Menu Item
Podatki so skrb vzbujajoči: gibalna spodobnost učencev se ob prehodu v srednjo šolo poslabša, slabše rezultate beležijo dijaki poklicnih šol, več je tudi debelosti. Kakšni so razlogi? Zakaj učenci ob prehodu v srednjo šolo opuščajo treninge v klubih? Se trenerji začnejo izogibati tistih, ki niso dovolj spodobni, da bi dosegli vrhunske rezultate? Zakaj na trgu ni rekreativne vadbe, prilagojene za najstnike?
Gibalna učinkovitost učencev se ob prehodu iz osnovne v srednjo šolo poslabša, kažejo podatki iz športnovzgojnih kartonov. “Konkretno: dijaki počasneje tečejo na 600 metrov kot devetošolci. V 1. in 2. letniku so bili za osem sekund počasnejši, v 3. letniku pa za 16 sekund. To je velika razlika,” je ob predstavitvi programa Zmigaj orisal dr. Gregor Starc z ljubljanske fakultete za šport. Temu sledijo tudi podatki o preddebelosti in debelosti: med gimnazijci so debeli trije odstotki, v poklicnih srednjih šolah pa je debelih 13 odstotkov dijakov.
Del problema je gotovo v šolskih urnikih, saj je v poklicnih srednjih šolah manj ur namenjenih športni vzgoji. A so del problema tudi prostočasne aktivnosti. Veliko osnovnošolcev trenira v klubih in društvih, med srednješolci pa delež takšnih upade. Zakaj pride do tega? Ali drži, da se v tem času športni treningi usmerijo v vrhunsko raven, klubi pa se dijakov, ki niso dovolj talentirani za profesionalno športno kariero, začnejo izogibati? Zakaj je odraslim namenjeno malo morje rekreativne vadbe, možnosti, prilagojenih najstnikom, pa je tako malo?
Odločijo se, da šola na račun športa ne bo trpela
Drži, ob prehodu iz osnovne v srednjo šolo številni otroci opustijo športne treninge, se strinjajo naši sogovorniki in poudarjajo, da so razlogi za upad raznoliki. Vrhunski šport ima obliko piramide, je pojasnila športna psihologinja dr. Tanja Kajtna z ljubljanske fakultete za šport. “Če se recimo v eni na treninge nogometa vpiše 30 otrok, je vprašanje, ali bo eden izmed njih prišel do članske kategorije,” je orisala. Upadanje je postopno, eden večjih padcev pa se zgodi ob prehodu v srednjo šolo.
Dijaki imajo namreč več šolskih obveznosti, snov postane težja, tekmovanja postanejo bolj resna, več je mednarodnih tekmovanj. Mladostniki takrat začnejo razmišljati, ali se jim splača vlagati toliko časa v treninge in ali so sploh zmožni stopiti na prag vrhunskega športa. “Najpogosteje se odločijo, da šola ne bo trpela na račun športa. To je tudi pravilna odločitev, ker izobrazba ostane za vedno, preživetja na račun športnih rezultatov pa nihče ne more zagotoviti,” je povedala Kajtna.
Podobna so tudi opažanja Ženskega košarkarskega društva Ježica. Srednješolke trenirajo petkrat tedensko, med vikendi pa imajo tekme, je opisala poslovna sekretarka društva Mina Kos. Ker imajo tudi šolskih obveznosti več, postane usklajevanje prenaporno. Nekatera dekleta se vpišejo tudi na srednje šole, ki so bolj oddaljene od njihovega doma kot osnovne šole. Zato dekleta za pot od šole do doma in nato na trening potrebujejo več časa, kot pa so ga potrebovala v osnovni šoli.
V Ženskem košarkarskem društvu Ježica v posameznem letniku trenira od sedem do deset deklet, okoli 30 odstotkov jih pri prehodu v srednjo šolo treninge opusti. Možnosti, da bi srednješolke trenirale rekreativno, recimo enkrat tedensko, v Ženskem košarkarskem društvu Ježica nimajo, saj zato nimajo prostorov.
Najstniki hočejo stvari početi drugače, kot so jih do zdaj
Obdobje srednje šole ja za današnje mladostnike zelo zahtevno, zgodi se razvojni prehod, spremeni se tudi telo, je razložila športna psihologinja Tina Jeromen, ki vodi Psiholab. “Kot otroci smo se vsi radi gibali, tekli, plezali, skakali. Mladostniki pa dobijo ogromno sporočil, da je gibanje lahko nevarno ali škodljivo. Tudi utrujenost ni več fina,” je povedala. Mladostniki v obdobju med 14. in 18. letom začnejo oblikovati občutek identitete, zgledovati se začnejo po vrstnikih in ne več po starših. Tako recimo opustijo pohode s starši in se raje družijo z vrstniki. Tako je to, koliko se bodo najstniki gibali, močno odvisno od vrstniške skupine: nekateri se družijo na igriščih, drugi pa za računalnikom igrajo igrice.
Če za srednješolce, ki niso več pripravljeni treningom nameniti toliko časa ali pa niso talentirani za vrhunski šport, ni ustrezno poskrbljeno, šport opustijo. Po opažanjih Jeromen vedno več klubov ustanavlja tudi drugo in tretjo ligo, B-programe ali rekreativne programe. Za številne je lahko dobra rešitev tudi, da se preusmerijo v drug šport. “Če pa se otroci iz nekega športa umaknejo, ker niso dovolj dobri, seveda nočejo več trenirati tega,” je povedala in dodala, da najstniki razvojno hočejo delati drugače, kot so delali do zdaj, zato je najlažje opustiti športne treninge.
Pri tistih, ki s treningi napredujejo, pa se začnejo pojavljati tudi obdobja stagnacije rezultatov. V osnovni šoli je namreč napredek stabilen, v obdobju srednje šole pa pridejo tudi obdobja, ko so rezultati slabši, je pojasnila Kajtna. Tako postane izredno pomembna potrpežljivost. “Srednješolci si hitro želijo videti rezultate svojega dela. Ko rezultati niso tako dobri, včasih odnehajo,” je dodala.
Ponudbe rekreativnega športa za najstnike je zelo malo
Ponudbe rekreativnega športa za mladostnike je malo, ugotavlja profesorica razvojne in športne psihologije na fakulteti za šport dr. Saša Cecić Erpič. “Fantje trenirajo v fitnesih, dekleta se za takšno vadbo odločajo redkeje. Če že, adolescentke z mamami obiščejo vadbe pilatesa, aerobike ali funkcionalne vadbe, same pa se redkeje vključijo v vadbe, ki so sicer namenjene odraslim. Vadbe, namenjene njim, ki bi upoštevala njihove potrebe in želje ter ustvarila okolje, v katerem bi se dobro počutile, pa pravzaprav skoraj ni,” ugotavlja.
Po njeni oceni gre za veliko ciljno publiko, ki ni nagovorjena. Uvedbo rekreativnih vadb večkrat sicer predlaga trenerjem, ki opozarjajo, da jim primanjkuje otrok v tekmovalnem pogonu. A primeri dobre prakse so redki. V zadnjem času se mladostniki, ki se s športom ne želijo ukvarjati tekmovalno, lahko vključijo v rekreativno športno plezanje in plavanje. Dolgo časa pa je bila primer dobre prakse tudi baletna šola, ki je delovala v Ljubljani. Namenjena je bila prostočasnemu ukvarjanju z baletom in tam so balet, ki sicer velja za precej elitistično dejavnost, približali vsakomur: tako otrokom, mladostnikom kot upokojenkam in tudi tistim, ki so gibalno manj spretni.
Prav mladi, ki so gibalno manj spretni ali pa imajo druge primanjkljaje ali pa recimo preveliko telesno težo, bi potrebovali spodbudno okolje za rekreacijo, kjer bi bil glavni cilj izboljšanje lastnega stanja in ne primerjanje z rezultati drugih, je poudarila Cecić Erpič. Takšno okolje in vaditelj, ki zna spodbujati posameznikovo notranjo motivacijo za gibanje, pomembno vplivata na to, da se vadeči počuti sprejetega in vadbo začne doživljati kot nekaj prijetnega.
Za športno vzgojo so dijaki bolj motivirani, kot so bili v preteklosti
Gibanje dijakov po svojih zmožnostih poskušajo spodbujati tudi na srednjih šolah. Tako na srednji tehniški šoli po besedah ravnateljice Darinke Martinčič Zalokar športno vzgojo prilagajajo dijakom in poklicem, za katere izobražujejo.
V pilotni izvedbi projekta Zmigaj so dijakom dvakrat tedensko ponudili košarko, odbojko, nogomet, plezanje in slackline. S prihodnjim šolskim letom, ko bo projekt zaživel zares, pa bo nabor dejavnosti bolj strukturiran in še bolj pester. “Dijaki so za športno vzgojo veliko bolj motivirani kot so bili v preteklosti,” je povedala ravnateljica ter pohvalila predano in profesionalno ekipo športnih pedagogov. “Abstinence pri športni vzgoji praktično ni,” je dodala Martinčič Zalokar.
Njihovi dijaki se s športom ukvarjajo tudi v prostem času, skoraj 10 odstotkov jih ima status športnika. “Opažamo, da je obiskovanje rekreativnih vadb pogojeno s krajem bivanja, ponekod imajo lepe možnosti. V Ljubljani so tudi te dejavnosti zelo komercialne, kar marsikaterega dijaka zaradi cene odvrne od udeležbe,” je opisala.
Program Zmigaj, ki ga pripravljata zavoda za šport Planica in ljubljanska fakulteta za šport, dijakom nudi brezplačne in logistično dostopne vadbe, ki jih lahko sooblikujejo. V prihodnjem letu se bo v projekt vključilo 24 vzgojno-izobraževalnih zavodov iz vse Slovenije. Vsaka šola bo oblikovala pet skupin, ki bodo telovadile dve uri tedensko.
Nekoliko izstopajoča je tudi Srednja ekonomska šola in gimnazija Maribor, kjer imajo v vsaki generaciji dva športna oddelka, to pa pomeni, da je dobra četrtina njihovih dijakov športnikov. S tem, da otroci pri športni vzgoji ne bi telovadili, nimajo težav, pa vendar sem in tja pri kom malo zmanjka motivacije. Spodbujajo jih predvsem z nenehnim ozaveščanjem o tem, kako pomemben je šport, nam je povedala ravnateljica Andreja Zver Dobaj.
“Zelo se potrudimo tudi pri športnih dnevih, da niso enolični in da lahko dijaki izbirajo med različnimi aktivnostmi, tudi zato, da preizkusijo kaj novega. Tako jim recimo ponujamo skakanje na trampolinu, smučanje, drsanje, plavanje, pohode, poleti so šli na zip line … Ker dijaki radi tekmujejo, organiziramo tudi tekmovanja v odbojki, košarki in nogometu,” je opisala. Na šoli imajo tudi dobro opremljeno telovadnico in fitnes, na terasi pa imajo tudi mizo za namizni tenis. Na zelenici za šolo bodo uredili še fitnes na prostem. “Že dve leti zbiramo denar, je pa to kratkoročni projekt,” je dodala Zver Dobaj.
Ob tem je ravnateljica izpostavila, da so lahko dijaki manj motivirani za telovadbo, ker se morajo preobleči sredi pouka, vaditi in nato iti nazaj k pouku. Tako recimo športni pedagog na njihovi šoli opaža, da je včasih koga težko za telovadbo motivirati dopoldne, vendar pa popoldne hodi v plačljiv fitnes. “Problem je večplasten. Ne samo, da otroci premalo migajo, mogoče tudi migati v šoli ni frajersko,” je komentirala Zver Dobaj. Šola sicer fitnes popoldne oddaja, a bi ga lahko dijaki uporabljali brezplačno. “Če želijo, lahko. Ni pa tega veliko,” je dodala.
Mariborska srednja šola za prehrano in živilstvo za dijake dodatno organizira nogometno ekipo, ki hodi tudi na tekmovanja. Vendar jim prav veliko dodatnih športnih aktivnosti, poleg ur športne vzgoje, ki so že na urniku, ne uspe organizirati, saj nimajo svoje telovadnice, je pojasnil ravnatelj Midhat Mulaosmanović. Športno vzgojo tako zdaj organizirajo v dvorani Tabor, dijaki pa na ure telovadbe tudi pešačijo. Projekt gradnje telovadnice, ki si jo bodo delili s Srednjo šolo za oblikovanje Maribor, je v teku, gradnja bi se lahko začela 2026.
Kako mladostnike spodbuditi h gibanju?
Pomembno je, da se mladostnikom ponudi njim prilagojeno vadbo, ki se razlikuje od vadbe, namenjene odraslim, je poudarila Tina Jeromen. “Odrasli pridejo na vadbo izključno zaradi sebe. Srednješolci pa so orientirani k vrstnikom, iščejo pripadnost. Tako ni pomembno, kaj se trenira, ampak da so v skupini, da se spodbuja socialne veščine, da si najdejo prijatelja in da vzdržijo tudi, ko se ne razumejo,” je opisala. Raziskave kažejo tudi, da si srednješolci od 1. do 3. letnika želijo telovaditi ločeno po spolu. Ob koncu srednje šole pa si spet želijo telovaditi v mešanih skupinah, je še povedala Jeromen.
Sama opaža tudi, da imajo otroci radi telovadbo v šoli, ne marajo pa preoblačenja in tega, da ne morejo oprhati. Meni, da bi bilo dobro, da bi se prisluhnilo srednješolcem in se jim ponudilo več možnosti. “Nekateri imajo radi skupinske športe, drugi pa bolj uživajo v npr. teku ali plavanju. Če bi bil šolski program bolj fleksibilen, bi gotovo povečali udeležbo,” je dodala Jeromen.
Tanja Kajtna pa je izpostavila trud klubov, ki ob upadu dijakov težko zagotavljajo ustrezne treninge. “V tujini to rešujejo s športnimi centri. Srednješolci tako trenirajo v sklopu šole, zveze pa zagotavljajo trenerje. V eni srednji šoli se namreč lažje nabere člane ekipe kot pa v vsakem klubu posebej,” je opisala. Dodala je, da bi bilo dobrodošlo tudi, če bi klubi organizirali rekreativne sekcije, pri tem pa bi se lahko povezovali tudi regionalno.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje