Menu Item
Čeprav se diskurz o telesu sprošča, se še vedno zdi, da se besedi menstruacija najraje izognemo, saj tako najmanj tvegamo. Menstruacija je namreč fiziološki pojav, ki ga pomembno oblikujejo družbeni predpisi in kulturne norme. Zaradi molka, v katerega družba zavija menstruacijo in menstruirajoče telo, pa ženske čutijo zelo otipljive posledice, med drugim težave z diagnosticiranjem bolezenskih stanj in prepočasno odpravljanje menstrualne revščine, opozarjajo sogovornice.
Minuli konec tedna je tviter sfero zaposloval tvit, v katerem je osrednja slovenska časopisna hiša vložke in tampone namesto s pravim imenom poimenovala kot “ženske mesečne nujne zadeve”.
Ženske mesečne nujne zadeve. ??
Največji slovenski cajtng ni sposoben napisati ženski higienski pomočki. 21. stoletje se piše, po vesolju letamo, še vedno pa ne moremo izgovoriti besedice menstruacija. https://t.co/mFM7miQ5Px— ???????? ?. (@KatarinaDbr) November 14, 2021
Tvit je bil le neposrečena izbira besed iz članka, v katerem avtor ni imel težav z neposrednim poimenovanjem menstrualnih pripomočkov. Žal pa so evfemizmi na polju menstruacije samo eden v nizu dokazov, da nam je že ob omembi tega fiziološkega procesa pogosto neprijetno. Menstruacija je v 21. stoletju še vedno tabu.
Menstruacija kot breme, ki ga je treba skriti
Odgovorna urednica spletnega portala spol.si Tjaša Franko ocenjuje, da so razlogi za to trije: “Menstruacija je vpeta v trajajoči molk v vseh pomembnih družbenih aparatih, vključno z družino in izobraževalnim procesom. Tradicionalne hierarhije moško telo postavljajo za normo, žensko telo pa kot odstopanje od te. Pomanjkljivo je tudi zanimanje za menstruacijo v družboslovnih znanostih, zato menstruacija kot biološko dejstvo pogosto ostaja v domeni medicine.”
“Menstrualni tabu ni enopomenski, temveč je del soobstoječih spolnih ideologij v neki družbi, zato le ponekod ta zaznamuje žensko podrejenost – diskriminacijsko vlogo ima predvsem tam, kjer prevladuje strukturno ambivalenten odnos do žensk.”
Tjaša Franko, Spol.si
Zaradi tabuiziranja menstruacije je tako ena od ključnih skrbi, s katero se soočajo ženske, kako prikriti menstrualno kri, opozarja sogovornica. Menstruacija je postala “breme”, ki ga je treba skriti, v nasprotnem namreč tvegamo osramotitev. Sodobna družba telo, ki ima menstruacijo, zato “zavija v molk, med drugim tudi z različnimi poimenovanji za menstruacijo in menstrualne higienske pripomočke”. Franko se strinja, da v omenjenem tvitu “ne gre nujno za puritanizem kot mogoče bolj za nesuverenost, skrb, da uporaba besede menstruacija ne bi povzročila zgražanja”.
Podobne prijeme uporabljajo tudi oglaševalci, ki v oglasih za vložke namesto rdeče uporabljajo modro tekočino sterilnega videza. Franko opozarja, da oglasi za menstrualne pripomočke žensko prikazujejo kot urejeno, svobodno, fit, aktivno, menstrualne pripomočke pa uporablja za to, da lahko prikrije svojo menstruacijo in enakovredno konkurira na trgu delovne sile.
Menstruacija je v tem smislu dojeta kot telesni odpadek, menstrualni pripomočki pa so “rešitev”, s katero izpopolnimo svoje pomanjkljivo telo, opozarja sogovornica. Pri tem kot očiten primer navaja znamko tamponov Tampax, ki je celo izoblikovala slogan #PowerOverPeriod (#MočNadMenstruacijo).
Menstrualna bolečina kulturno pogojena
Antropologinja in sociologinja dr. Renata Šribar se strinja, da družba z marketinškimi prijemi pomembno obvladuje ženske in njihovo dojemanje menstruacije. Njeno drugo orodje pa so družbeni predpisi in kulturne norme, ki jih včasih utelesimo brez psihičnega ponotranjanja.
O tem, kako v telo posegajo te norme in nenapisani predpisi oziroma družbena pričakovanja, priča tudi raziskava nekdanje študentke Filozofske fakultete v Ljubljani Maše Karpljuk o menstrualni bolečini, ki je bila objavljena leta 1997. Na podlagi intervjujev s 169 študentkami Filozofske fakultete v Ljubljani je ugotovila, da imajo menstrualne bolečine najpogosteje študentke, ki izhajajo iz ortodoksnih katoliških družin, kjer je odnos do telesnosti zelo problematičen, pa tudi dekleta iz družin, kjer ima mati dominantno vlogo. “To je na prvi pogled nekoliko nenavadno,” pravi sogovornica. “Gre pa za to, da se takšno dekle med odraščanjem znajde v klinču dveh različnih diskurzov, domačega, kjer je mati dominantna, in družbeno-kulturnega, kjer so spolne vloge v skladu z diskriminatorno tradicijo ravno obratne.”
Medicina ne zna vedno najti vzroka menstrualne bolečine in je potemtakem očitno, da je vir psihični – nenazadnje poznamo antropološki primer v staroselske skupnosti, kjer menstruacija ni predmet nikakršnih kulturnih norm in ženske tam ne poznajo menstrualne bolečine. Kar pomeni, da utelešamo govore o telesu, poudarja Renata Šribar. Dekletu, ki se zaradi različnosti diskurzov doma in v okolju znajde v precepu glede na to, kako naj se vzpostavi kot ženska, oblikovanja svoje spolne vloge, lahko taka razdvojenost povzroči stisko, ki se odrazi na telesu.
Kljub temu, da je menstruacija kot fiziološko dejstvo pozitivna, saj, če ni z njo povezanih težav, priča o reproduktivnem zdravju, je v sodobnih diskurzih vedno dojeta kot nekaj negativnega, opozarja Renata Šribar. In prav to je tipično za patriarhat: ženske postavi na obrobje in jih zadene tam, kjer imajo občutek, da se ne morejo upirati – v njihova telesa. Kot primer navaja PMS. “V 19. stoletju ženske v času menstruacije niso smele na sodišče, češ da so kot priče tedaj nezanesljive. Danes jih tako neposredno ne zatiramo več, smo pa izumili PMS, zaradi katerega naj bi bila ženska ’hormonsko obremenjena’, ’nemogoča’, ’ne čisto pri sebi’, ‚histerična‘.”
Ali torej kot posameznice sploh lahko presežemo te ukoreninjene in ponotranjene ali celo utelešene norme? Sogovornica poudarja, da ima naše okolje takšno moč nad našim počutjem, da nekatere norme preprosto utelesimo izven zavestne kakršnegakoli zavestnega mehanizma. “Kar nam preostane, je, da iz dneva v dan počnemo stvari, ki nas osvobajajo, dokler nam to ne preide v kri. S takšnimi škodljivimi nenapisanimi družbenimi predpisi in kulturnimi normami je namreč možen le posredni način konfrontiranja.”
#vložkenamizo
V Sloveniji se je v preteklih letih že pojavilo nekaj takšnih “osvobajajočih” praks. Ena od teh je vsakoletna spletna akcija #vložkenamizo, katere cilj je prav normalizirati menstrualne pripomočke. Slednje namreč pred drugimi pogosto skrivamo, medtem ko s tem, da plenice ali papirnate robčke položimo na mizo v lokalu, nimamo težav, opozarjajo pobudniki akcije. Na Facebooku zato zbirajo fotografije, na katerih so na javnem mestu vidni (čisti oziroma neuporabljeni) menstrualni pripomočki.
Leta 2017 se je v večjih krajih po Sloveniji odvijala tudi delavnica Menstruacija ob kavi, katere cilj je bil podirati menstrualne tabuje, spodbujati k rednim ginekološkim pregledom in k pogovoru o tej tematiki brez sramu in zadrege.
Oba dogodka je razvilo društvo Endozavest, ki ozavešča o endometriozi, kronični bolezni, ki pogosto ostaja spregledana in nediagnosticirana. Vzrok za to je prav dejstvo, da se o menstruaciji pogovarjamo premalo in zato ne moremo primerjati izkušenj, opozarja Tjaša Franko. Najznačilnejši simptom endometrioze je namreč boleča menstruacija.
“Sram omejuje izražanje o svojih stiskah in občutkih,” se strinja Renata Šribar, ki opozarja, da se premalo pogovarjamo tudi o prehodu iz rodnega obdobja v menopavzo. Ta čas namreč lahko zaznamujejo številne spremembe, ki ženske presenetijo ali celo prestrašijo. “A v medijih lahko preberemo večinoma le to, kako si pomagati pri suhi nožnici, da ne boš naporna za partnerja. O nekaterih menopavznih tegobah žensk, ki so lahko nadvse resne in ogrožajo psihofizično zdravje, pa se ne govori.”
Menstrualni pripomočki niso luksuz
Vlada je letos spomladi vendarle prisluhnila opozorilom, da menstruacija ni luksuz in da so menstrualni pripomočki osnovna potrebščina, ter slednje uvrstila med izdelke z najnižjo, 9,5-odstotno stopnjo DDV. To ni bila prva pobuda za to, da se menstrualni pripomočki uvrstijo v skupino izdelkov z znižano stopnjo davka, kamor sodijo tudi, denimo, zdravila in plenice, a so bile do letos vse neuspešne.
V stranki Levica so marca sicer vložili predlog novele zakona o DDV, s katero bi za omenjene izdelke znižali davčno stopnjo na pet odstotkov, kar je najnižja dopustna stopnja v EU.
Mladi forum in Ženski forum SD-ja sta vladi marca predlagala tudi, da v vseh javnih izobraževalnih ustanovah zagotovi brezplačne menstrualne pripomočke, saj se v času zdravstvene krize marsikatera ženska sooča s še višjim tveganjem tako imenovane menstrualne revščine.
V Inštitutu 8. marec dodajajo, da bi morali brezplačne vložke in tampone zagotoviti tudi za brezdomne osebe in socialno ogrožene. Tovrstni ukrepi bi konec koncev pripomogli tudi k bitki za enakopravnost spolov, opozarjajo.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje