Menu Item
Po še eni izjemno zahtevni reševalni akciji v slovenskih gorah se postavlja vprašanje, kako je mogoče, da se nekateri planinci v tako nevarnih razmerah odpravijo na pot. O tem smo se pogovarjali z izkušenim alpinistom in reševalcem Matjažem Šerkezijem.
Gorski reševalci so imeli znova težko delo, saj so v izjemno zahtevnih razmerah na območju Kotličev v Kamniško-Savinjskih Alpah reševali madžarska planinca. Reševalno akcijo so ovirali novozapadli sneg, močan veter in podrta drevesa. Več kot 40 gorskih reševalcev ob klicu na pomoč ni oklevalo. Planinsko so medtem v ponedeljek popoldne rešili, moškega še ne.
Kako je mogoče, da se kljub vsemu ozaveščanju in opozarjanju nekateri ob tako neugodni vremenski napovedi še vedno odpravijo v gore? O tem smo se pogovarjali z gorskim reševalcem, inštruktorjem, alpinistom in strokovnim sodelavcem Planinske zveze Slovenije Matjažem Šerkezijem.
“Že kar nekaj let se to sam sprašujem. Čisto iskreno – mislim, da je to vprašanje za psihiatre,” odgovarja izkušeni reševalec. “Glede na to, da imamo zelo natančne vremenske napovedi in je dobro razloženo, kakšno je stanje v gorah, ne vem, zakaj se ljudje odločijo v takih situacijah spravljati v nevarnost sebe in posledično predvsem druge. Da se lotevajo stvari, ki so jim neznane ali tuje.”
Pravi, da se ti planinci – ki so sicer v manjšini – tudi ko zabredejo v težave, odločijo, da bodo šli do konca oziroma do vrha, saj mislijo, da se bo vse dobro izteklo. “V večini primerov se. Smo pa vsako leto priča več dogodkom, kjer se ne,” opozarja. “Očitno smo ljudje pripravljeni iti v neko zavestno tveganje, kljub temu da ne poznamo dejavnosti tako dobro, nimamo izkušenj, nismo vešči, pa se vseeno odpravimo na pot in si rečemo ‘pa saj bo’,” meni Šerkezi in dodaja, da je sam podobno razmišljal v najstniških letih. “Takrat se počutiš nesmrtnega, da se ti ne more nič zgoditi. Pozneje, ko odrasteš, dobiš izkušnje, se mi zdi, da ni potrebe po takšnih stvareh,” pravi alpinist.
“Pretekli konec tedna sem bil v hribih in sem znova, kljub mrazu, srečal ljudi v kratkih hlačah. Tako da, ne vem, ni mi jasno,” o podcenjevanju razmer oziroma precenjevanju svojih sposobnosti dodaja Šerkezi. In opaža, da še posebej generacija srednjih let pogosto “spozna fitnes centre, posledično pa še hribe in začne pretiravati”.
Ozaveščanja je vse več
Policija in gorski reševalci stalno opozarjajo na nevarnost hoje v gore, prav tako je v medijih ogromno člankov, o nevarnostih redno obveščajo tudi pri vremenski napovedi, pa na družbenih omrežjih, z letaki in tako naprej. Bi lahko storili še kaj?
“Mislim, da toliko objav, kot jih je bilo v zadnjih letih, ni bilo nikoli. Dnevno ozaveščamo, priporočamo, svetujemo, šli smo tudi na družbena omrežja, objavljamo na Instagramu, Facebooku, TikToku … ampak nekaterih se nič ne prime,” s kritiko ne skopari Šerkezi in razloži, zakaj. “Ker hribi ne odpuščajo in vzamejo življenje. To je dejstvo. Samooklicani junaki hodijo v gore neopremljeni, neizkušeni, se imajo za ‘levčke’, potem pa pričakujejo pomoč gorskih reševalcev, ki zanje tvegajo življenje, in to kot prostovoljci,” opisuje.
Dodaja, da se človek, ko pride v njegova leta, začne spraševati o smiselnosti tega početja, “zato, da te po koncu reševanja nekdo potreplja po rami in ti reče, kako si fajn”.
Naši hribi jih presenetijo
Ker pogosto spremljamo reševanja tujcev, smo Šerkezija vprašali, ali imamo Slovenci vendarle nekaj več (straho)spoštovanja do gora kot tuji obiskovalci. “Kar se tiče naših obiskovalcev, Slovencev, je generalno situacija odlična. Večina je vzorna in odgovorna. Vedno govorimo o nekaj primerih, manjšini,” pravi.
Da bi še bolj ozavestili tuje planince, Planinska zveza Slovenije sodeluje s Slovensko turistično organizacijo, Združenjem gorskih vodnikov, Gorsko reševalno zvezo Slovenije, Slovenija Outdoor in drugimi, našteva. Ti vsak posebej in vsi skupaj v več jezikih obveščajo tujce na portalih ter prek svojih kanalov. Šerkezi sicer meni, da bi lahko tujce obveščali še nekoliko bolje. Navodila za obiskovanje gora bi morala biti na primer na letalih, ki priletijo v Slovenijo. “Poleg tega bi bilo treba usposobiti tudi kadre v turističnih informacijskih centrih (TIC), da pravilno ozaveščajo,” dodaja.
Šerkezi dodaja, da tujce lahko zavede dobra vzdrževanost in označenost planinskih poti, ki pa so kljub temu zahtevne. “Naši hribi jih presenetijo. Tudi pot kategorije lahka planinska pot je zahtevna, sploh pozimi. V zimskem času pa poleg tega poti potekajo drugod kot poleti, ravno zato, da se izognemo naravnim nevarnostim, kot so plazovi,” opozarja alpinist.
Po njegovih izkušnjah se nekateri tujci sploh ne pozanimajo o težavnosti in se ne pripravijo na pot. “Opazujem obiskovalce, ki pridejo v času poletne sezone na planinsko zvezo, kako so neopremljeni, neizkušeni … Nekateri nimajo nobene predstave o gorah. Preberejo, da je tam nekje Triglav, da naj se z vlakom zapeljejo do Bohinja in poskusijo iti gor. Ko jim ponudiš zemljevid za šest evrov, se jim zdi predrag in ga raje fotografirajo, kaj šele, da bi vzeli gorskega vodnika,” opisuje Šerkezi.
O tem, ali bi morali neodgovorni planinci za gorsko reševanje plačati, je bilo že veliko govora. Toda podobne težave imajo povsod, pravi Šerkezi, tudi v Avstriji, kjer je reševanje plačljivo.
“Povsod je podobno, ne glede na ceno reševanja ali zavarovanja. Tisti, ki si nekaj zamislijo, to realizirajo. Če pridejo za en teden na dopust, pa cel teden dežuje ali sneži, ne spremenijo načrtov, ampak gredo v gore v dežju ali snegu. Ker so si v glavo vbili, da bo tako,” še dodaja.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje