prebivališče. Ko mu je potekla veljavnost potnega lista in ga na veleposlaništvu ni mogel več podaljšati, je ostal brez dela in brez dovoljenja za prebivanje. Postal je brezpraven. Pred dvema letoma pa je izgubil še streho nad glavo. Evropsko sodišče za človekove pravice je jasno: osebam, ki so izgubile status, a dolgotrajno živijo v državi, se mora status urediti. A birokratski mlini v Sloveniji meljejo neznosno počasi. Bi se za njegov primer lahko zavzela predsednica države, kot se je za nekatere izbrisane? V njenem uradu so žogico vrgli kabinetu premierja.

Srečava se v dnevnem centru za brezdomce, ki ga vodi Društvo prostovoljcev Vicencijeve zveze dobrote. Pod razkošno osvetljenimi ulicami, kjer se toči drag kuhanček in ljudje hitijo po nakupih, se v dnevnem centru pripravlja večerja za tiste, ki so ostali brez vsega. Miz ta večer ni dovolj za vse, ki bi se radi pogreli in najedli.

Rafet A. (s polnim imenom ni želel biti imenovan, op. a.) je eden od tistih, ki vsak dan preživljajo v prostorih dnevnega centra v Plečnikovem podhodu. Prenočuje v zavetišču za brezdomce na Povšetovi. Kot verjetno vsak, ki se je znašel na ulici, si tudi Rafet nikoli ni predstavljal, da se mu bo to zgodilo. A njegova situacija je nekoliko specifična: zaradi spleta okoliščin je pred dvajsetimi leti ostal brez veljavnih dokumentov. Po smrti partnerke pa še brez stanovanja. Zdaj se vrti v začaranem krogu brezpravnosti in revščine.

“Podjetje me je poslalo v Celovec po nov potni list”

V Slovenijo je prišel pred več kot 40 leti, še ne polnoleten, v iskanju boljšega življenja. Imel je jugoslovanski potni list, na podlagi zaposlitve pa je dobil dovoljenje za začasno prebivanje, ki ga je moral obnavljati vsako leto.

Klop
foto: Uroš Kokol/N1

Zapletlo se je po osamosvojitvi, ko je izvedel, da v Sloveniji svojega jugoslovanskega potnega lista ne more podaljšati. “V Heliosu Domžale, kjer sem bil takrat zaposlen, so mi rekli, da če želim novo delovno dovoljenje, moram v Celovec po nov potni list,” se spominja. In je šel. Dobil je potni list, ki je veljal dve leti, nam pove.

Ko je potekla tudi veljavnost tega dokumenta, države SFRJ pa takrat ni bilo več, je šel Rafet – sicer Bošnjak iz Črne gore – na veleposlaništvo BiH, saj so v tistem obdobju podeljevali potne liste tudi Bošnjakom iz Sandžaka in Črne gore, čeprav so imeli ti v času prejšnje države republiško državljanstvo Srbije oziroma Črne gore. “Tam so mi takoj dali bosanski potni list,” nam je povedal sogovornik.

Po poteku veljavnosti potnega lista izgubil dovoljenje za delo in prebivanje

Leta 2001 pa tudi veljavnosti tega dokumenta ni mogel več podaljšati. “Na veleposlaništvu so mi rekli, da moram v BiH in se tam prijaviti. A tam nisem nikoli imel nič. Enako, kot če bi mi rekli, naj grem v Bolgarijo. Takrat sem ostal brez vseh papirjev.”

Kot pravi, se je takrat pozanimal tudi glede pridobivanja potnega lista tedanje Zvezne republike Jugoslavije, a bi tudi v tem primeru moral v domovino. Da bi kot Bošnjak v času napetosti in napadov potoval v Srbijo in Črno goro, takrat še združeni, se mu je zdelo prenevarno, pa tudi nesmiselno, saj tam ni imel ničesar. Njegov dom je že od leta 1982 Slovenija, pove.

Rafet tako že več kot 20 let živi brez veljavnih dokumentov. Potem ko mu je potekla veljavnost bosanskega potnega lista, je izgubil tudi dovoljenje za delo in s tem dovoljenje za začasno prebivanje. V tem času je živel pri svoji zunajzakonski partnerki, ki ga je več let celo prijavljala na svojem naslovu, pravi. V njun proračun je poskušal prispevati z manjšimi priložnostnimi deli.

List
foto: Uroš Kokol/N1

Po njeni smrti pa je ostal še brez strehe nad glavo. V podrobnosti, kako se je to zgodilo, ne želi. Niso ga ravno vrgli ven, pravi, a doda, da je razumel, da tam ni več zaželen. Za nekaj časa se je zatekel k svojemu sinu, ki pa se z družino stiska v bivalni enoti, ki je premajhna še za enega, nam je povedal Rafetov zastopnik Matevž Krivic. Od marca lani zato Rafet prenočuje v zavetišču za brezdomce.

“Tako kot izbrisani je tudi on zamudil priložnosti”

Kako se je tako zapletlo? Krivicu se v prvi vrsti zdi nenavadno, da ga je podjetje, kjer je bil takrat zaposlen, poslalo v tujino po nov potni list. Na podlagi dolgotrajnega neprekinjenega prebivanja v Sloveniji bi namreč lahko že takrat – preden se je začelo zapletati z dokumenti – zaprosil za dovoljenje za stalno prebivanje. A je, kot številni drugi delavci, na naslovu delavskega doma, kjer je takrat stanoval, smel biti prijavljen le začasno, je še dejal Krivic.

“Gospod Rafet je, tako kot izbrisani, zamudil priložnosti, da bi si lahko uredil status – če jih je sploh imel. Ljudem se je to zgodilo zaradi nevednosti, njihovih težkih življenjskih situacij in drugih vzrokov.” Ključna razlika med njim in izbrisanimi je po Krivičevih besedah v tem, da Rafet v času osamosvojitve ni imel stalnega prebivališča, ampak le začasno. Posledice pa so zanj enake. “Izbrisanim je bila pravica do stalnega prebivališča leta 1992 nezakonito odvzeta, Rafet pa je po spletu okoliščin ostal celo brez dovoljenja za začasno prebivanje,” je strnil Krivic.

Kronični bolnik, a brez zdravstvenega zavarovanja

Rafet tako ne sme delati, nima pravice do denarne socialne pomoči, ne more si urediti zdravstvenega zavarovanja. Zdravniško pomoč dobi v pro bono ambulanti. Lani je zbolel za sladkorno boleznijo, pravi, padel je v nezavest. “Nikoli prej nisem imel težav, nihče v moji družini ni imel sladkorne. Ko se je to zgodilo, sem se na smrt prestrašil,” je dejal sicer redkobesedni in zadržani sogovornik. V UKC Ljubljana so ga zdravili kakšnih 10 dni in ga nato napotili v pro bono ambulanto, kamor še vedno hodi na kontrolne preglede in po zdravila.

Poleg zdravil so mu tam predpisali dieto, ki je pomembna za vzdrževanje stabilne ravni sladkorja v krvi. Priporočili so mu manjše obroke od pet- do osemkrat na dan. “Jaz vsega tega, kar so mi naročili, ne morem upoštevati, saj jem, kar dobim in ko to dobim.” Zjutraj poje zajtrk, popoldne malico in zvečer večerjo, vse v dnevnem centru za brezdomce.

Senca
foto: Uroš Kokol/N1

Rafet je zadržan gospod in o svojih tegobah nerad govori. A iz dokumentacije, ki nam jo je Krivic dal v vpogled, izhaja, da ima še številne druge resne zdravstvene težave, ki jih brezdomstvo močno poslabšuje.

“Težko,” odgovori na vprašanje, kako se je privadil na življenje na ulici. “A moraš se privaditi, drugega ti ne preostane. Najtežje je čez vikend, ko je dnevni center zaprt.” Takrat gre na obisk k sinu ali pa se zadržuje zunaj, pravi.

Začaran krog revščine

Franc Rogač, vodja zavetišča za brezdomce na Poljanski cesti (ki trenutno deluje na Povšetovi), nam je povedal, da se ljudje, kot je Rafet, ki nimajo prijavljenega prebivališča, vrtijo v začaranem krogu revščine. “V našem zavetišču imamo bivalni del, kjer zagotavljamo celodnevno brezplačno namestitev. A pogoj za to je odločba centra za socialno delo in denarna socialna pomoč. Če nimaš prijavljenega prebivališča, pa do tega nisi upravičen.”

Krivic je že marca lani, torej pred skoraj dvema letoma, v Rafetovem imenu sprožil postopek na policiji. Zaprosil je, da mu izdajo dovoljenje za zadrževanje, ki bi mu omogočilo vsaj legalno bivanje na območju Slovenije. Po skoraj dveh letih postopek, ki bi moral biti po besedah Krivica relativno hiter in enostaven, še ni zaključen. Zadnji odgovor policije je prejel avgusta, izhaja iz dokumentacije, ki nam jo je posredoval.

Hkrati je sprožil postopek tudi na ljubljanski upravni enoti. Tam je zaprosil za pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje na podlagi 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki pravi, da ima vsak pravico do spoštovanja njegovega zasebnega življenja.

Država mora urediti status, četudi je to v nasprotju z nacionalno zakonodajo

Krivic je pojasnil, da je Evropsko sodišče za človekove pravice v več primerih odločilo, da ko je tujec brez ustreznih pravnih podlag v državi živel osem ali deset let in si tam ustvaril zasebno življenje, oblast pa je ves ta čas tolerirala njegovo prebivanje, je država tej osebi dolžna podeliti dovoljenje za bivanje. ESČP je odločilo, da se mora status takšne osebe urediti, četudi je to v nasprotju z nacionalno zakonodajo. Temeljne človekove pravice imajo namreč prednost pred nacionalno zakonodajo. “ESČP je odločalo o primerih, ko so tujci brez dokumentov v državi prebivali osem ali deset let. Gospod A. pa v Sloveniji prebiva že več kot 40 let,” je poudaril Krivic.

Matevž Krivic
Matevž Krivic (foto: Denis Sadiković/N1)

Na upravni enoti na Krivičevo vlogo od marca 2023 niso niti odgovorili, zato je bila avgusta letos zaradi molka organa vložena tožba na upravno sodišče. Potem ko ji je bilo ugodeno, je upravna enota vendarle reagirala in pozvala k predložitvi dokazil, na podlagi katerih bi izdala dovoljenje za začasno prebivanje. A med dokazili kljub Krivičevim pojasnilom, da je Rafet oseba brez državljanstva, upravna enota zahteva tudi – veljavni potni list.

Predsednica “podprla konkretni primer”

Rafet ni edini, ki se je znašel v takšnem položaju. Krivic je povedal, da zastopa več oseb, ki so kljub desetletjem bivanja v Sloveniji ostale brez dovoljenja za prebivanje ter bile s tem odrezane od vseh pravic.

Ker so institucije, pristojne za urejanje njihovega statusa, za njihove težave gluhe, se je Krivic obrnil na urad predsednice Nataše Pirc Musar. Ta je namreč že v nekaj primerih izbrisanih, ki si do danes niso uspeli urediti statusa, podala mnenje, da je ureditev njihovega statusa v interesu Republike Slovenije. Po zakonu lahko na podlagi takšnega mnenja upravna enota takoj – brez upoštevanja drugačnih zakonskih rokov – izda dovoljenje za stalno prebivanje, kot se je to zgodilo v odmevnem primeru Dušana Grahovca.

Po naših informacijah je predsednica doslej izdala takšna mnenja samo za izbrisane, zato nas je zanimalo, ali bo – glede na njeno izjavo ob obisku Grahovca, da si nihče ne zasluži umreti na cesti – to storila tudi za druge, ki so v podobno brezpravnem položaju.

Predsednica republike Nataša Pirc Musar
Nataša Pirc Musar (Foto: Borut Živulović/F.A.Bobo)

Kot je razbrati iz odgovora, ki so nam ga v petek pozno popoldne poslali iz urada predsednice, tovrstnega mnenja, ki bi lahko pripomogel k takojšnji podelitvi stalnega prebivališča, predsednica v Rafetovem primeru ne namerava podati.

V uradu so sicer zapisali, da je predsednica “podprla konkretni primer”. “Četudi gre za okoliščine, ki niso posledica izbrisa, pa predsednica meni, da ne smemo dovoliti, da bi ljudje zaradi neodzivnosti državnih organov umirali na cesti. Urad predsednice republike je zato že v aprilu letošnjega leta na Kabinet predsednika vlade naslovil predloge, tudi za izpostavljeni primer, da se z izdajo sklepov vlade v določenih primerih uredi status oseb na podlagi Zakona o tujcih.”

Kaj konkretno so predlagali premierjevemu kabinetu, niso podrobneje pojasnili.

Kaj naj bi prinesel Meščev zakon?

Dodali pa so še, da je predsednica seznanjena, da bo ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pripravilo spremembo področnega zakona, ki bo “ustrezno uredil status posameznikov, kot ga izpostavljate”.

Spomnimo, minister Luka Mesec je pred dnevi povedal, da želijo z novim zakonom o socialnem varstvu rešiti najbolj akutne primere ljudi, ki si ne morejo več pomagati sami. Rešitev naj bi zajela izbrisane, ki si niso uspeli urediti statusa, pa tudi druge v podobnem položaju.

Luka Mesec, minister za delo
Luka Mesec (Foto: Borut Živulović/F.A.Bobo)

V petek so nam na ministrstvu dodatno pojasnili, da se bo z novo določbo vzpostavila pravna podlaga za zagotovitev krizne namestitve za “starejše osebe, za mlajše invalidne osebe, za otroke, mladostnike in odrasle osebe z motnjami v duševnem in telesnem razvoju, težavami v duševnem zdravju ali drugimi ali za odrasle osebe, ki zaradi okoliščin, ki povzročajo neposredno ogroženost in stisko osebe, potrebujejo krizno namestitev”, kar doslej ni bilo urejeno.

“Ker za krizno namestitev ne velja pogoj stalnega prebivališča, kot sicer velja za pravice do socialnovarstvenih storitev, se bo lahko namestilo v krizno namestitev tudi osebe, ki so bile izbrisane in si statusa oziroma stalnega prebivališča niso mogle urediti,” so še zapisali.

Namestitev naj bi bila po ministrovih besedah mogoča na podlagi mnenja pristojnih socialnih služb, in sicer za 21 dni, z možnostjo podaljšanja še za 21 dni. V tem času pa naj bi se pripravila ustrezna dokumentacija in podlaga, da bodo lahko tam tudi trajno nameščeni.

Na vprašanje, ali bi bila krizna namestitev možna tudi v primeru, kakršen je Rafetov, nam na ministrstvu niso odgovorili.

“Z božjo pomočjo se bo uredilo,” pravi Rafet. Vse, kar si želi v novem letu, je lastna postelja in mirno življenje. “Želim si, da bi končno lahko živel kot človek.”

Varuh: Če potrebujejo socialnovarstvene storitve, bi morali imeti enako obravnavo kot tisti z urejenim statusom

Varuh človekovih pravic je v odzivu na naša vprašanja o tem in podobnih primerih opozoril na nezadostnost pravnih podlag pri urejanju statusa oseb, ki v Sloveniji prebivajo daljši čas, nimajo pa urejenega statusa. “Med njimi so lahko tudi osebe, ki tukaj dejansko prebivajo še od časov nekdanje skupne države, vendar ne štejejo med izbrisane, ker takrat niso bile vpisane v evidenco stalnega prebivanja. Razlogi za to so lahko bili različni, med drugim tudi to, da so dejansko prebivali na naslovu, kjer ni bilo mogoče prijaviti stalnega prebivanja (na primer v delavskih domovih),” je zapisal varuh.

Peter Svetina
Varuh Peter Svetina (foto: Egon Parteli/N1)

Ti ljudje, za katere varuh uporablja pojem dolgotrajnega toleriranega nezakonitega bivanja, zaradi spoštovanja pravice do zasebnega življenja po Evropski konvenciji o človekovih pravicah iz Slovenije ne smejo biti odstranjeni, meni varuh. Ob tem pa zagovarja tudi “določeno pozitivno obveznost države, da vzpostavi pravne možnosti za ureditev njihovega statusa”.

V primeru, ko ti ljudje potrebujejo socialnovarstvene storitve, kot je socialna denarna pomoč ali namestitev v dom za ostarele, jih je treba po mnenju varuha obravnavati primerljivo oziroma enako kot osebe, ki imajo urejeno stalno prebivališče. Slednje je namreč pogoj za institucionalno oskrbo.

“Položaj teh oseb je po mnenju Varuha precej bolj primerljiv s položajem oseb s stalnim prebivališčem kot s položajem tujcev, ki pridejo v državo brez urejenega statusa in z Republiko Slovenijo nimajo ustvarjene povsem nobene vezi, a vendar so v svojem pravnem položaju povsem izenačeni s slednjimi. In to kljub vsem zavezam, ki jih je Slovenija sprejela tudi s pristopom k Evropski socialni listini in Splošni deklaraciji človekovih pravic,” je še zapisal Varuh.