"Čas je za introspekcijo in umik"

foto: Profimedia

Predlog zakona o psihoterapiji, ki že eno leto buri duhove, bo do konca avgusta v javni razpravi. Do predlaganih rešitev so kritični tako strokovnjaki v zdravstvu kot psihoterapevti, ki delajo izven zdravstva. Ti so se odzvali na izjave dr. Mojce Zvezdane Dernovšek, ki je na ministrstvu za zdravje vodila pripravo zakonodajnega predloga in ki je v intervjuju za Poglobljeno med drugim opozorila, da se dogaja vojna za denar in za moč na tem področju. Predstavniki psihoterapevtov pa menijo, da je "edina konstruktivna rešitev, da se začne delo na novem predlogu zakona z drugo ekipo".

Skupni komentar na izjave dr. Dernovšek so pripravili Slovensko združenje za psihoterapijo, Univerza Sigmunda Freuda Dunaj – podružnica Ljubljana, Društvo za sistemsko psihoterapijo Slovenije, Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani in Združenje zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije, poslala pa ga je Katja Knez Steinbuch, predstavnica psihoterapevtov za stike z javnostmi. Njihov odziv kot del javne razprave o tem zakonu spodaj objavljamo v celoti.

“Dobri nameni niso dovolj”

“Dr. Mojca Zvezdana Dernovšek v intervjuju z Barbaro M. Smajila govori o predlogu Zakona o psihoterapevtski in klinično psihoterapevtski dejavnosti (v nadaljevanju: predlog zakona), ki je konec junija 2024 prišel v javno obravnavo. Ker se v intervjuju ustvarja vtis, da se bo s tem zakonom končno vzpostavil red na področju psihoterapije, pa želimo podpisniki tega teksta predstaviti nekatera nasprotna dejstva.

O tem je veliko pisal že naš zdravnik, psihiater in psihoterapevt Miran Možina, ki si prizadeva za zakonsko ureditev psihoterapije že od leta 2004. Stališča je Možina predstavil konec leta 2023 v Slovenski reviji za psihoterapijo v uvodniku z zgovornim naslovom ‘O letu prelomljenih obljub Ministrstva za zdravje (MZ) glede zakona o psihoterapiji’. V njem je izčrpno, faktografsko in strokovno argumentirano predstavil, kako je v zadnjih dveh letih (ne)postopalo MZ. Rezultat dveletne priprave zakona o psihoterapevtski dejavnosti je žal tak, da predlog zakona MZ ne prinaša dostopnosti, kvalitete in varnosti psihoterapevtskih storitev za tiste, ki jo najbolj potrebujejo.

Zaskrbljujoče je, da dr. Dernovšek omenja, da naj bi glavni problem predstavljala vsa stroka, ki se med seboj prepira in s tem kaže, da nihče od njih zakona noče, na drugi strani pa so njeni lepi nameni. O dobrem namenu dr. Dernovšek glede zakona sicer ne dvomimo, saj je v medijih večkrat izražala podporo ideji samostojnega poklica psihoterapevta in tudi v svoji psihiatrični praksi dobro sodeluje s psihoterapevti. Prav tako velik del njenih dosedanjih medijskih izjav, vključno z zadnjim intervjujem, na več mestih odstopa od stališč ortodoksnih psihiatrov in kliničnih psihologov, vendar pa se je žal tudi v njenem primeru potrdilo znano dejstvo, da dobri nameni niso dovolj.

“Neverjetno poenostavljanje in banaliziranje razmer”

Avtorica intervjuja, Barbara Smajila, uporablja prispodobo ‘divjega zahoda’ za stanje neurejenosti na področju psihoterapije, dr. Dernovšek pa na vprašanje, kaj po dveh letih in številnih prelomljenih obljubah MZ prinaša predlog zakona, pojasni, da so tako klinični psihologi, psihiatri in pedopsihiatri kot tudi psihoterapevti s predlogom zakona nezadovoljni. ‘Ni treba biti analitik, da vidiš, da tega zakona pravzaprav nihče noče’, ker ‘smo se ljudje očitno naučili živeti v kaosu in ta nam ustreza’. Iz takšnega zapisa lahko sklepamo, da ga hoče samo MZ, vse ostale deležnike pa dr. Dernovšek z enim zamahom vrže v isti koš, kar je prav neverjetno poenostavljanje in banaliziranje razmer. Takšno etiketiranje je nespoštljivo do vseh tistih, ki so pri normativnem urejanju področja psihoterapije aktivni in angažirani že zadnjih dvajset let.

Nadalje dr. Dernovšek subjektivno interpretira nezadovoljstvo vseh strokovnjakov s področja psihoterapije, saj trdi, da je to pokazatelj, kako je MZ glede zakona ‘na dobri poti’, ker je ‘ravnovesje nelagodja in nezadovoljstva razporedilo na obe struji’. Iz tega gre sklepati, da v njenih očeh ni več vprašanje, da gre morda preprosto za slab zakon, temveč da je MZ z dr. Dernovšek na čelu pripravilo odličen zakon, nezadovoljstvo pa je zgolj problem vseh tistih, ki so nezadovoljni.

ministrstvo za zdravje — Žiga Živulović jr./BOBO

Tudi iz odgovora na vprašanje novinarke, kako da se v zadnjem času ni več pojavljala v medijih, je zaznati kontradiktornost, češ da gre za ‘komunikacijsko strategijo ministrstva’, a ravno ta intervju dokazuje nasprotno. Še huje pa je bilo zadnje leto, ko je Dernovšek velikokrat medijsko glasno napovedala (5. aprila, 21. septembra, 2. oktobra, konec oktobra in večkrat tudi kasneje), kako bo zakon prišel v javno obravnavo v nekaj dneh, in potem od tega ni bilo nič. Vse dokler ni 16. novembra 2023 izjavila, da se bo sprejetje zakona premaknilo v leto 2024, in s tem presenetila vse, ki smo aktivno spremljali nastanek zakona. Kot tudi ni omenila, da je MZ pomladi 2023 ustanovilo povsem nefunkcionalno delovno skupino, ki se je praktično srečala le enkrat. V intervjuju tudi ni opisano, kaj naj bi naredila oziroma “ne naredila” zadnjih 20 let, medtem ko so si psihoterapevti prizadevali za zakon.

”Da se je področje začelo urejati, je zasluga civilne družbe”

In kakšen je odgovor na vprašanje, kako je z odgovornostjo MZ na eni strani in civilne družbe na drugi strani, če pogledamo z daljše časovne perspektive? V zadnjih 20 letih je razvoj na področju psihoterapije ob hitro rastočih potrebah ljudi po psihoterapevtskih storitvah prehitel obstoječo ureditev področja in uspavano MZ. Prizadevanja civilne sfere, da bi odločevalce na MZ spodbudili k zakonski ureditvi psihoterapije, so bila leta in leta neuspešna. V letu 2010 se je stroka po štirih letih dela v prvi delovni skupini za pripravo zakona poenotila in pripravila predlog zakona o psihoterapevtski dejavnosti, a ga je tedanji novi minister za zdravje dr. Dorjan Marušič umaknil s Programa dela vlade RS za leto 2010, češ da ni prioriteta vlade, in na ta način zavrl urejanje področja za celih osem let.

V letu 2017 so na MZ pripravljali Resolucijo o nacionalnem programu duševnega zdravja za obdobje 2018–2028, katere soavtorica je bila tudi dr. Dernovšek, a v 70 straneh dolgem dokumentu ni bila niti z besedo omenjena nujnost reguliranja psihoterapije kot samostojnega poklica, kar veliko pove o njenem odnosu in celotnega zdravniškega ceha do psihoterapije. Torej leta 2017, ko smo si psihoterapevti že vrsto let aktivno prizadevali za zakon, ni bilo z besedo zaznati interesa kateregakoli ministra ali uradnika, da bi področje regulirali. Šele s polnim angažiranjem civilne družbe in v sodelovanju s poslanci smo psihoterapevti izposlovali dva amandmaja k resoluciji, in sicer: 1. da mora država pripraviti zakon o psihoterapiji in ga implementirati do leta 2020, ter 2. da je priprava zakona medresorski projekt treh ministrstev – zdravstvenega, socialnega in šolskega. Tako je bila marca 2018 imenovana druga delovna skupina za pripravo zakona, katere zunanja strokovna sodelavka je bila dr. Dernovšek. Tudi ta poskus je propadel, ker ekipa MZ nalogi ni bila kos, niti MZ o zaustavitvi dela delovne skupine ni obvestilo tistih članov delovne skupine, ki so konstruktivno sodelovali in pripravili več sto strani dolgo strokovno gradivo za zakon. Da je torej gospa Dernovšek lahko nadaljevala zavezo resolucije, je zasluga civilne družbe.

Ker se več različnih ministrov ni ukvarjalo s tem področjem, je Varuh človekovih pravic 2. 6. 2020 podal opozorilo, da MZ postopa neodgovorno. Toda prizadevanja so se po zaslugi nekaterih entuziastov civilne družbe nadaljevala. Angažirani posamezniki, povezani z izvajalci visokošolskih študijskih programov s področja psihoterapije (Teološke fakultete Univerze v Ljubljani in ljubljanske podružnice Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani) in še nekaterimi posamezniki in društvi, kot je Združenje zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije, so v tem času ustanovili Slovensko združenje za psihoterapijo in svetovanje (v nadaljevanju SZPS), ki je namenjeno psihoterapevtom vseh pristopov s prvenstvenim namenom normativne ureditve psihoterapije. SZPS se je vsled neodzivnosti MZ odločilo samo pripraviti predlog zakona. Ko je bil ta poleti 2022 pripravljen, ga je ponudilo novi vladajoči garnituri v nadaljnji postopek, a se odločevalci nikoli niso vsebinsko opredelili. Takratni minister Danijel Bešič Loredan je za pripravo zakona pooblastil dr. Dernovšek, ki se do predloga zakona SZPS ni niti uradno opredelila niti nič ukrenila, da bi se s snovalci predloga pogovorila o vsebinskih rešitvah in argumentih zanje. Obnašala se je samozadostno, saj psihoterapevtske stroke v svojo ekipo ni nikoli povabila.

Pogled v malo daljšo zgodovino torej nazorno pokaže, da so si deležniki s področja psihoterapije, organizirani v civilni družbi, še kako prizadevali, da na področju psihoterapije ne bi imeli ‘divjega zahoda’ in da jim je za zakon še kako mar. Vendar ne za pomanjkljiv, slab zakon, kot ga je zdaj dalo v javno obravnavo MZ!

”Odgovornost za divji zahod nosijo ministrstva in v zadnjih letih dr. Dernovšek”

Pravzaprav je nedopustno, da so se lahko uradniki in država vztrajno mačehovsko in neodgovorno obnašali do tako pomembne teme, kot je psihoterapija, in kako se z lahkoto ignorira vsa prizadevanja civilne družbe in posamičnih strokovnjakov, ki kot volonterji entuziastično delujejo za širše družbeno dobro.

Prav zato je treba očitek dr. Dernovšek kot predstavnici resornega ministrstva vrniti in opozoriti na to, da piše stvari, ki niso resnične. Zato ji predlagamo, naj z izjavo, da je treba ‘reči bobu bob in narediti red’, najprej začne pri sebi in krivde ne usmerja v psihoterapevte, ki si zakona želijo bolj kot kdorkoli. V prizadevanjih za red se je do sedaj najbolj izkazala civilna družba, za divji zahod pa nosijo po dvajsetih letih pasivnosti, nestrokovnega dela in celo oviranja civilne družbe največjo odgovornost vsa različna MZ in v zadnjih letih dr. Dernovšek zaradi svoje vodstvene vloge.

Priprava predloga zakona o psihoterapiji, ki je v prvi vrsti pravno zahtevno delo, se je zanjo pokazala kot pretrd oreh in je po znanem Petrovem načelu dosegla in obstala na položaju, kjer jo naloge, kljub njenim dobrim namenom, presegajo. Vendar pa dr. Dernovšek uspeva ostajati med najvplivnejšimi deležniki pri urejanju psihoterapije, čeprav je, najmanj od leta 2018 dalje, pomembno prispevala k vsem neuspelim poskusom urejanja področja psihoterapije.

“Kdo so tisti, ki se borijo za denar in za moč?”

Vsaj drobec samokritičnosti in spoštovanja do civilne družbe in velikega dela, ki so ga posamezniki vložili za ureditev področja psihoterapije, bi bilo že po osnovnem bontonu pričakovati s strani MZ in dr. Dernovšek. Tako pa nam vedno znova, ko se znajdemo v vlogi psov, ki lajajo, medtem ko gre karavana dalje, ostane to, da s polno odgovornostjo ponavljamo, da smo ZA zakon. Tudi s ponovnim podpisom pod tem tekstom poudarjamo, da še kako hočemo zakon o psihoterapiji, vendar tak, ki bo vzpostavljal zakonit in s pravnim redom skladen sistem psihoterapevtske ureditve, z upoštevanjem sodobnih trendov psihoterapevtske stroke in znanosti. O tem, kako podpisniki tega članka vidimo normativno ureditev psihoterapije, lahko zainteresirani preberejo v članku Irene Kosovel, v Sobotni prilogi Dela z dne 31. 5. 2024, z naslovom ‘O psihoterapiji, tokrat malo drugače’.

Ljubljana — Simbolna fotografija (Foto: PROFIMEDIA)

In za konec se ustavimo še ob naslovu intervjuja. Kdo so tisti, ki se borijo za denar in moč? Zakaj dr. Dernovšek usmeri prst samo na tiste, ki dobivajo denar iz žepov pacientov oz. klientov, in na tiste, ki izobražujejo s področja psihoterapije? Ali si ne prav tisti, ki v obstoječi ureditvi lahko izvajajo psihoterapijo samo za samoplačnike, prizadevajo za to, da bi se uredilo financiranje iz javnih sredstev? In ali si ne prav tisti, ki izvajajo akademsko izobraževanje, prav tako prizadevajo za njegovo financiranje iz javnih sredstev ali pa so za to že poskrbeli (npr. na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani)? Zakaj niti z eno besedo ne omeni, da so psihiatri in klinični psihologi tisti, ki si prilaščajo psihoterapijo in s tem še naprej tudi denar iz zdravstvene blagajne, pa čeprav, kot pove tudi sama dr. Dernovšek, v zdravstvu ne izvajajo daljših psihoterapevtskih obravnav kot procesa, pač pa površinske psihoterapevtske ukrepe, za katere potrošijo, glede na dostopne podatke, neupravičeno veliko denarja.

Kdo je potemtakem odgovoren za ‘divji zahod’ na področju psihoterapije v Sloveniji, ki terja, ‘da se naredi red’? V prvi vrsti država sama, ki preko MZ še kar ni sposobna presoditi, kaj je napredna ureditev področja psihoterapije navkljub dobrim zgledom v tujini in stotinam strani strokovnih gradiv, ki so jih pripravili strokovnjaki iz sfere civilne družbe. Kako naj se tako diametralni interesi dveh taborov, kot jih imenuje dr. Dernovšek, sploh lahko poenotijo, če pa gre za razumljiv antagonizem, ki ga je pač prinesel razvoj psihoterapije, tako da ta ne more ostati zgolj metoda ali specializacija v rokah psihiatrov in kliničnih psihologov, temveč mora dobiti status samostojnega poklica in znanstvene vede?

“Edina konstruktivna rešitev je, da se začne delo na novem predlogu zakona z drugo ekipo”

Dr. Dernovšek veliko govori o raznih nerealnih fantazijah različnih deležnikov (npr. da bo zakon podaljšal čakalne vrste; da bodo psihoterapevti množično vdrli v zdravstveni sistem), medtem ko se sama ne zaveda svoje napačne ideje, ko zagotavlja, da je sedanji predlog zakona dober poskus v smeri formaliziranja poklica psihoterapevt.

Žal ni, ker je nezakonit in protiustaven, ker brez resnih strokovnih in pravnih argumentov umetno deli stroko na dva poklica, da bi ustregel akterjem v zdravstvu, nadalje zato, ker utrjuje usposabljanje za poklic psihoterapevta po zasebnih društvih, povsem nedopustno pa obhaja javno veljavni sistem visokošolskega izobraževalnega, in ker uvaja podeljevanje javnih pooblastil za izvajanje upravno administrativnih nalog zasebnim društvom na nezakonit, celo protiustaven način itd.

Edina konstruktivna rešitev ob ponovnem poskusu MZ je, da se začne delo na novem predlogu zakona z drugo ekipo. Nekdo bi moral sporočiti dr. Dernovšek, da je čas za introspekcijo in umik. Zato smo podpisniki tega članka še vedno pripravljeni zaupati avtorske pravice za naše zakonsko gradivo skupini nevtralnih ter strokovno in pravno kompetentnih uradnikov s področja visokega šolstva, dela, družine in socialnih zadev ter področja zdravstva. Če bi le zmogli brez vpliva dnevne politike ter zakulisnih povezav in znanstev končno opraviti svoje delo za kvaliteten zakon o psihoterapiji.”